“To je vendar netopir! Ta me je prej tako prestrašil, pa ni večji od stisnjene pesti,” se je deček nasmehnil samemu sebi in svojemu strahu.

Nadaljeval je raziskovanje in prodiral vse globlje v podzemni svet. Hodnik se je nepričakovano razširil v veliko dvorano. Bila je prevelika, da bi s svojo skromno razsvetljavo lahko videl vse njene stene, kljub temu mu je ob prizoru zastal dih. S stropa so viseli mogočni kapniki in njihove barve so se čarobno prelivale iz svetlo rjave v rumeno, rdečo in celo snežno belo. Nekateri so se svetlikali, kot bi bili posuti z neštetimi biseri. Kamorkoli se je obrnil in vsaj malo premaknil svečo, so se zasvetile nove in drugačne oblike.

“Kot bi oživeli,” se mu je zdelo, “nekateri se zasvetijo, drugi ugasnejo.”

Ponekod so bile to tanke zavesice s črtastim vzorcem, drugje debeli stebri, segajoči prav od stropa pa do tal. Bili so tudi čisto tanki in ravni, skoraj z vsakega je visela kapljica. Tla so bila porasla z navzgor štrlečimi kapniki različnih oblik in nanje je ves čas kapljalo.

“Kapljica pade s stropnega na talni kapnik in se tam razprši,” je ugotovil, ko se je približal enemu izmed njih.

Prevzet od lepote in nenavadnih oblik, se je Tinček obračal na vse strani.