Mercator
Nepreklicni konec duhamorne rubrike
Dejstvenik, 15. decembra 2008
Črna kronika
Spet jih je fasal naš Mrož, že itak živčna razvalina, in to dvakrat zapored. Takole je, še vidno pretresen, ob kozarcu piva pripovedoval o incidentih:
"Slaba sreča je hotela, da je pred še maloprej skoraj prazno trgovino pristal mestni avtobus in v vselej zadušljivi prostor se je vsulo krdelo babnic, ki po službi mimogrede še nakupijo to in ono. Dodatne blagajne seveda niso pognali, tako da sem spet enkrat obtičal v nikamor se premikajoči vrsti.
Ampak po svoje je bilo to vredno doživeti. Že tolikanj premlevane težave z drobižem je blagajničarka tokrat prignala do pojma, do čiste ideje, če kdo hoče. Popolnoma iz sebe je bila, v nje steklenem pogledu je motno odzvanjala vsa groza zgolj bivanja, ko je vpila na vsako stranko, ki se je znašla ob njej:
'Dejte mi drubiš, drubiš rabm, čist nč drubiža nimam, lepovasprosm, dejte mi drubiš!' se je z mehansko vztrajnostjo razlegalo po trgovini. In če bi se pred blagajno pojavil Darth Vader in ji pod nos pomolil svetlobni meč, bi se nanj zadrla: 'Dejte mi drubiš, drubiš rabm, čist nč drubiža nimam, lepovasprosm, dejte mi drubiš!'
Le tu in tam se je nesrečna ženska za trenutek zbudila iz transa, zajela sapo, s tresočo roko nazorno pokazala predalček z denarjem in pozvala: 'Poglejte v blagajno, a vidte, čist nč drubiža nimam. Čist nč!'
Prav malo je manjkalo, v zraku je viselo, pa bi se zgodilo nezamisljivo in bi komu pozabila zatežiti s pikakartico in nalepkicami. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem, že veliko prej, kot sem prišel na vrsto, v svoji denarnici odkril precejšnje zaloge kovancev in ta malih bankovcev. Ker če bi imel na primer le tiste za petdeset, bi jo prev zagotovo pobrisal iz štacune.
Še ko sem zunaj na parkirišču prižigal prepotrebno cigareto, je skozi zaprta vrata prihajalo za menoj: 'Dejte mi drubiš, drubiš rabm, čist nč drubiža nimam, lepovasprosm, dejte mi drubiš!'
In privoščil sem si drobno, brezupno fantazijo. Tisoče prodajalk se zbere pred upravo Mercatorja in vsujejo se v stavbo, z zastavami, transparenti, kosami in vilami, kot bi mignil prodrejo vse do najtaglavnejšega direktorja in ga mogočno nahrulijo:
'Zrihtaj nam že enkrat dovolj prekletega drobiža, da bomo lahko normalno delale!'"
Tudi mi smo malce sanjarili, Mrož pa je zamahnil z roko, da mu je pepel padel na hlače.
"Dan pozneje sem se, kakopak nerad, spet znašel v tisti trgovini, z vsem drobižem, ki sem ga izbrskal iz otrokovega šparovčka. A tokrat se me je baba, druga baba je bila z drugačnim slogom, lotila s kartico. In to ne na koncu, ko bi bil za silo pripravljen, že sredi premetavanja moje robe, ko sem se skušal zamotiti z opazovanjem baterij in vžigalnikov, se je zataknilo. Hudič je hotel, da sem v košarico ponevedoma vtaknil paketek z nekaj kosi crknjenega piščanca, za katerega je veljala še prav posebno ugodna akcija samo za Vas, imetnike Pika kartice, in blagajničarkina roka je s temi kosi ptiča obvisela v zraku.
'Piko mi boste dau?' je revsknila.
Izgubljeno sem jo pogledal.
'Le plačal bi rad in odšel,' je navsezadnje stežka prišlo iz mene.
'Pikakartico če mi daste, tole je dons u akciji, če maste pikakartico!'
'Kaj naj rečem, da bo prav?' sem zajecljal.
'Puvejte, a maste pikakartico!' me je prebodla s pogledom zlovoljnega gestapovca.
'Po pravici povedano, jo imam,' sem hitel pojasnjevati, glas se mi je lomil. 'A je nimam pri sebi. Nikoli je ne uporabljam.' Vse po pravici in resnici.
Roka s piščancem se je končno premaknila, publika je zmajevala z glavami. Ko sem nekako plačal, je ženska še zaničljivo pihnila: 'A nalepkic tut ne zberate?' Jaz pa sem si obupano želel, da bi bil drugje, v drugih krajih, v drugačnih časih."
———
Uredništvo Dejstvenika se opravičuje in zagotavlja, da o Mercatorju, pikah in drobižu ne bo priobčilo več niti črke.
KONEC
19:00
Dejstvenik, 8. oktobra 2007
Črna kronika
Nekam eksistencialističen je bil položaj, če lahko tako rečem: ko sta dva subjekta soočena, sama, in se skušata sporazumevati; in se mora eden odločiti, kaj bo storil.
Res nisem vedel, koliko je ura, niti približno. Še prav lagodno sem pred manjšim krajevnim Mercatorjem parkiral velociped in ga vestno zaklenil. Neki tip je izstopil iz trgovine, jaz pa nisem vstopil, ker se je predme ustopila prodajalka. In povedala, da sem, žal, zamudil.
Res je bilo, ura je kazala 19:00. Prepozen sem bil za manj kot minuto. Nekje notri se je motal še en zdolgočasen kupec, in če bi tudi jaz prišel nekaj trenutkov prej, bi se lahko ravno tako motal med bogato založenimi policami in ženska bi morala počakati, da bom opravil svoje, in mi blago zaračunati.
Nerad prosjačim, a sem omenil, da potrebujem eno samo reč, en "artikel". V nekaj korakih bi bil pri ustrezni polici, od koder je le še dva metra do blagajne. Blagajničarki bi odžrl zanemarljivo malo časa. Navsezadnje sem, žal, pogosta stranka, baba me pozna. Prav nič je ne bi stalo, če bi me spustila not. Pa ni hotela.
Pač kaprica. Na njeni strani je bil predpis. Na moji zdrava pamet in pravila osnovnega bontona. Pri svoji odločitvi je bila povsem avtonomna, nobenega nadzora nikjer, nihče razen naju ne bi nikoli izvedel, če bi mi ustregla, mi postregla. Pa je zgolj izvolila omeniti, da je druga trgovina najljubše tvrdke odprta do osmih. Fino, le nekaj sto metrov stran, še malo ubadanja s parkiranjem in še sto metrov križarjenja med policami. Kaj sem hotel, deset minutk je vzelo, pa sem prišel do svojega blaga.
Blagajničarka, ki me ni spustila v trgovino, ni katera koli, ampak najbolj počasna, nesposobna in zabita v tistem Mercatorju. Tista, ki se ji vedni kaj zalomi, ki kaj narobe vnese ali pritisne, da iz pločevinke (npr.) piva nastane na računu cela gajba in je treba potem tisto popravljati, odšteti in potem ponovno poskusiti vnesti nesrečno piksno. Pogosto je treba zapustiti blagajno in hajdi med police kaj preverjati, medtem pa ves čas razlagati svojo obširno zgodovino spodrsljajev in neumnosti vsem navzočim. Vmes čvekati z debelo znanko, ki se ji takisto nikamor ne mudi, in naključnimi neznanci, ki gledajo bedarije, ki jih počne, kot nekakšno kratkočasno predstavo. Ko vse postori, blekne kaj takšnega: "No, mal je trajal, ampak zdej pa vse štima, kenede?!"
Koliko mojega časa je že odžrlo to bitje? Če obveznega fehtanja za drobiž, povpraševanja po piki in vsiljevanja nalepkic sploh ne vzamemo v mar.
Ko sva se znašla takole sama med samodejnimi vrati in sem potreboval majhno uslugo, nisem imel šans. Najlepša hvala, zoprna baba.
Zakaj sem postala blagajničarka v Mercatorju?
Zdi se, da mi je bilo usojeno. Od nekdaj sem bila zabita, lena in nesramna.
Mudo Jacal
Kako kaže
15. maja 2007
Zdelo se je, da se bom izmazala, blagajna je bila že za menoj, kar se zadere okrogla, živahna gospa, ki je še čakala v vrsti:
"Guspa, a lohka še vaše pike porabm?" Nekaj takšnega.
Itak ni bilo prvič. Rekla sem ji, da lahko z njimi stori, kar jo je volja. Menda sem se celo nasmehnila. Pogovarjali sva se skozi velikega umazanega dedca, ki je prišel v trgovino v plastičnih šlapah in razvlečeni trenirki. Okrog vratu pa veriga, s kakršno bi lahko brez skrbi zasidral srednje veliko ribiško barko. Če (veriga) ne bi bila zlata, se pravi zanič.
Pred trgovino sem nekaj motovilila in gospa me je dohitela. Zahvalila se je za moje pike in me pobarala, počemu da se tako resno držim. Lepa reč.
Sicer nič novega. Po slavni menjavi valute se je za dva ali tri mesece v krhke duše blagajničark zavleklo nekakšno strahospoštovanje, molče se vzele denar, pa najsi je bil še tako velik bankovec, in pridno vrnile drobiž, magari cel koš centov. A urok ni trajal.
Žicanje za drobiž se je vrnilo, neizogibno in nasilno kot v najboljših časih. Bolj plahi kupci si verjetno ne drznejo plačevati z gotovino. In so obsojeni na še bolj mučne in dolgovezne procedure. Še dobro, da dobijo vsaj nalepkice.
Mimica P.
Večno prekletstvo
Dejstvenik, 21. aprila 2006
Črna kronika
(od naše medvoške dopisnice)
Moj želodec je žalosten v meni: spet so začeli deliti nekakšne nalepkice. In to ni nič tako prijetnega kot naši mudeki.
Znova me je zapeljala lenoba, nobene druge trgovine v bližini, in sem pač napolnila voziček s kruhom, mlekom, otroškimi stripi in že omenjenim šestornim pivom. Otrokom bi spekla tudi hamburgerje, takšni so, da so jim te stvari všeč, pa mi je mesar hotel prodati že pripravljene pleskavice, češ da je to isto. Pa ja. Jaz sem pa Naomi Campbell.
Pri blagajni sem bila pridna, skoraj natančno toliko novčičev sem naštela, kot so hoteli, pa je le striglo za dvajset tolarjev in sem požela tisto klošarsko A mate kej drobiža. Skoraj plaho sem zagotovila, da bi ga nedvomno izročila, ko bi ga le imela.
Potrpežljivo sem se tudi (dvatisočič?) zlagala, da nimam "pika kartice", zanemarila zanikrne nalepkice, ki jih je blagajničarka položila predme, in se že videla zunaj na svežem spomladanskem zraku, ko je zarjulo: "Pa še tole vzemte, če kej zberate!!!"
Draga blagajničarka! Če kej zberam, so to očarljivi, duhoviti moški za eno noč ali dve. In kvečjemu še regatne jadrnice, ma ta zbirka je bolj prazna. Le kaj naj si mislim o odraslem človeku, ki zbira nekakšne bedne nalepkice? Če to obstaja ... Bojim se, da obstaja.
Katera (druga) mafija bi morala prevzeti ta M, katera je tako hudimano prefinjeno kulturna, da bi prepričala svoje prodajalke, da se s strankami ravna takole:
"Dober dan!"
"Šest tisoč štiristo, prosim!"
"Na svidenje, lep dan želim!"
In človek bi v miru zapustil brlog, prepuščen svojim mislim, morda celo dobre volje, ja, morda bi se med vrati celo zaletel v še posebno očarljivega moškega. Ali pa žensko.
Mimica Pukec
15. julij 2005
V manjšem medvoškem Mercatorju so spet eno pihnili. (Bo kaj pomagalo, ko bodo odpihnili direktorja?)
Ker smo kupili, kdo ga pa ne bi, šestorno unionsko pivo, je blagajničarka nekam ponosno povedala, da poteka posebna "akcija" in da nam zato pripada še "darilo", pol litra nekakšne osladne vode istega proizvajalca; kar smo itak vedeli. "Sam je ni," je radoživo pribila. Bravo!
V trgovinico smo pribežali iz poletno razpoloženega večjega medvoškega Mercatorja. Nič posebnega ... Ker strank res skorajda ni bilo, so pač zaprli vse blagajne razen ene. Vse druge blagajničarke so se trudile z zlaganjem blaga na police, pred blagajno se je pa nakapljalo kakih deset kupcev. Nismo imeli "kakšne pike", raje smo jo popihali.
Jubilej
Dejstvenik, 13. aprila 2005
Črna kronika
(od naše medvoške dopisnice)
Naš direktor gospod Jacal seveda ni nekaj let štel svojih obiskov pri Mercatorju, a njegovim presojam in izračunom kar precej zaupamo.
"A kartico mate," ga je malce zdolgočaseno včeraj dopoldne vprašala blagajničarka in od presenečenja pozabila zapreti usta, ko so se skozi vrata vsuli naš najboljši fotograf in Mudosoftov častni odbor s šopkom nageljnov in prisrčnim darilom, Mudosoftovo Kartico Zaupanja.
Gospod Jacal ji je vzhičen povedal, da ga je prav ona tisočpetstotič vprašala po Mercatorjevi kartici, in ji od srca čestital.
"Žal po vsem tem še vedno ne bi mogel reči, kako se je na to vprašanje najpametneje odzvati," nam je gospod Mudo zaupal v krajšem pogovoru na kljub dežju prijetnem vrtu bližnje gostilne. "Nad prodajalkami znašati se ni prijetno, to počno že njihovi delodajalci. Pred božičem na primer je kar curljalo z njih, tako vroče jim je bilo v bebastih rdeče-belih kapah; čudno, da jim niso nalepili še kakšnih brad. Po drugi plati pa je človek včasih slabe volje in težko prenese tako vztrajno ponavljajoče se nadlegovanje; bi bilo vam povšeči, če bi vas tisočpetstokrat vprašal, ali imate vibrator? Navsezadnje bi trajalo kakšno uro ... In uro življenja se da tudi lepše prebiti (na primer z vibratorjem)."
"Ker jih je veliko in tudi vedno nove se pojavljajo, bi imeli težko delo, če bi se odločili vsako posebej tolikokrat nahruliti, da bi si nas zapomnila, nas zasovražila in nas nehala spraševati po kartici. Povsem preveč optimistično pa bi bilo pričakovati, da bodo uslubenke sčasoma pritisnile na upravo 'giganta' in da bo ta ukinila to kretensko navado. Kaj nam torej preostane?"
"Prvi pristop: za vprašanje se sploh ne zmenimo, kot bi ga ne slišali. Ponavadi deluje, vedno pa ne. Nekatere blagajničarke so tako vztrajne, da vprašajo še enkrat. In potem je na molk še bolj očiten. Bodi tako ali drugače, prisiljeni smo se nevljudno pretvarjati."
"Druga možnost, ki je sprva videti najugodnejša, je, da odgovorimo s kratkim 'Ne'; ta odgovor je kratek, najkrajši, tisoč petsto ponovitev bi bilo morda mogoče stlačiti v šest ali sedem minut. Če kartice res nimamo, je to druga najboljša možnost (včasih nas ženska dovolj pozorno pogleda, da lahko le molče odkimamo). Moj položaj je bolj zapleten: pred leti se mi je po nesreči zgodilo, da sem se v trenutku neprištevnosti pustil prepričati zelo odločni prodajalki in sem kartico naročil. Res nisem vedel, kaj delam. Še vedno jo imam nekje doma, najbrž v kakem zakotnem predalu, kjer kopičim razno nikomur potrebno šaro. Zato se vsakič, ko rečem, da je nimam, zlažem. Človek ima seveda pravico lagati, kadar ima za to zadosten razlog, in Mercator je zadosten razlog. Ne more pa to biti posebno prijetno, še zlasti ker se neprenehoma ponavlja." Tu se je gospod Jacal malce zamislil pa zmajal z glavo. "Po pravici povedano sem pozabil na možnost, da bi kartico poiskal in jo, ko/če bi jo našel, ne bodi len preprosto uničil. O tem bom še premislil. Verjetno pa sem preveč len, da bi se lotil iskanja."
Zmotila naju je prikupna najstnica, ki se je plaho približala in gospoda Jacala prosila za avtogram. Prav prijazno ji je ustregel.
"Očitno sem torej v položaju, ko jo najslabše odnesem, če odgovorim po pravici. Če rečem samo 'Ja' ali 'Ja, imam jo', me doleti vprašujoč pogled in vsekakor še dodatno vprašanje, ki terja odgovor. Vse to si lahko prihranim le z daljšim prvim odgovorom, na primer z 'Nimam je pri sebi' ali 'Ja, doma, v predalu'. Na tovrstno izjavo prodajalke rade kaj pripomnijo ('Tm vam pa ne bo kej dost pumagala ...'), a nadaljnjega pomenkovanja ne pričakujejo. Najkrajša uspešna resnična izjava bi torej najbrž bila 'Doma'. Bolje ne znam."
"Na misel mi pride le še nekaj zasilnih rešitev, neprimernih za stalno rabo. Če smo prave volje, lahko malo poduhovičimo, žensko morda celo zapletemo v pogovor - če za nami ni vrste, kar pa se nikoli ne zgodi - ali pa odgovorimo z vprašanjem, ki za spremembo vdre v njeno zasebnost. Lahko bi morda poskusili s kakim popolnoma bedastim odgovorom ali z bolj ali manj zgovorno kretnjo ipd. Ko bo tale vaš članek izšel, bi si lahko pripravil šop izvodov in jih delil nadlegovalkam. Ampak to so vse skupaj hudo nepripravne možnosti, ki nam v najboljšem primeru ustrezajo le tu in tam."
"Če lahko sklenem tole trobezljanje in navsezadnje odnesem kupljene krasote domov: dobre rešitve ni. Samo upamo lahko, da bo 'gigant' propadel in da ga ne bo nadomestilo kaj še hujega. Zanesljivo pomagal pa bi le samomor."
Mimica Pukec
21. aprila 2005
Nova, posebno huda različica
Ob nemarno zgodnji uri, okrog devetih, mi ni bilo do razpravljanja o karticah, seveda tudi do nakupovanja ne, a nekaj stvarc sem nujno potreboval in sem pač mimogrede skočil v trgovino. Pri blagajni je dobro kazalo, tudi drobiž se je našel, prodajalka je imela že v roki račun in pet tisočakov, ki mi jih je bila dolžna vrniti, videl sem se že zunaj, ko se je vendarle spomnila: "A kartico tut mava?" Še ves dremoten in morda malce mačkast sem se odločil narediti se neumnega (ali gluhega), čemur smo zgoraj rekli 'prvi pristop'; pa se ženska ni dala - že iztegnjeno roko je brž potegnila nazaj k sebi, čeprav je bilo vse, kar je držala, moje, in trmasto strmela vame. Kartico ali življenje? Na to izsiljevanje sem se bolj ali manj spontano odzval tako, da sem se bliskovito stegnil čez pult in ji izpulil svoje stvari izmed prstov. Nakar sem se prijazno poslovil, nadlegovalka pa je osuplo zrla za menoj.
Toliko. Precej odločno sem sklenil, da se z Mercatorjevimi karticami in slabimi manirami ne bom več ukvarjal. Če me le ne bodo preveč razpiz ... razsrdili. Bralcem želim vso srečo.
M. Jacal
Najbolji žicar
Dejstvenik, 23. novembra 2004
Krajevne znamenitosti
(od naše medvoške dopisnice)
Sicer vse številnejši gospodje, ki v Ljubljani čas preživljajo tako, da pijejo ceneno vino in kadijo, vmes pa mimoidoče žicajo za drobiž, so zgolj prijetni amaterji, spozna človek, ko nekaj časa preživi v majhnih Medvodah. Tam se je razpasel veliko hujši nadlegovalec, ki se mu skorajda ni mogoče izogniti in prosjači za drobiž mnogo bolj dosledno in vztrajno. In terja veliko več denarja.
Ondan smo se odpravili po nekaj manjših nakupih, za začetek smo skočili v železnino po drobnarijo ali dve. Trgovina je, kot skoraj vse tam naokrog, Mercatorjeva. Želeno smo tudi dobili. In plačali. Z drobižem, saj je gospod pač tarnal, da mu ga primanjkuje. Ni sam kriv, da mu ga primanjkuje, jasno. Že ko zjutraj odpre štacuno, je brez.
Potrebovali smo še nekaj malenkosti, po katere je bilo treba čez Soro v tisto precejšnjo stavbo, ki se ji je nekoč reklo center Loka - in to je bil kar simpatičen center -, zdaj pa nas s pročelja že na daleč pozdravlja vseprisotni M. V prvem nadstropju smo kupili, kar smo dobili, pri plačilu pa se je spet zataknilo. "Lepo vas prosm, če maste kej drobiža." Brsk brsk, nekako se je nabrskalo. Prodajalka je pojasnila, da "imajo pač kvote", pojasnilo nam je bilo res všeč. A naše kvote so bile izčrpane, čeprav smo se že navadili na bližnjem bankomatu dosledno dvigati čudno zaokrožene vsote, npr. 14.000 ali 19.000 tolarjev.
Torej smo s tesnobo v srcu vstopili v samopostrežno v pritličju. Ura je bila enajst, strank malo, vrste pa so bile dolge in se niso prida premikale, kar je nekaken običaj. O teh poslovnih prijemih je bil že govor. Stisnili smo zobe in prestali zombijevsko postavanje pred blagajno. Gospa je sčasoma odtipkala svoje in oddahnili smo si, seštevek je bil 4.970 tolarjev. Ponudili smo bankovec za pet tisočakov, gospa pa je zajavkala: "A lahko daste drobiž!" Malo nam je sapo vzelo. Malo smo se začudili, pa se ni dala. "Kako čudno? Lepo mi naštejte drobiž, 4.970 tolarjev, pa bo," je razložila. Nismo ji ga našteli. Še huje, v človeku je pač skrita temna stran, prihodnjič, ko smo naleteli na isto blagajničarko, smo sladoled plačali z desettisočakom, pa je samo (zelo) grdo pogledala.
V vseh teh trgovinah - pri nogometnem igrišču je še ena, manjša Mercatorjeva samopostrežba, naša najljubša, ker ima tako malo obiskovalcev, da jim ponavadi ne uspe pričarati omembe vrednih vrst - je pogajanje za drobiž samo del pestrejših nadlegovanj. Obvezno navodilo zahteva tudi vztrajno spraševanje vrste "a mava midva kakšno piko", kot da bi to gospo kaj brigalo. Nekateri "pike" imajo, kar pomeni dodatno izgubo časa, mešetarjenje s karticami, podpisovanje listkov. Zadnje čase pa so nam težili še z nekakšnimi nalepkicami, ki da naj bi jih prešerno zbirali in imeli od tega velike koristi. Še najmanjša nadloga se nam je zdel deklič, ki je tam pri delikatesi nekaj "predstavljal", se pravi cvilil za strankami, kako da morajo nujno to in ono poskusiti. Je pa le hudo, kaj vse mora človek prestati, če bi rad vsakdanji kruh in vino.
Kot je zapisal že naš bralec, ponavadi se še najde kakšna zasebna trgovinica brez pik, nalepk in vrst, pa z dovolj drobiža v blagajni. Še dobro.
Mimica Pukec
Dejstvenik, 5. avgusta 2003
Pisma bralcev
Direktor Mercatorja, ki ga cenimo in spoštujemo predvsem zaradi njegovih prizadevanj ob sinovi maturi, je te dni spet precej nakladal, kako da so kupci najpomembnejši; da pa bo moral, če bodo ob nedeljah trgovine zaprte, odpustiti cele kupe prodajalk. Kar je prazna slama.
Meni je sicer vseeno, kaj je s trgovinami ob nedeljah, ker se mi zdi bolestno zapravljati čas po nekakšnih hiper-ali-kaj- marketih, se pa Mercatorjevim štacunam težko izognem, čeprav poskušam. Prav danes sem šel dvakrat mimo njihove izpostave pod vižmarskim klancem, potreboval sem zgolj nekakšno drobnarijo; čas je bil tak, da gneče nisem pričakoval, a sem ostal brez svoje drobnarije. Obakrat je bila namreč vrsta pred blagajno dolga, blagajničarka pa ena sama. In to se v tej klavrni trgovini dogaja že dolga leta - četudi je strank malo, je treba čakati, ker imajo premalo blagajničark.
Nekoliko drugačne izkušnje imam z Mercatorjem v Zupančičevi jami. Vrste so tam praviloma nekaj krajše, saj poskušajo, kadar se nabere ljudi, čim prej odpreti dodatno blagajno. In priteče kaka gospa, ki je še pravkar zlagala kramo po policah, vsa zasopihana. (Eno imajo, ki trmasto sprašuje stranke, ali bodo plačale s kartico ali z gotovino, in jih pisano gleda, če ne odgovorijo, ampak iz denarnice zgolj potegnejo kartico ali gotovino. Ni znano, počemu to počne.) V tej trgovini jo najslabše odneseš, kadar strank skoraj ni. Ker potem pri delikatesi, pa pri oddelku s kruhom in nazadnje pri blagajni ni nikogar. Ker gospe letajo po štacuni, zlagajo kramo na police, čistijo to in ono in ne utegnejo postavati tam, kjer bi morale biti. Šele sčasoma te katera opazi in prisopiha, kar med tekom si briše roke v coto. (V zvezi s kruhom pa si, mimogrede, v tej trgovini hudo prizadevajo, da bi ga predčasno zmanjkalo; in se jim ni treba ukvarjati s preostanki. Trgovina, v kateri ob šestih popoldne ni več kruha, pa ni piškavega oreha vredna. Zato pa gospe že uro pred koncem obratovanja pomivajo tla, čistijo pulte in pospravljajo salame, da bi šle ob sedmih hitro domov.)
Reči želim, da imajo v Mercatorjevih trgovinah - poleg omenjenih dveh sem jih preizkusil še nekaj, jasno, kaj sem pa mogel - premalo zaposlenih. Kar ni "strankam prijazno", ampak pohlepno in nespoštljivo. Če moraš čakati v vrsti, da bi lahko kaj kupil, zraven pa sta še dve prazni, nedelujoči blagajni, je to nesramna žalitev.
Torej sem šel po svojo drobnarijo v majhno zasebno prodajalno. No, vmes sem še v najbližji smetnjak zalučal kartico, ki so mi jo dali, da bi zbiral nekakšne "pike". Ker v majhni zasebni prodajalni ob šestih popoldne pečejo svež kruh, če se bojijo, da bi ga utegnilo zmanjkati. Več vrst kruha pečejo. Dolga vrsta pred blagajno pa pomeni, da sta pred tabo kaki dve stranki. Blagajničarke so bliskovite, ne težijo in ne čvekajo. Njihovo blago je malenkost dražje, a je vredno vsakega centa.
Samo to.
Jakob Raušberger,
upokojenec,
Ljubljana