Prigode - drugo letovanje v Ankaranu

Poletje je čas počitnic. Na vajah se ne srečujemo, razen če se ne obeta bližnja poroka in se je treba naučiti še kakšno novo pesem. A kaj ko je bila zadnja poroka konec lanskega poletja, nove pa še ni in ni na spregled. Ni nam preostalo nič drugega, kot da se dobimo na morju. Nekaj nas je že od doma krenilo skupaj, ostali, ki so imeli dovolj poguma, so se nam priključili proti koncu tedna. Ni nas bilo toliko, kot bi nas lahko bilo. Nič hudega. Navsezadnje je pomembna kvaliteta.

Do sedaj se še nihče ni izrekel za samotarsko življenje, vendar prostega časa nismo prebili le v druženju s pripadnicami nežnejšega spola, čeprav bi kdo iz fotografij kaj takega lahko celo sklepal.

Zadnje čase se govori, da je vzrok v pomanjkanju poguma, a sam sem bolj pristaš tistih, ki se izgovarjajo na lenobnost. Sami tako ali tako poznate tisti rek, da kamera vedno laže. Fotoaparat je njen bližnji sorodnik.

To se zgodi, če imaš za soseda petletnega Urbana. Kje so že leta, ko smo sami ustvarjali podobne mojstrovine. Papirja je vedno zmanjkovalo in prste smo imeli v mavričnih barvah. Za risanje nismo nadarjeni, vsaj nihče noče javno pokazati svojega talenta. Kljub temu smo za umetniško inspiracijo še dobri. Vsaj nekateri od nas.

Zaključki mi gredo vedno težko od peresa. Saj bi lahko končal z udarnim geslom ali zguljeno frazo, da se drugo leto zopet vidimo, a kaj ko to ni dovolj dobro. Za nameček se je morskemu fotografu še morje očitno pošteno zamerilo. Gotovo ga je nekoč preveč popil. In še res ga je, kar meni verjemite. Kljub njegovim širnim prostranstvom ni uspelo priti v objektiv. Vsaj nebo je lepo modro, da kar začutim valovanje zraka, ki nosi vonj po stoletnih borovcih.