“Našel sem zaklad, ki je zakopan že mnogo let,” je sanjaril in taval od kapnika do kapnika. Malo je manjkalo, da ni stopil v vodo. Ustavil se je pred jezercem, v katerem je bila voda kristalno čista. Ko se je sklonil, je v njej zagledal samega sebe. Ozrl se je -- vse okoli njega je bilo tlakovano s podobnimi jezerci, ki so jih ločevale kamnite pregrade in jih obrobljale kakor čipke. V soju sveče so se lesketale in spreminjale barvo od temno modre pa do rumene.

“Kakor kameleoni!” je Tinček sam pri sebi vzkliknil.

Čepel je ob jezercih in premikal svečko na vse strani. Za hip se je malo stran nekaj močno zasvetilo. V tleh je zagledal jamico in v njej belo kroglico. Bila je drobcena in gladka kot biser. Vsakič, ko je nanjo padla kapljica vode, se je zavrtela in zasvetila v drugi barvi. Približal se ji je in počepnil poleg nje. Lesketala se je kot kakšna pomanjšana čarobna krogla. Zamikalo ga je, da bi jo s prstom izbezal ven.

“Vitezi so najbrž okamneli zato, ker so se hoteli polastiti zaklada,” se je spomnil na prekletstvo in si premislil.

Ko je zagledal svoje umazane roke, se je spomnil na babico in postal žalosten.

“Kaj mi pomagajo vse te podzemne lepote, če ne morem ven?”

Postalo ga je strah. Vendar samo za nekaj trenutkov. Dvignil je glavo in začel odločno pregledovati vse kotičke dvorane, da bi našel kak, pa čeprav še tako majhen izhod. Tedaj mu je nasproti spet privršel netopir in se mu neutrudno smukal okoli glave. Tinček se je začel ritensko umikati in kriliti z rokami. Spotaknil se je ob kapnik, izgubil ravnotežje in se skotalil nekam navzdol. Ustavil se je v blatni luži, ves prestrašen in moker, pa še neznansko jezen na netopirja.