BIKINI: Se vam ne zdi, da je vredno raziskati svoj izvor?
SKAVČENKO: Izvor, veste, omejuje. Znanost pa je način, kako spremeniti to, kar nas omejuje, kako to preseči, včasih tudi odstraniti. To ne pomeni, da poskušamo gledati nepristransko. to, pomeni, da smo pripravljeni videti, kako globoko smo zabredli. Problem so motivi, ki nam dopovedujeo, da je to stanje normalno. 
BIKINI: Kako da ste se sploh začeli ukvarjati z raziskovanjem Plastosov? 
SKAVČENKO: Vzljubil sem ta bitja, zato sem jih hotel raziskati. S tem gradivom lahko vzpostavimo genetsko mehaniko, ontološko medicino, likantropologijo, ortopsihologijo, anarhantropozoologijo!
BIKINI: S katerega področja prihajate sami?
SKAVČENKO: Moje področje je frenologija, proučevanje oblik človeških glav. To je veda, ki je prvič nastala v 19. stoletju in kmalu prišla na slab glas. Iz oblik glave so sklepali na mentalne sposobnosti in značajske lastnosti ljudi. To se je ujemalo s tedanjimi evgenskimi prizadevanji za čisto raso, ki pa niso dala resnih rezultatov. Drugič pa je evgenika nastala kot nova, pozitivna evgenika, kot prizadevanje, da izboljšamo telo, tako za naslednje generacije kakor tudi že zase uporabljamo tako genetsko manipulacijo in bioregeneracijo kakor elektroprostetiko in ksenotransplantacijo. Evgenika je postala, kakor radi rečemo, genetska vzreja organov. Ko potrebujejo glavo, pridejo najprej k nam frenologom po primerno obliko. Moj učitelj dr. Langus pa je socialni genetik. Ukvarja se s posledicami genetskega inženiringa na daljši rok. Prof. Vrečar pravi, da mi gledamo na stvari preveč biološko, v resnici pa on trdi, da so Plastosi uporabni zgolj za likantropske in patološke raziskave in jim ne priznava lastne kulture. Res je le to, da Plastosi kombinirajo človeški material z materiali drugih bitij in pogosto gre za kombinacijo organskih in anorganskih materialov. Ali sva že omenila pomen, ki ga ima zanje ohranitev človeškega gena? 
BIKINI: Ne še.
SKAVČENKO: No, pa še bova. Plastosi združujejo, kar so vanje položili ljudje, ki so jih potrebovali in vzredili, to je nedvomno res. Res pa je tudi, da znajo sami uporabljati in obnavljati tehnologijo, ki jo potrebujejo za svojo reprodukcijo. Ni mogoče spregledati, da potrebujejo za to določena znanja; in ne moremo spregledati njihove komunikacije. To bi moralo prepričati vsakogar, ki ni preveč zaslepljen, da se je vzreja organov osamosvojila, da je postala družbeno organizirana.
BIKINI: Kateri strokovnjaki še proučujejo Plastose?
SKAVČENKO: V svoje vrste smo pridobili kar nekaj strokovnjakov. Na oddelku sodelujejo etnoritmograf, zvočna artikulatorica, strokovnjak za elektronsko nevrologijo in globalna strukturologinja. 
BIKINI: Začetniki plastologije izhajate iz istega znanstvenega kroga. Prof. Vrečar je bil vaš mentor, dr. Langus njegov asistent, ga. Fišer pa Langusova sošolka v srednji šoli. Vi ste mlajša generacija. Kakšen vpliv so imeli na vas starejši kolegi in kolegice?
SKAVČENKO: Srečevali smo se skoraj vse življenje. To je močan vpliv in se kaže na načine, ki niso vedno vidni. S prof. Vrečarjem smo nekoč igrali tarok, zdaj pa smo v nasprotnih taborih. Oboje je vpliv.
BIKINI: Bralci bodo potrebovali uvod v to zgodbo, in sicer o tem, kako sta se prof. Vrečar in dr. Langus razšla. Ob tretjem obisku Katastropolisa leta 2215 je dr. Langus za tri mesece izginil. Medtem naj bi se mu posrečilo prestopiti v  svet Plastosov; o tem naj bi imel celo posnetke. Prof. Vrečar in z njim še veliko drugih se temu smeji, trdeč, da gre za ponaredke. Langusa je vse to pripeljalo do odkritega konflikta tudi v znanstvenih pogledih. Zato je bil suspendiran in bolj ali manj pregnan.
CIMPERC: Ste kdaj poskusili vzpostaviti dialog z Vrečarjem?
SKAVČENKO: Tu dialog ne pomeni nič. Pri taborih je pomembno eno, kakor v vsaki vojni: kdo bo koga. Ne gre brez nizkih udarcev. Največkrat boj sploh nima oblike strokovne diskusije ali polemike, ampak se vrti okoli kakšnega čisto tretjega vprašanja. Z Vrečarjem se Langus ni skregal zaradi znanstvenih pogledov, ampak zato, ker je bil Vrečar dolžan Langusu denar in je na to popolnoma pozabil,  kar mu je Langus zameril. Ali pa je bilo narobe, se ne spomnim več, ampak to ni bistveno; tako so nastala današnja različna stališča. No, v resnici niso tako zelo različna, razlike so v podrobnostih, ki so marginalne in bi se jim mirno izognila in raziskovala skupaj pomembnejše stvari, če ju ne bi gnali vsaksebi neki drugi interesi, neke stare zamere, pa tudi kljubovalnost. Najbrž sploh ne gre toliko za razlike kakor za podobnost, tudi v tem, seveda, da se vzajemno sovražita. Podobna je npr. ambicija, pobrati slavo, biti pomembnejši. Toda prof. Vrečar ni bil pripravljen tekmovati, lažje je bilo doseči, da so suspendirali  dr. Langusa, ker je bil njegov asistent. 
BIKINI: Vaša specialnost je fizognomija. V svoji disertaciji trdite, da mimika pri Plastosih razodeva nekaj človeškega, nekaj o globljem smislu življenja, celo celo pri Plastosih, ki sploh nimajo obraza. 
SKAVČENKO: Da da, to je presenetljivo. Razumske poteze so najbolj vidne pri fiziognomiji telesa. In seveda pri obredih. Na vrhuncu obredov spuščajo glasove ali topotajo, vse skupaj pa je spremljano z zelo zanimivo mimiko, in sicer  vsega telesa. 
BIKINI: Plastosom pripisujete zanimive lastnosti. Vse žive in vse mehanske dele porabijo do konca, znova in znova. Ničesar ne vržejo stran. Po razpadu stvari shranijo elementarne dele v vitrine. Ta dejstva povezujete s tezo o absolutni teži preteklosti. Pravite celo, da je to pri njih najbolj človeško. 
SKAVČENKO: Seveda, to je najtesneje povezano s kulturo. Mi imamo veliko novih stvari, ker obnavljamo, recikliramo forme; Plastosi pa reciklirajo same stvari, novih imajo zelo malo. Nam torej preteklost teži pretežno z materialno vrednostjo forme, njim pa pretežno z materialno vrednostjo stvari. Drugo je tole. Tako ljudje kot Plastosi se, če se znajdejo skupaj, vedno obnašajo praktično. To se pravi, kadar se srečajo, se vzpostavi med njimi določeno regularno razmerje. Obnašajo se po določenem vzorcu, pri čemer je tudi ignoriranje tak, nikakor ne nevtralen vzorec. Materialna vrednost preteklosti pomnožena z regularnimi razmerji pa je absolutna teža preteklosti.
BIKINI: Konec 20. stoletja so na Zahodu prepovedali genetske poskuse, ne pa tudi na Vzhodu, kjer so se nadaljevali. Nato je prišlo do katastrofe. Preživeli so ob morjih in rekah iskali manj kontaminirana področja. Ostalo vemo. O Plastosih pravite, da se je severna veja, ki se je začela razvijati v severni Evropi, večinoma ob Baltiku, umaknila po rekah na celino, južna veja pa se je od Črnega morja selila proti Kaspijskemu jezeru. Srečali so se pod Uralom; nato so skupaj zavili pod njim do Oba in ob njem do njegovega ustja. Severna in južna veja Plastosov sta se torej spojili. 
SKAVČENKO: Najnovejše ugotovitve so drugačne. Niso se mogli srečati pod Uralom, ampak šele ob ustju; severna veja je morala obiti Ural na severu. Vsekakor pa so se združili, biološka veja je pomagala mehanski in narobe. Prepoznali so se kot bitja istega reda. Zanimivo, če pomislite, kako so nastali; ne po poti naravne selekcije, temveč po poti umetne selekcije. Druži jih to, da so ustvarjeni za določeno storitev. 
Ker pa se niso mogli razmnoževati brez minimalne tehnologije, je postal glavni motiv preživetja ohranitev človeškega gena. Potrebovali so ga zato, da so ohranili zmožnost proizvajati tehnologijo, ki jim je omogočala reprodukcijo in s tem preživetje. Poznajo genetski inženiring, transplantacijske tehnike, medicino, mehaniko - discipline, iz katerih izhajajo. Vse, kar jim je na voljo, uporabijo za ohranitev človeškega gena, ki so ga potrebovali, da so lahko to delali naprej. 
BIKINI: V vašem laboratoriju smo opazili komore, ki so omogočile Plastosom preživeti. Te komore so različnih oblik in včasih nekatere spominjajo na ostanke industrijske dobe. Pri tistih, ki so rabile za kvantne pospeševalnike, zasledimo tudi elemente konstruktivizma.
SKAVČENKO: To ste dobro povedali. Stvar seveda ni samo v tem, da uporabljajo človeški gen. Pri bitju, ki mu še nismo natančno določili statusa, najdemo tudi elemente človeške kulture, na prvem mestu tehnologijo, ki jo obvlada, potem pa ste vpeljali umetnostno zgodovino. To je logično zaporedje. Tehnologija vpelje neko svojo, lahko rečem uporabno, funkcionalno estetiko, estetiko, ki je lastna tistemu velikemu tehnično-mehaničnemu poenotenju, ki mu rečemo industrializacija. Ta estetika je razvidna iz oblik industrijskih objektov. Tehnologija Plastosov deluje konstruktivistično, ker kombinirajo različne zgodnje industrijske objekte.  
BIKINI: Torej po eni strani estetika pripada sami tehnologiji, po drugi pa je vprašanje, ali ni Katastropolis, njihovo središče, zgolj kreacija, ki ima svojega avtorja, Marka Kovačiča. Toda kot vemo, je bil umetnik in nikakršen strokovnjak za biogenetiko ali transplantacijske tehnike.
SKAVČENKO: To je pravzaprav teološko vprašanje. Legenda pravi, da jih je ustvaril Marko Kovačič pred mnogimi stoletji. Tudi če jih je, ne more biti popolnoma odgovoren za njihovo usodo. Plastose moramo seveda raziskovati znanstveno. In če Marko Kovačič ni bil strokovnjak za ta področja, to ne pomeni, da nismo mi!
BIKINI: Vi ste strokovnjak za rasno tipologijo. Kako je to v skladu s tem, da vedno znova odkrivate nekaj, čemur rečete njihova estetika?
SKAVČENKO: Plastosi seveda niso kakšna posebna rasa in se za to ne menijo dosti poglejte si različnosti v njihovih vrstah. Gen, ki ga reproducirajo, je enakomerno oddaljen od vseh ras. Že v tem je neka estetika. Poleg tega smo ugotovili, da so organizirani in da se reproducirajo na način, ki bi mu še najbolj ustrezal pojem umetno razmnoževanje, deloma partenogeneza, na način, ki zahteva tehnologijo in sposobnost za njeno upravljanje. V vsem tem je estetika, in povrh industrijska. Poznajo pa jo tudi v drugem smislu. Poglejte njihovo urejenost. Skoraj ne vidite skuštranega Plastosa, in še kadar je skuštran, je to zaradi kakšnih posebnih učinkov.
CIMPERC: Bi lahko govorili o kulturi Plastosov?
SKAVČENKO: Lahko bi govorili o dveh kulturnih virih. Prvi je primarno okolje okolje, iz katerega izviramo in to je pri Plastosih seveda človeško. Plastosi so neprecenljiv vir informacij o naših lastnih pomanjkljivostih, zlasti seveda zgodovinskih, saj lahko celo vidimo, kateri organi so filogenetsko starejši tisti, s katerimi se je začelo veliko presajanje. Drugega so ustvarili sami v dvesto letih, kolikor so imeli na voljo. Do katastrofe leta 2036 še ne moremo govoriti o Plastosih, še vedno gre za vzrejo transplantatov. Transplantacijsko gibanje pa je že uvod vanjo in zatrdno obstaja od leta 2113, ko so ob Obskem zalivu ustanovili naselbino, ki jo je Jozefina Fišer imenovala Katastropolis. 
BIKINI: Kažejo Plastosi kakšno pripadnost geografskemu, družbenemu, kulturnemu, zgodovinskemu prostoru? 
SKAVČENKO: Izbiro lokacije je narekovalo to, da je bila radiacija ob Obu najmanjša, še zlasti ob ustju. Mehanska, severna, veja Plastosov je prišla tja okoli leta 2100, organska, južna, pa malo pozneje. Na ta prostor so torej navezani čisto funkcionalno. Enako pravzaprav velja tudi za prostor, na katerega so življenjsko navezani, to so njihove komore. Te pa kažejo zanimive značilnosti. Spomnite se njihovih optičnih naprav, ki so take, kakor da bo kdo gledal skoznje. Take so morale biti od začetka, ko so skoznje opazovali napredovanje transplantatov. Potem jih dolgo ni nihče gledal, pa kljub temu še vedno sestavijo enake naprave. V njihov prostor je praviloma vračunan zunanji opazovalec, veliki brat, a z drobno razliko. Nekje vmes je moralo priti do zasuka. Te naprave so namenjene za posebne učinke, za proizvodnjo iluzij, tako rekoč za varanje velikega brata. Tako je vsaj po Langusovi teoriji. Po teoriji prof. Vrečarja, ki jo najbrž poznate, ker je zelo enostavna, pa so vse komore po vrsti ostanek ruskih vesoljskih projektov. A če bi se prof. Vrečar bolje spoznal na znanstvenofantastične projekte iz časa pred katastrofo, bi vedel, da Rusi niso pošiljali v vesolje takih objektov. 
BIKINI: Kaj se pravzaprav dogaja v komorah? 
SKAVČENKO: Psihoanalitiki domnevajo, da Plastosi s počivanjem v njih težijo nazaj v komore, v katerih so bili vzrejeni ali sestavljeni in kjer so bile vse njihove potrebe zadovoljene, in da je to precej podobno našemu spanju. Te komore so, kot veste, njihov najbolj varen prostor, nekakšna bolnišnica. Uporabljajo jih med drugim za regeneracijo ali remont svojih delov in za zadovoljevanje še drugih potreb. So energetsko-reprodukcijska središča. V njih pridobivajo energijo, od katere živijo, se ogrevajo, premikajo. Ko so v njih pa so v posebnem telesnem in duševnem stanju, zamaknjeni in negibni. 
CIMPERC: Morda sanjajo?
SKAVČENKO: Prav mogoče. 
BIKINI: Z izjemo dr. Langusa še nihče ni videl Plastosa, ki bi se premikal sam od sebe. Če jih pogledamo, otrpnejo. Nekateri to razlagajo s tem, da so nezaupljivi. 
SKAVČENKO: Dokaz več, da so inteligentni... Toda Plastosi se vsekakor gibljejo. Do ustanovitve mesta Katastropolis so v obeh vejah Plastosov, mehanski in organski, redili ali montirali organe, namenjene za hitro gibanje. Znani so tekači iz organske veje, ki so bili kurirji, opazovalci terena. Premikanje je bilo za organsko vejo vprašanje preživetja, zato jim ni bilo težko sprejeti kulta hitrosti, ki so ga gojili v mehanski veji, za katero je bilo to enako pomembno. Ta kult jim nalaga posebne rituale.
BIKINI: Lahko ocenite, ali prebivalstvo Plastosov narašča ali upada?
SKAVČENKO: Videti je, da zlagoma narašča. Vendar je treba nekaj dodati. Prej nismo opazili veliko oblik, ki so v resnici Plastosi, in ko smo jih začeli odkrivati, so se nam hkrati odkrivale vedno nove oblike, ki jih nismo pričakovali. Tako da je prav mogoče, da so kje kakšni Plastosi, o katerih še ničesar ne vemo, na svobodi tako rekoč (smeh). Torej jih morda le več opazimo. 
BIKINI: Katera znanstvena disciplina je primerna za raziskovanje Plastosov?
SKAVČENKO: Plastosi sprevračajo naše ustaljene predstave o evoluciji. Srečanje z njimi je kakor bližnje srečanje tretje vrste. Pomislite, kako bi bilo, na primer, če bi nenadoma odkrili, da je neandertalec pravzaprav preživel, le da skrit pred našimi očmi. Kar smo našli, ni nič manj kot homo Plastos, in govoriti moramo seveda o plastologiji, podobno kot govorimo o antropologiji. Kot vidite, tudi sam nekaj skromnega prispevam k njej.
BIKINI: Bi jih lahko primerjali s tistimi plemeni na Indonezijskem otočju, v centralni Afriki in Južni Ameriki iz časov pred katastrofo, ki so bila do prišlekov prijazna, niso pa hotela sprejeti civilizacijskih dobrin, tujih vrednot, in so vztrajala pri svojem načinu življenja?
SKAVČENKO: Da, pri Plastosih je opaziti tako težnjo. So povsem prijazni, vendar otrpnejo, če jih kdo pogleda. To je njihov odziv na svet, ki je lahko tudi nevaren. Plastosi so izredno občutljivi, spomnite se samo, kako so nastali, in popuščanje v stiku z ljudmi se jim lahko maščuje. Navsezadnje bi lahko kdo prišel na misel, da bi jih spet uporabljali za prvotni namen.  
BIKINI: So obremenjeni z vprašanjem identitete? Se sprašujejo tako kot mi, kdo so?
SKAVČENKO: Obremenjeni? Pri njih je to stvar preference. Plastosi imajo zelo izrazito identiteto, če s tem mislimo njihovo vidnost, prepoznavnost. Ne poskušajo se reproducirati kot ljudje ali kaj drugega. Reproducirajo se kot Plastosi, to je njihova najljubša identiteta. Uživajo v tem. Seveda zaznavajo, da smo drugačni od njih, a se mi zdi, da imajo tudi nas za neko divjo, nevzgojeno vrsto Plastosov. In seveda pripadajo svojemu prostoru. To je obrambna drža, pripadate zato, da imate oporo, lahko pa se razvije v patetične oblike, recimo kot patriotizem ali nacionalizem. Pri Plastosih se kaže na prijaznejši način, mogoče res kakor pri plemenih, o katerih ste govorili. Tudi Plastosi ne nasprotujejo temu, da pridemo v njihov svet, vendar poznajo varovalne ukrepe, da jim ga to ne spremeni, razen če sami hočejo tako.

Vir: Ljubljana, Umetnost devetdesetih, Zbornik 2001, Galerija ŠKUC