Špela Klemen
(26.02.1972 - 25.12.1997)

Špela Klemen je izhajala iz športne družine, ki je veliko prostega časa preživljala v naravi. Že v otroških letih se je pridružila Železničarskemu atletskemu klubu, kjer je trenirala tek na kratke in srednje proge ter skok v dolžino, pozneje pa se je z vsem srcem predala jamarstvu. Po poklicu je bila profesorica likovne pedagogike in poučevala na osnovni šoli na Brodu pri Vižmarjih nad Ljubljano. 

Našemu klubu se je pridružila leta 1994. Ljubezen do narave, ki sta jo ji vcepila starša, se je tu združila še z veseljem do raziskovanja neznanega sveta, tako polnega nenavadnih oblik in stvaritev, ki jih oblikuje mati narava v enkratnem slovenskem podzemlju. Skupaj smo se veselili novih odkritij in povezav, skupaj smo praznovali, skupaj smo hodili v gore, celo na Mont Blanc, skupaj jamarili po drugih deželah (Hrvaška, Slovaška, Ukrajina, Izrael)... Bili smo kot velika srečna družina in niso bili redki sestanki, na katerih se je poročalo o kakem novem kilometru odkritij na šestem kontinentu, kot včasih imenujemo naš podzemski svet. Neverjetni uspehi na raziskovalnem področju, o katerih si pred leti še sanjati nismo upali, so nas prekovali v premalo pazljive in preveč drzne. Sprva boječa, pazljiva in krhka pripravnica je z leti postala žilava in drzna jamarka, ki se ni ustavila pred še tako globoko vertikalo, niti pred še tako tesno ožino. Vztrajnost, moč in vzdržljivost so poleg večne dobre volje in neustavljivega smisla za humor postale njene odlike. Odlike, ki so med napornim raziskovanjem podzemlja nadvse pomembne in potrebne (Jama pod Debelim vrhom - 410, Brezno na Leški planini -536).Bila je tajnica našega "eisenpon ferajna" in zadnje leto izbrana za predsednico.

Uspehi naših potapljačev v preteklih dveh sezonah so jo prepričali, da se je vredno izpopolniti tudi v potapljaški tehniki, saj ta omogoča dostop do predelov, ki z drugimi metodami niso dosegljivi. Kup uspehov v poletju 97, desetne preplavanih sifonov (predvsem v Predjami) potem pa...

Zaman se je pritoževati nad nepredvidljivo usodo. Ko je dober teden pred usodnim potopom prinesla na sestanek novoletne voščilnice, ki jih je sama narisala, nas je kar stisnilo pri srcu. Narisan je bil potapljač, zagozden v podvodnem rovu med skalne nože, ki mu zmankuje zraka... V začetku decembra smo imeli tradicionalni jamarski krst. Slučaj je nanesel, da je igrala angelčka... Sedaj razumemo. Sla po odkrivanju novega, lepega in nečesa, kjer še ni bilo nikogar, je bila močnejša.

V posodo uspešnih odkritij, brezskrbnega jamarjenja in praznovanj je kanila otožna kaplja pelina. Globoka žalost se meša z jezo nad kruto usodo. Špelin odgovor poznamo. Še vedno bomo hodili v jame, se potapljali v sifone in iskali nova podzemna prostranstva, tudi zato, ker vemo, da bi Ona tako hotela. Nikoli več pa ne bo tako, kot je bilo. Ostaja priokus grenkobe in čudovit spomin na čase, ki smo jih preživeli skupaj.  

Špela se je smrtno ponesrečila na povratku iz celodnevne potapljaške, mersko-raziskovalne ekskuzije v Šimenkovem breznu pri Mekinjah nad Stično. Rov, ki smo ga merili tisti dan je imenovan po njenem imenu. Njeno ime nosi tudi dvorana v Predjamskem sistemu, točneje v ponoru Lokve, ki jo je osebno odkrila v na eni izmed številnih ekskurzij v ta sistem.