Stene in strop niso bili več beli, ampak rumenkasti in rjavkasti. Po njih je curljala voda. Tla so bila mehka in spolzka. Iz njih so rasli gladki stožčasti kamni in ustvarjali pravi labirint. Tinček se je za hip ustavil in prisluhnil. Razen bitja lastnega srca in nenehnega curljanja vode izpod stropa ni slišal ničesar.

Tedaj pa mu je kot strela z jasnega nekaj privršalo mimo glave, se obrnilo tako hitro, kot bi se odbilo od stene in ga napadlo z druge strani. Tinček je obstal kot okamnel. V roki je stiskal svečko in zmedeno opazoval plahutajočo stvar, ki ni in ni hotela odnehati. Mahala je s krili in metala ogromno senco na stene in strop.

“Velika črna krilata pošast!” se je zdelo Tinčku.

Naenkrat je izginila tako nepričakovano, kot se je prikazala. Naš mladi raziskovalec je še vedno stal kot pribit. Pošteno se je prestrašil. Počasi se je ozrl okoli sebe, toda o skrivnostnem bitju ni bilo ne duha ne sluha. Previdno se je odpravil naprej po hodniku in  čez nekaj časa pred seboj na stropu zagledal črno vrečko, ki se je premikala levo in desno. Ko se ji je približal, se je malo razprla in ven je pogledala kosmata glavica s kosmatimi ušesci in črnimi očmi. Obračala se je levo in desno, potem pa se je zopet skrila v svojo vrečko.