Priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije 2006

Komisija za priznanja ZDUS - predsedovala ji je Tea Rogelj, člana sta bila Aleš Jan in Robert Waltl - je letos nanovo uvedeno nagrado bršljanov venec soglasno prisodila Ediju Majaronu, po izobrazbi glasbeniku, ki pa se z lutkami ukvarja od svoje mladosti. Pričel je v takratnem Mestnem lutkovnem gledališču, kasneje ustanovil Lutkovno gledališče "Jože Pengov" in tam režiral, igral in animiral. Veliko je gostoval po jugoslovanskih lutkovnih gledališčih.

Poseben mejnik v slovenskem lutkarstvu je bila jesen 1979, ko je Majaron prevzel umetniško vodstvo Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Pomembno je vplival na repertoar, njegovo umetniško vodenje zaznamujejo sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. Kot umetniški vodja in kot režiser je zaslužen za visoke umetniške dosežke osrednjega slovenskega lutkovnega gledališča.

Najvidnejše njegove igre so Gugalnica Franeta Puntarja, Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja, Sanje o govoreči češnji Milana Dekleve in po odhodu iz LGL Pravljica o carju Saltanu A. S. Puškina, za katero je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ter Aristofanova Lizistrata. LGL je utrl pot v svet in na mednarodne festivale. Dolga leta si je prizadeval vzpostaviti mednarodni lutkovni festival v Ljubljani, kar mu je uspelo kot sekretarju UNIMA - Slovenija s festivalom UNIMA 92. Odtlej je festival bienalni in Majaron je njegov oče.

V 90-ih letih je v neinstitucionalnem Freyer teatru režijsko oblikoval znamenito uprizoritev Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski. Lutkarstvo je začel tudi poučevati, in to na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer dela kot redni profesor. Majaronov režijski opus za otroke in odrasle je že zdavnaj presegel magično število stotih uprizoritev. S svojo režijsko poetiko je vplival na razvoj lutkovnega gledališča. Poglobljeno in iskateljsko se je osredotočil na odnos med igralcem in lutko ter prepletal najrazličnejše kombinacije. V domišljenih in vrhunskih kreacijah je dosegel pretanjeno dramaturško sozvočje likovnih in zvočnih, glasbenih elementov, tako da pogosto delujejo kot celovite, zaokrožene partiture.

Niko Goršič, dobitnik odličja "Marija Vera", je "eden najbolj vitalnih in najzanimivejših gledaliških igralcev" na Slovenskem. Velik delež svojega ustvarjalnega življenja je posvetil Slovenskemu mladinskemu gledališču (SMG). V 70-ih in 80-ih letih je z vlogami v predstavah, kot so Jovanovičeve Žrtve mode bum bum, Ajshilovi Peržani, legendarna Missa in a minor, Romeo in Julija - Komentarji, Alica v čudežni deželi, Atlantida, Balkon, Dramski observatorij Zenit, Resničnost, Odisej in sin ali Svet in dom, pomagal graditi novo podobo SMG. Kasneje so se tem pridružile uprizoritve, ki so zahtevale kompleksnejši igralski pristop in tem izzivom je bil Goršič več kot kos.

Goršič je igralec posebne energije, ostrine, hitrosti. Kot konstruktor je, ki postavlja prizorišče, na katerem se odvijajo zgodbe. V inkarnaciji njegovih likov se meša več registrov, saj se zanj pravzaprav v tem dogaja drama. Lahko se pohvali z ogromnim razponom vlog, odlikuje se po konstruktivni odprtosti, pripravljenosti prisluhniti, sodelovati in prispevati svoj delež najrazličnejšim režijskim poetikam, osuplja z zavidljivo fizično in pevsko kondicijo, odlično obvladuje igralsko tehniko in instrumentarij, je samo nekaj nagrajenčevih odlik po oceni komisije.

Priznanje ZDUS dramski igralec Gregor Čušin, član Mestnega gledališča ljubljanskega, prejme za vloge Polonija v Shakespearovem Hamletu, Napoleona in Tita v igri Lipicanci gredo v Strasbourg Borisa A. Novaka in Azazella v Javornikovi dramatizaciji romana Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova. Čušin je "iznajdljiv in preizkušen igralec, ki vedno znova prepriča s polnokrvnimi, psihološko utemeljenimi in poglobljenimi liki", je zapisala komisija. Z večplastnimi in domiselnimi kreacijami je zaznamoval uprizoritve in vanje vnesel komične poudarke oziroma jih obogatil z razumevajoče popustljivim pristopom do človeških slabosti. Do likov pristopa s toplino, tako rekoč z ljubeznijo, in gledalce povede, da jih nehote vzljubijo ali jih vsaj skušajo doumeti tudi oni.

Dramska igralka Darja Reichman, članica Prešernovega gledališča Kranj, pa priznanje ZDUS prejme za vloge Lady Milford v Schillerjevi tragediji Spletkarstvo in ljubeen, Karle v komediji Blazno resno slavni Dese Muck in Corrine v drami Podeželje Martina Krimpa. Z vrsto žanrsko raznolikih in zahtevnih vlog je v minulih letih dokazala, da je ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona. Njen kreativni pristop zaznamujejo discipliniranost, poglobljenost in pretanjenost, pa tudi radovednost in iskateljstvo, tako v nosilnih kot v stranskih vlogah, so zapisali člani komisije za nagrade. (STA)