Prigode - gostovanje v Nemčiji

Začelo se je v petek 7. februarja. Po zboru na običajnem mestu smo krenili na zahod. Prvo večje presenečenje so nam pripravili nemški mejni organi, ki so nas presenetili nekaj za mejo. Po polurnem preverjanju so nas izpustili. Čeprav smo se kasneje na račun tega dogodka pošteno zabavali, nam tiste pol ure ni bilo nič do smeha. Še posebej zaradi prisotnosti ovčarja, ki je lahko nemoteno razkazoval svoje zobe, saj ni imel nagobčnika. V kroniko je potrebno zapisati, da so nas nemški državni organi proglasili za športno društvo. Na žalost nam niso zaupali, s katerim športom naj bi se ukvarjali, saj bi tako imeli moder predlog za spremembo dejavnosti.

Noči so bile bolj kratke. Komu se navsezadnje da v tujem mestu spati, ko se okoli dogaja toliko zanimivega. Podnevi mesto čisto spremeni svoj izgled, tako da oko lahko seže tudi do vrha stavb, ki jih pri nočno razsvetljavi in mnogo zanimivejšem dogajanju na tleh človek niti ne opazi.

Petja je bilo na pretek. Po koncertu je navadno sledilo še mnogo podaljškov, ki jih poslušalcem po bornem aplavzu nikakor nismo mogli odreči. Po formalnem delu nas ni več ločila navidezna meja med odrom in publiko, tako da smo lahko skupaj ob obilici hrani in pijače poveselili do poznih ur. Veseli smo bili srečanja s Slovenci, ki živijo izven matične domovine. Prav tako so bili tudi oni veseli srečanja z nami.

Ingolstadt v soncu je prav posebno lep. Le kdo si lahko predstavlja Bavarsko brez njenih zgodovinskih gradov in drugih znamenitosti. Naužili smo se jih v zadnjem dopoldnevu. Nekateri so izkoristili čas še za zadnje nakupe in pošiljanje kartic, ki pa jih po pravici povedano ni bilo toliko kot dobro leto prej in Pariza.

Na poti proti domu smo se ustavili še v Munchnu. Ko nimaš dovolj časa, da bi si vse pogledal do podrobnosti, je marsikdaj dovolj panoramski pogled. Vedno daljše sence so nam pripovedovale, da gre dan že h koncu in z njim naše gostovanje.

Na koncu bi se radi zahvalili vsem, ki so omogočili gostovanje še posebno pa slovenskima skupnostima v Stuttgartu in Ingolstadtu ter župnikoma g. Janezu Šketu in g. Stanislavu Gajšku. Posebna zahvala pa gre Izseljenskemu društvu Slovenija v svetu in tajniku Franciju Kadivcu, ki nas je spremljal na poti.