Zofa je bila ustanovljena leta 1996 kot študentski mesečnik, ki je izhajal pod okriljem kulturno-umetniškega društva Trave in misli.

Nastanek Zofe je bil posledica specifičnih razmer v študentskem gibanju, ki so nastale v drugi polovici devetdesetih z vse večjo politizacijo in komercializacijo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani in Mariboru, zaradi katere je propadel do takrat največji študentski časopis Tribuna.

Medijska praznina je vzrokovala združitvi različnih medijskih iniciativ oziroma projektov študentov Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki so jo mnogi označili za zgodovinsko, saj sta dotlej obe fakulteti veljali za "nezdružljivi".

Z izdatno finančno pomočjo medijskega oddelka Open Society Institute Slovenija, ki ga je vodila ga. Brankica Petković, smo 1. aprila 1997 izdali prvo številko časopisa Zofa pod tematskim naslovom "To ni časopis". Z aplikacijo Magrittove "Ceci n'est pas une pipe" smo želeli manifestativno sporočiti, da si prizadevamo za medijsko drugačnost, inovativnost in kreativnost.

V zelo kratkem času se je v Zofinem krogu zbralo neverjetno veliko število piscev, ki so se samoiniciativno odrekli vsakršnemu honorarju in ustvarjali Zofo povsem brezplačno. Ker Zofe kljub neštetim prošnjam nikoli ni podprla nobena državna inštitucija (npr. Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ali Urad za mladino), je bil to edini možni način delovanja, saj so nam skromna sponzorska sredstva omogočala le kritje osnovnih tiskarskih stroškov.

Zofa je iz ustvarjanja medija prerasla tudi v eno izmed najbolj progresivnih študentskih gibanj in kot taka delovala kot t.i. "taktični medij". S konkretnimi akcijami smo se zavzemali za depolitizacijo študentskih organizacij, mednarodno sodelovanje in povezovanje (ustanovili smo Student Newspaper Network, ki pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni nikoli zaživel), redefinicijo slovenskega medijskega prostora, udeležili pa smo se tudi čisto konkretnih civilno-družbenih akcij, kot je bila medijska kampanja o problematiki bosanskih "začasnih beguncev" v Sloveniji.

Zofa je to sedaj izšla v 21. številkah, ustvarjale so jo štiri različne generacije in v njej se je kalilo preko 400 mladih piscev, med katerimi danes nekateri že delujejo pri etabliranih medijih.

Sedanja uredniška skupina Zofe, že četrta po vrsti, se je oblikovala oktobra 2000. Odločena, da bo raziskala zvezdne steze medijskega prostora vse do obljubljene svobode v polju še neuresničenega, je nova ekipa manifestativnemu vzkliku ustanovnega uredništva Zofe "To ni časopis!" ponudila odgovor: "Zofa je mislipis!".

S tem se je Zofa zavezala k izzivanju pravil novinarskega poklica, ki prisegajo na informativnost in objektivnost kot merili ustreznega beleženja sedanjosti v njenem minevanju. Za Zofine sodelavce je značilen predvsem subjektiven pristop, ki ga njegova ranljivost ne ovira pri suverenem izrekanju mnenj.

Vsebinsko Zofo opredeljuje razmišljanje, ki ne pristaja na porazdelitev védenja v posamezne znanosti niti ne upošteva ločevanje osebne sfere od njene še kako politične vpletenosti v javnost kulturno-družbenega življenja. Na obe domeni sodobnosti Zofa odgovarja z interdisciplinarnim prepletanjem vsebin.

Vlogo Zofe kot študentskega časopisa je z vidika zgodovinske kontinuitete morda nenavadno vrednotit, ker je "študentskost" v svojem temelju časovno omejen status. "Študentskost" Zofe je vprašljiva tudi zato, ker po mnenju Študentske organizacije v Ljubljani ne potrebuje njene finančna pomoči. Dejstvo pa je, da je Zofa trenutno edini študentski časopis nekomercialne narave, ki vsebinsko presega raven fakultetnih glasil in je temu primerno dosegljiv na številnih fakultetah - in tudi izven njih.

V tekočem šolskem letu se je Zofa znašla v paradoksalnem položaju, kjer njeno redno izhajanje finančno omogočajo oglaševalci, ki so glasniki prav tistega liberalnega kapitalizma, ki ga Zofa kritično komentira. Koristenja te "sistemske vrzeli" se je Zofa oprijela v upanju, da bo s svojimi vsebinami sposobna prikazati potrebo po nenehnem izpraševanju nedoslednost sodobne družbene ureditve, ne da bi jo ob tem občutek lastne nemoči potisnil v pasiven cinizem.

Zofa še neizkušenim piscem, ilustratorjem in fotografom velikodušno nudi svoj medijski prostor kot vir pomembnih izkušenj, ki jim bodo kot (kaj kmalu) prekaljenim piscem onemogočile ravnodušno in nekritično sprejemanje podobe realnosti, kot jo krojijo medijske hiše. Zofa mozoljaste amaterje nehote spreminjajo v drzne mislipisce.

Le kdo od njih se bo še kdaj zadovoljil z novinarstvom?

Zofa je bila ustanovljena leta 1996 kot študentski mesečnik, ki je izhajal pod okriljem kulturno-umetniškega društva Trave in misli.

Nastanek Zofe je bil posledica specifičnih razmer v študentskem gibanju, ki so nastale v drugi polovici devetdesetih z vse večjo politizacijo in komercializacijo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani in Mariboru, zaradi katere je propadel do takrat največji študentski časopis Tribuna.

Medijska praznina je vzrokovala združitvi različnih medijskih iniciativ oziroma projektov študentov Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki so jo mnogi označili za zgodovinsko, saj sta dotlej obe fakulteti veljali za "nezdružljivi".

Z izdatno finančno pomočjo medijskega oddelka Open Society Institute Slovenija, ki ga je vodila ga. Brankica Petković, smo 1. aprila 1997 izdali prvo številko časopisa Zofa pod tematskim naslovom "To ni časopis". Z aplikacijo Magrittove "Ceci n'est pas une pipe" smo želeli manifestativno sporočiti, da si prizadevamo za medijsko drugačnost, inovativnost in kreativnost.

V zelo kratkem času se je v Zofinem krogu zbralo neverjetno veliko število piscev, ki so se samoiniciativno odrekli vsakršnemu honorarju in ustvarjali Zofo povsem brezplačno. Ker Zofe kljub neštetim prošnjam nikoli ni podprla nobena državna inštitucija (npr. Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ali Urad za mladino), je bil to edini možni način delovanja, saj so nam skromna sponzorska sredstva omogočala le kritje osnovnih tiskarskih stroškov.

Zofa je iz ustvarjanja medija prerasla tudi v eno izmed najbolj progresivnih študentskih gibanj in kot taka delovala kot t.i. "taktični medij". S konkretnimi akcijami smo se zavzemali za depolitizacijo študentskih organizacij, mednarodno sodelovanje in povezovanje (ustanovili smo Student Newspaper Network, ki pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni nikoli zaživel), redefinicijo slovenskega medijskega prostora, udeležili pa smo se tudi čisto konkretnih civilno-družbenih akcij, kot je bila medijska kampanja o problematiki bosanskih "začasnih beguncev" v Sloveniji.

Zofa je to sedaj izšla v 21. številkah, ustvarjale so jo štiri različne generacije in v njej se je kalilo preko 400 mladih piscev, med katerimi danes nekateri že delujejo pri etabliranih medijih.