Prigode - gostovanje v Franciji in Belgiji

Pisala se je jesen leta 1995, ko smo se nekega četrtka, ko je že padel mrak, poslovili, naložili kovčke v avtobus in krenili novim dogodivščinam naproti. Pot nas je peljala čez Avstrijo in Nemčijo. Ta del poti smo prepeljali ponoči. Ob tem delu dneva je navadno tako čas za počitek, ki bi bil še popolnejši, če ga ne bi zmotili avstrijski mejni organi. O tem, kar jim je šlo v nos raje ne bi pisal, da nas ne bo še kdo obtožil tihotapstva. Kaj moram, ko pa si darila vsak predstavlja po svoje. Naš prvi cilj je bila Belgija, kjer smo imeli dva nastopa pri tamkajšnjih Slovencih. Po nastopu napetost vedno popusti, še toliko lažje gre, če sledi veselica. Vsak sam ve, kako težko je po veselici zjutraj vstati. Nam ni šlo prav nič bolje, zato se ni treba čuditi, da smo kosilo v Parizu pošteno zamudili. Ni vam treba razlagati niti navdušenja kuharic, ki so nas čakale dve debeli uri. Kasneje je šlo vse kot po maslu, saj nam drugega tako preostalo ni. Lahko si predstavljate poglede mimoidočih, ko so skozi okna avtobusa zagledali mladeniče v spodnjem perilu, ki so se trudili v najkrajšem času navleči nase koncertne obleke. Naslednje dopoldne je bilo bolj kratko, a vseeno dovolj dolgo, da smo posneli še nekaj fotografij. Tale z opero je še kar uspela, pri tisti z Aiflovim stolpom v ozadju pa je vedno potreben komentar, da postane nepoučenemu gledalcu jasno, kaj je tisti meglen dimnik v ozadju.