Prigode - gostovanje v Nemciji

Zacelo se je v petek 7. februarja. Po zboru na obicajnem mestu smo krenili na zahod. Prvo vecje presenecenje so nam pripravili nemski mejni organi, ki so nas presenetili nekaj za mejo. Po polurnem preverjanju so nas izpustili. Ceprav smo se kasneje na racun tega dogodka posteno zabavali, nam tiste pol ure ni bilo nic do smeha. Se posebej zaradi prisotnosti ovcarja, ki je lahko nemoteno razkazoval svoje zobe, saj ni imel nagobcnika. V kroniko je potrebno zapisati, da so nas nemski drzavni organi proglasili za sportno drustvo. Na zalost nam niso zaupali, s katerim sportom naj bi se ukvarjali, saj bi tako imeli moder predlog za spremembo dejavnosti.

Noci so bile bolj kratke. Komu se navsezadnje da v tujem mestu spati, ko se okoli dogaja toliko zanimivega. Podnevi mesto cisto spremeni svoj izgled, tako da oko lahko seze tudi do vrha stavb, ki jih pri nocno razsvetljavi in mnogo zanimivejsem dogajanju na tleh clovek niti ne opazi.

Petja je bilo na pretek. Po koncertu je navadno sledilo se mnogo podaljskov, ki jih poslusalcem po bornem aplavzu nikakor nismo mogli odreci. Po formalnem delu nas ni vec locila navidezna meja med odrom in publiko, tako da smo lahko skupaj ob obilici hrani in pijace poveselili do poznih ur. Veseli smo bili srecanja s Slovenci, ki zivijo izven maticne domovine. Prav tako so bili tudi oni veseli srecanja z nami.

Ingolstadt v soncu je prav posebno lep. Le kdo si lahko predstavlja Bavarsko brez njenih zgodovinskih gradov in drugih znamenitosti. Nauzili smo se jih v zadnjem dopoldnevu. Nekateri so izkoristili cas se za zadnje nakupe in posiljanje kartic, ki pa jih po pravici povedano ni bilo toliko kot dobro leto prej in Pariza.

Na poti proti domu smo se ustavili se v Munchnu. Ko nimas dovolj casa, da bi si vse pogledal do podrobnosti, je marsikdaj dovolj panoramski pogled. Vedno daljse sence so nam pripovedovale, da gre dan ze h koncu in z njim nase gostovanje.

Na koncu bi se radi zahvalili vsem, ki so omogocili gostovanje se posebno pa slovenskima skupnostima v Stuttgartu in Ingolstadtu ter zupnikoma g. Janezu Sketu in g. Stanislavu Gajsku. Posebna zahvala pa gre Izseljenskemu drustvu Slovenija v svetu in tajniku Franciju Kadivcu, ki nas je spremljal na poti.