Rene Rusjan
za 'Poligloti' - 1 / 4
| Dejan,
tole je en tak 'pristranski' CV... ker pac fotografija ves cas 'ven
tolce': |
| Ko
si mi poslal drugo vabilo (osebno), kjer si omenil, da bi te zanimalo
kaj v zvezi z razstavo v Mali galeriji, sem sicer za hipec rekla,
OK, super, ta razstava ima res tudi opraviti s fotografijo in je
med mojimi ljubšimi, pa dajmo o tem. Ampak zdaj bom o tem le, ce
bo tako naneslo. Veš kaj, tale tema, ki si jo tokrat ven dal me
žuli že odkar uporabljam fotografijo (verjamem, da me v mojih otroških
letih, ko sem 'kar tako' škljocala naokrog v grozo moje mame, to
še ni mucilo) in od casa do casa sili v ospredje in želi postati
glavno vprašanje. Ne, ne v smislu, da bi postala fotografinja, ampak
v smislu vprašanj o tem, kaj to sploh je in kakšno vlogo igra v
mojih projektih, saj je stalno prisotna, bolj ali manj aktivna,
vendar vedno tu. In tako se ne morem omejiti le na eno razstavo,
konec koncev je ena od stvari, ki me v mojem delu zanimajo tudi
'tisto vmes' - kaj posamezne projekte povezuje, kljub razliènosti
na prvi pogled.
Bom zacela
kar pri opici…
|
| 1987
prva samostojna razstava v centru za razvoj mladinske kulture v
Šempetru pri Gorici |
| Avtoportret
s kipom (figura - akademijski izdelek) - sredstvo za realizacijo
presežka neke akademijske vaje v študijskem modeliranju je bila
fotografija. Celoten dogodek (postavitev, mejkapiranje in 'kostumiranje'
- pazi, to so 80.! mejkapi so bili hudi -, fotkanje moje komunikacije
in nekomunikacije s kipom) se je zgodil doma, v mladinskem centru
so bile razstavljene fotografije ter kip (na otvoritvi sem bila
prisotna tudi jaz). Ce se spomnim nekaterih kasnejših projektov…
verjetno se mi je takrat prvic zgodilo to, kar sem kasneje zavestno
uporabljala - da je bila fotografija glavno sredstvo prenosa 'sporocila',
fotografirani objekt pa prisoten kot materialni 'dokaz' - kot glavni
ali stranski akter, vecinoma sicer enakovreden s fotografijo, nikakor
pa ni bila fotografija neka stranska ilustracija drugotnega pomena.
Ha, težko bi na tole pripela kako fotko, saj mislim, da ni nobena
preživela. Fiksir, ki sem ga uporabljala je bil namrec iz ocetove
stare zaloge in je zacel kazati znake starosti že proti koncu razstave. |
| 1988
- 1991 prostorske postavitve v razlicnih galerijah, zaprtih in odprtih,
javnih in pol-javnih prostorih |
 
 
| V
teh letih sem fotografijo uporabljala le za dokumentiranje kipov
in prostorskih postavitev. V tem smislu se mi zdi glede fotografije
pomembno to, da je bila nekakšno sredstvo manipulacije. S tem, ko
sem kip/postavitev sama fotografirala, sem gledalcu sugerirala moj
pogled na kip. Izpostavila sem lahko stvari, ki so mi bile pomembne,
manj obèutljiv gledalec bi jih lahko spregledal… Te fotografije
niso bile nikoli del postavitev, pojavljale so se le v katalogih
in polnile moje predale. Ampak… |
|
