“Joj, svečka mi je ugasnila! Pa saj vseeno prav dobro vidim svoje roke in noge in tudi lužo, v kateri sedim,” je osupnil.

Sede se je obrnil in v obraz mu je zasijala tako močna svetloba, da si je z dlanmi pokril oči. Zaslišal je ptičje petje in glasove gozda. Počasi je pokukal izza prstov -- pred njim se je odpirala velika luknja v zunanji svet.

Kakor žrelo, se mu je zazdelo prvi hip.

Toda skoznjo je prodirala dnevna svetloba, šumenje vetra in toplota poletnega dne. Negotovo se je skobacal na noge. Potem je ves vesel stekel na plano.

“Juhuhu!” je začel vriskati in prevračati kozolce od samega veselja, da je zopet zunaj.

Stekel je proti babičinemu domu, kar so ga nesle noge. Ves čas pa je misli na jamo in skrivnosti, za katere ve samo on.