25. festival gejevskega in lezbičnega filma

Luchino Visconti

Grof Luchino Visconti de Modrone je bil komunist iz aristokratske družine. V svojih zgodnjih delih je bil neorealist, medtem ko se je v poznejših filmih z modernističnimi prijemi loteval propada evropske aristokracije. Med slednje klasike sodita tudi politična in dekadentna Somrak bogov (La caduta degli dei, 1969) in Smrt v Benetkah (Morte a Venezia, 1971), filma, ki skupaj z Ludwigom (1972) sodita v nekakšno nemško trilogijo.

Bogastvo in raznolikost kulturnih referenc Somraka bogov izrisuje mrežo korupcije, nasilja, intrig in smrti, v katero so v zgodnjih tridesetih letih v Nemčiji vpeti člani premožne jeklarske družine Von Essenbeck. Visconti prizore homoerotike, incesta, pedofilije, dekadentnih orgij in izrazitega nasilja prepleta z okoliščinami grozodejstev nacistične ere in tako precej neposredno ilustrira stališča Willhelma Reischa o povezanosti fašizma in homoseksualnosti, ki jo je pripeljal do retoričnega viška. Edini komercialno uspešen Viscontijev film si je popularnost prislužil predvsem na motivu homoseksualnosti, ki so ga mediji povezovali z govoricami o režiserjevem zasebnem življenju zaradi lika Martina oziroma vloge Helmuta Bergerja, Viscontijevega ljubimca in nove igralske zvezde. Pisanje je temeljilo na samih filmskih prizorih, med katerimi je najbolj odmevala nepozabna scena Bergerjeve imitacije Marlene Dietrich oziroma njenega lika v filmu Plavi angel (Der blaue Engel, 1930) Josefa von Sternberga. Dodaten interes občinstva so spodbudila enoznačna ilustriranja v zelo dolgi sekvenci legendarne noči dolgih nožev oziroma poboja pripadnikov jurišnega oddelka paravojaških rjavosrajčnikov, katerih metode so bile ključne za Hitjerjev vzpon na oblast. Freudovske interpretacije družinskih razmer so doživele višek v zaključnem prizoru, kjer Martin potem, ko je posilil lastno mater, prireja njeno srhljivo poroko z ljubimcem, ki ji sledi samomor mladoporočencev. Helmut Berger je naredil samomor točno leto dni po Viscontijevi smrti.

Smrt v Benetkah je srhljivo zapeljiva študija moške dezintegracije. V njem Gustav von Aschenbach, osamljeni, melanholični, umirajoči avantgardni skladatelj, lik, delno zasnovan na Gustavu Mahlerju in parafraza samega Viscontija, pride v letovišče na Lidu pri Benetkah, kjer ga obsede najstnik Tadzio, ki je na počitnicah s svojo poljsko družino. Za skladatelja fant uteleša ideal lepote, ki ga je dolgo iskal: »Božanska lepota je bila poprej brez izraza.« Toda še preden zadnjič ošine Benetke, ta pojem lepote in umetnine, ugotovi, da Benečani – v imenu turistične industrije – prikrivajo, da po Benetkah razsaja kolera. Širjenje smrtonosne bolezni, ki ogroža vse v letovišču, hkrati predstavlja moralni razpad, ki kompromitira in ogrozi sleherni ideal. Prizor skladatelja, ki med umiranjem na obali opazuje Tadzia, sodi med nepozabne vrhunce gejevske filmske klasike.

Film je nastal po noveli nobelovca Thomasa Manna, po istoimenskem delno avtobiografskem delu, ki je izšlo 1913 (slov. prevod 1951). Tudi Mannovi dnevniki pretresljivo pripovedujejo o njegovem trpljenju v zvezi s spolnostjo, ki se še posebej odraža v obsedenosti ostarelega skladatelja z mladim fantom. V njih opisuje svoja čustva do mladega violinista in slikarja Paula Ehrenberga kot »osrednjo izkušnjo svojega srca«, čeprav je izbral poroko z žensko in družino. Sicer je kot model za glavnega junaka uporabil poročila o zadnjem življenjskem obdobju komponista Richarda Wagnerja in njegovi pompozno ekstatični smrti v beneški palači Vendramin.

Igor Španjol