|
||
| Prebučna samota, roman
priznanega češkega avtorja Bohumila Hrabala,
preveden v enajst svetovnih jezikov (v slovenščini je roman leta 1998
izdala Cankarjeva založba), pripoveduje tragično zgodbo praškega
delavca Hante, ki na deponiji papirja preša stare knjige. Nepismeni
alkoholik Hanta petintrideset
let dan za dnem uničuje knjige, s časom pa knjige vzljubi in jih začne
odnašati domov. Nekega dne mu nadrejeni sporoči, da prihaja čas
modernizacije, kjer bo ročno prešo zamenjal stroj. Čeprav postane
nepotreben, se Hanta upre izgubi tistega, kar mu v življenju največ
pomeni. Francoska avtorja Ambre (risar) in Lionel Tran (scenarist) s priredbo Hrabalovega romana v stripovski album nadaljujeta sodelovanje, katerega plod sta stripovska albuma Le journal d'un loser in Une année sans printemps. Pri adaptaciji Prebučne samote je sodelovala tudi fotografinja Valérie Berge, ki je fotografsko dokumentacijo za nastanek stripovskega albuma pripravljala več let. Adaptacija romana v strip ohranja predvsem dve glavni temi, ki sta še dandanes aktualni: konec kulture, ki temelji na knjigi kot glavnem viru znanja, in konec delavskega gibanja, ki je zaradi avtomatizacije in modernizacije industrije postalo zastarelo. Razstava vsebuje originalne risbe, tekst, fotografije in instalacije. Koncipirana kot podaljšek multidisciplinarnega stripovskega albuma, razstava sledi ideji kreativnega eksperimenta, ki z mešanjem teksta, risbe in fotografije raziskuje zamisel umetniškega prekrivanja. Preko 100 originalnih stripovskih strani in fotografij je razstavljenih na 'pokopališču' tisočih knjig (simbolično poustvarjena deponija starega papirja, tabuizirano in mitologizirano centralno prizorišče Hrabalovega romana), kot protipol pa deluje prostor s projekcijo in elektronsko zvočno podlago.  Obiskovalci se z vstopom v razstavo znajdejo znotraj Hrabalovega duševnega sveta, v katerem imajo možnost raziskati gost labirint, ki pelje naravnost v pisateljevo srce. Na mednarodnem festivalu stripa v francoskem Angoulemu leta 2003 se je razstava/instalacija raztezala na prostoru 200 kvadratnih metrov.  |
IZ PRIPRAVLJALNE
BELEŽKE LIONELA TRANA, 23/3/2001 Ravnokar sem dokončal prepis romana Bohumila Hrabala, delo, ki se je izkazalo za skrajno utrudljivo in polno naukov. Ugotovil sem, da je tekst napisan večinoma v pretekliku na način, ki nas spomni na davne čase - to me pripelje do vprašanja, ali gre mogoče za zgodbo mrtvega pripovedovalca. V besedilu prevladujejo dolgi stavki, ki se lahko tudi ponavljajo in tako naredijo vtis teže in vrtoglavice obenem. Uporaba metafor je pogosta in dosledna (ob pisanju te interpretacije sem ugotovil, v kakšni meri je moje pisanje pod vplivom večletnega branja tega romana, posebej pri uporabi besede 'kot'). Ta način pisanja, ki bi ga opisal kot alkoholični, ker skoraj izrecno uporablja zagrizene prispodobe skupaj z negibno realnostjo, je na enem ali dveh mestih zatrt, konkretno na koncu petega poglavja (zgodba o ljubezni z mlado ciganko), ki je napisano v kratkih in mnogo bolj zanimivih stavkih. Tekst ima v samotnem pisanju nekaj neznosnega (tako ali drugače je zabavno spremljati reakcijo pripovedovalca Hante v zadnjem poglavju, ko se sreča s pijancem). Tematska zgradba je realizirana tudi preko ponavljanja, točneje preko doživetij razočaranja, ki si sledijo. Tako se začne že v prvem poglavju, kar daje pripovedi poseben, morbiden pridih. Z vidika izkušenj, skozi katere gre pripovedovalec, nam je jasno, da se vse lahko konča samo slabo. Tema samomora se v pripovedi stalno vrača. Eden od vračajočih se motivov, ki se ponavlja že od drugega poglavja, je ta, da za ljudstvo ni rešitve: "Takrat sem v sebi že našel moč, da lahko neprizadeto gledam nesrečo, da znam utišati svojo ganjenost (...) nebo ni humano, in človek, ki se ukvarja z mišljenjem, tudi ni human." Ta trditev stoji proti Hantovem navdušenju nad ideali klasične helenske kulture. Močna emotivnost, ki žari iz pripovedi, izvira po mojem mnenju ravno iz Hantove človeškosti, ki ji lahko gre zahvala, da kljub vsemu, v kar verjame in kar govori, ostaja dovzeten za trpljenje, razsipnost in pogubo. Na primer rešiti poskuša knjige, predvidene za uničenje, in pri tem uničuje sam sebe, ko obenem ubija miši, ki živijo v njegovi kleti, za kar v bistvu takoj občuti krivdo. Nekaj strani naprej opisuje ljudstvo kot tolpe podgan, ki se neprestano bojujejo med sabo, nakar se zmagovalna tolpa takoj razdeli na dve skupini, da se lahko bojujejo naprej. Globok pesimizem je povezan z določeno naivnostjo, skrajno preobčutljivostjo. Občutek krivde se ponavlja (glej številne ljubezenske avanture, ki se vedno končajo dobesedno 'v dreku'), ko na drugih mestih zavrača cerkev. V načinu, v katerem Prebučno samoto sprejema zahodna kritika, je poudarek na zavračanju komunističnega režima, ki je razvidno v knjigi. To zavračanje je v bistvu skoraj nevidno (izraz 'brigada socialističnega dela' je uporabljen samo trikrat in opisuje določeno idejo mladinskega entuziazma; policijske enote so v sredini osmega poglavja opisane bolj kot humane). Resnična tema knjige je globok obup, žalost bojazljive človeškosti, ki se tako pogosto pojavljata v slovanskih literaturah. Tudi ženski osebi sta dve: predvsem Mančinka, ljubezen Hantove mladosti; prvi zmenek z njo se konča z neželenim in nepreklicnim ponižanjem za oba (pri iskanju izgubljene mladosti se spomin na ta dogodek pojavi na začetku osmega poglavja). Drugo srečanje z Mančinko se konča enako, ko jo Hanta povabi, da z njim zapravi denar, ki ga je priigral na loteriji ("... in ker nisem maral denarja, sem ga hotel hitro izgubiti"). Mančinka se znova pojavi na koncu šestega poglavja, kot oportunistka, ki je uspešno prestala vsa ponižanja ("Mančinka je prišla najdlje od vseh, ki sem jih v življenju srečal"). Osebi Mančinke, katere pomen verjetno podcenjujem, odgovarja oseba ciganke, ki se pojavi samo v petem poglavju, spremlja Hanto domov in zakuri v kaminu. O tej osebi ne vemo nič ("Tako sem živel s to ciganko in nisem vedel niti njenega imena, ona ni vedela in ni zahtevala in ni potrebovala, da ve, kako mi je ime."), razen tega, da je izginila, ujel jo je gestapo in so jo deportirali. Dve naslednji ženski osebi sta ravno tako ciganki, ena ima turkizno krilo, druga rdeče; prihajata k Hanti v klet in se mu ponujata, kar pa Hanta zavrne. Sledi jima po cesti, ju opazuje, očaran nad njunim šarmom. Pozabil sem na še eno moško osebo, ki je mogoče najbolj pomembna: Hantov upokojeni stric, bivši železničar, ki se še naprej ukvarja s svojo železničarsko strastjo na svojem vrtu, kjer je postavil staro lokomotivo. Ta oseba, ki je ustvarjena po podobi Hrabalovega strica (govori se, da je ta nenavadno zgovoren stric prišel v Bohumilovo družino na štirinajstdnevni obisk in je ostal štirideset let), je simbol Hantovih sanj: iti v pokoj kot odličen delavec in odkupiti svoj delovni stroj (stiskalnica za stari papir), da bi lahko šele v pokoju "delal pod vplivom trenutka in navdiha". Skozi to postavo izstopa ena od osrednjih tem romana: odtujitev delavske prakse, onesposobljenost revolta in prostovoljno podrejanje (zgovorna je scena, ko Hanta zasači svojega strica in njegove upokojene prijatelje, kako se pijano, otopelo in glasno igrajo na vrtu z lokomotivo). Mislim, da bi ta oseba, tako kot ciganki, morala biti prikazana na fotografijah (ravno s tem namenom zbiram dokumentacijo iz tega časa), ki bi bile pritrjene na steni Hantove sobe. Razen obeh moških so druge osebe samo spomini in za njimi ne bo ostalo nobenih sledi. Samo slike na stenah, ki jih Hanta pogleda, kadarkoli začne klicati na dan svoje spomine.  Največji problem te adaptacije je po mojem mnenju v tem, da v njej ostaja rahlo surrealističen in smešen ton pripovedi. Mislim, da ni mogoče pokazati groteskne strani večine prigod brez tega, da se ne bi izognili smešnosti, in zato bi jih raje porinil v ozdaje, da se lahko osredotočimo na čustveno doživljanje oseb. Kot sem omenil v svojih prejšnjih zapiskih, bi se rad ukvarjal z vsakodnevnim pogledom, brez kakršnihkoli efektov. Mislim na delo Roberta Bressona, to 'objektivnost', ki jo je iskal v očiščenem izrazu brez učinka. |
LIONEL TRAN O RAZSTAVI INSPIRANI S
STRIPOVSKO ADAPTACIJO PREBUČNE SAMOTE "Okrog in iz naše bralne kulture je pognala precej paradoksalna oblika fetišizma. Pod pretvezo zaščite knjig je ta zaščita sama postala nemogoča. Da bi izrazili svojo ljubezen do knjige, jo moramo pogosto pohabiti. Razstavo, ki spremlja stripovsko knjigo Prebučna samota, sestavlja pokopališče knjig: a vsa ta zbirka je le optična prevara, zakaj knjige same so votle in izpraznjene. Za razstavo smo uporabili 'prave' knjige in jih pohabili, bodisi s trganjem bodisi z rezanjem. Gledalec ima vtis, da stoji pred ogromnim kupom knjig, pred neverjetno zbirko znanja. V resnici pa je v tej instalaciji precej dvoumja: sporoča namreč, da je kulturo branja treba zaščititi, saj je smrtna, in obenem, da je ta kultura, povsem neopazno, že izginila."  PREBUČNA SAMOTA V GALERIJI KAPELICA Ljubljana - Nova postavitev razstave Prebučna samota, ki se predstavlja v galeriji Kapelica, obiskovalca potopi v klet, kjer pakirec starega papirja Hanta uniči na tisoče knjig, reši le tiste, v katere se zaljubi. Več kot 50 originalnih strani stripov francoskega avtorja Ambreta in fotografij Valérie Berge razkrije rdečo nit romana: Hantov vsakdanjik, obisk tovarne, kjer spozna, da njegovo delo nima več smisla, in končno njegov samomor. Tla in stene galerije so prekrite s starim papirjem in zavrženimi knjigami, medtem ko sta mehanični stiskalec in oglušujoč hrup, ki ga ta povzroča, ustvarjena s pomočjo zvočne naprave in filma, ki je projiciran na velik zaslon. Razstava, ki zagrabi in stre obiskovalca in ga v mislih preganja še dolgo potem. (LT)  |