Pišem nekakšen roman. Samo približno ga lahko imenujem roman. Domala vsak dan, vsako noč, in če je le mogoče, ne počnem ničesar drugega. Kadar ne morem spati, sanjam roman. Buden mrzlično zapisujem. Kupil sem električen stroj za zapisovanje.
Romanu je ime "Magdalena". Je slab roman. Vsekakor ni kaj prida. Je pa menda eden najobsežnejših (na svetu). Pišem že leta, dejal bi, skoraj deset let, mrzlično in brez skrbi za slog. Pol stare orehove omare sem zapolnil s papirjem, ki navsezadnje niti ni namenjen branju. Mi pa veliko pomeni. Zapisujem kot pobesnel. Kdo bi morebiti temu rekel prekletstvo, ampak za stvarjo ni nič posebnega, nič zoprnega, sploh pa nič nadnaravnega. Pravzaprav je moj položaj banalen, nikakor pa izviren. Ko bi takole štorijo, denimo, prebral v lokalnem časopisu, bi se mi videla neslana. Začelo pa se je tako-le (bom kratek):
Ni bilo prvič, da me je nedeljsko popoldne zmamilo k sestavljanju nekakšne kratke zgodbe. Nič posebnega: topoumni jazov pripovedovalec, precej pleteničenja pa ženska, študentka, ali kaj, greha vredna. Standardna nesrečna ljubezen (nesrečna za prvoosebno gobezdalo), razno trpljenje, sramotni izpadi etc. Ni bila prva takšna štorija izpod mojega nedeljskega peresa. Sestavljanje je trajalo v noč, talent je pošel, vino tudi (izvrsten star burgundec, zadnja buteljka), zadevo bi bilo potrebno skončati ali pa vložiti v fascikel z oznako "nedokončano" Zaključek mi je zadajal težave, že v prejšnjih sestavkih sem bil namreč izčrpal možnosti, kot so propad, samomor, umor, zapor in podobne. Pleteničil sem torej to in ono, že razvidno utrujen, zaspan, slabovoljen. Nekoliko nadrobneje sem Magdaleni zarisal oči, zobe in še kaj, pri čemer se je v meni jelo buditi poželenje. Posvetil sem se torej telesu v celoti, barvi, vonju in okusu, kaj bi še našteval. Mnoge strani sem zapolnil s tem telesom. Nakar sem, že zjutraj, pustil papirje vsevprek po mizi in se s silno erekcijo odvlekel v postelj.
Zaspal sem kot ubit. Sanjal sem in sanjal, sanjal kaj drugega kot telo lepe Magdalene. Dotikal sem se ga, ga razvajal in negoval. Vdeval sem vanj jezik, prste in ostalo. Stiskal sem ga k sebi, kolikor je le preneslo. Prebudil sem se pozno, z neznanskim v prsih. Bil sem zaljubljen, kot nisem vedel, da je mogoče.
Nepremagljivo hrepenenje me je pognalo k pisalni mizi, kar se še ni zgodilo. Takoj takoj sem moral zapisati sanje, vse sanje in še kaj. Bilo je prvič, da sem nadaljeval prekinjeno zgodbo ("nedokončano"). Najino ljubljenje je zaživelo v vse daljšem tekstu, se prelilo v novo jutro. Z Magdaleno sva srebala črno kavo v postelji, kramljala, se ljubkovala. Pitala me je s koščki slastnega sira. Klicala me je po imenu, z nekim čisto posebnim glasom. Zoprni pripovedovalec (samomor, umor, zapor) je moral pobrati kopito in šilo, Magdaleno sem si izvolil zase. Pred njo sem stal (oz. ležal) v svoji najbolj odkriti (t. i. "pristni") podobi. Zaspal sem na njenih stegnih, se pravi na pisalnem stroju ali kaj, potem ko sem vso noč zapisoval najino ljubezen, ne da bi kaj zaužil. Mimo onega sira. Sanjal sem, da spim na Magdaleninih stegnih in ničesar ne sanjam.
Vsakdo bo razumel, da pisanja nisem več prekinil. Takšne ženske ne najdeš za vsakim vogalom, še na vsakem planetu ne. Sanjam in zapisujem. Pravzaprav bi težko kadarkoli pojasnil, ali sanjam, da pišem, ali pišem, kako sanjam. Kako utegnem zapisovati ? Celotno vprašanje je bržčas zapleteno in kazalo bi malo razmisliti, a ob ženski, kakršna je moja, človeka zlahka mine volja do refleksije. Sreča in pamet gresta včasih slabo skupaj in jaz sem popolnoma srečen. Magdalena me ljubi brez preostanka, ves čas je pri meni, vse lepša je in večno mlada, tudi misli zlahka še zame, mi ureja življenje, ki ga sestavljajo spanje, zabava, nebrzdana spolnost in žarenje od sreče. Magdalena je premožna, kot se reče, in me zlahka preživlja. Tudi ni ena tistih, ki jih lahko zvabiš k sebi samo z izgovorom, da boš pokazal nekakšen roman. Ona je čudovita in vsak hip drugačna, prav takšna, kakršno si najbolj želim. Toliko. Nič drugega me ne zanima. Nikoli se ne bova razšla. Kot vedno ležim v postelji in za kratek čas dobre volje pišem slabo zgodbico o betežnem čudaku, ki piše brezkončen roman, saj se je zaljubil v žensko, ki jo je sam ustvaril. Magdalena mi škili čez ramo z velikimi, zelenimi očmi, čutim njeno toplo polt na svoji.