Kam hočeš?

David Cronenberg

Tega jutra sem se zbudil in pomislil, kako gre Tini. No ja, malo je neuravnovešena, morda celo nekoliko naivna. Vsekakor pa ne prisrčna. Trdoživa je, zna poskrbeti zase. A v njej tli neka globoka perverznost.
Pa še ti njeni zelo seksi, krvoločni podočniki. Lahko bi jo spravili v velike težave. Trenutno nisem še čisto predramljen, da bi lahko dojel, da moje zanimanje za Tino spremlja tudi neka zaskrbljenost, neka otožnost. Poleg tega, moram priznati, me grize tudi ljubosumje, kajti Tina je precejšnja zapeljivka, pa še razmerje sva imela. (Nekako si ne morem izbiti iz glave zgodbe o tipu, kateremu je prišlo v njena usta. Kakšen kreten). Pa še 'efekt špeha' obvlada do potankosti, ne da bi se tega sploh zavedala. Ampak, kaj govorim? Počakajte malo ... Lepo bom vstal in si umil zobe. Samo malo. Tina ni resnična. Tina je lik v zgodbi Špeh, avtorja Davea Cooperja. Ne obstaja. Sploh ni človek.

Ampak je. In to je tista magičnost Špeha. Cooper je ustvaril lik, tako živ, tako nepredvidljiv in tako resničen, da je težko verjeti, da zanj ni življenja onkraj Špeha. Tina je lik, kakršnega najdete v literaturi socrealizma, lik, ki v svoji srži poseduje tisto jasno in skrivnostno osebnost, ki si jo lastijo le resnične osebe. Madame Bovary, na primer, ali pa, za še boljšo analogijo, Lolita. A le za analogijo, kajti, no ja, Tina je samo ena.

Seveda pa Tina ni edini lik, ki ga najdemo v Špehu. Tu je še Martin, obsedenec, ubožec, samodestruktivnež, umetnik, čigar ustvarjanje je ob začetku našega druženja z njim strašansko varno in vsakdanje, spričo globoke erotike pa doživi pravi šok. Njegova razstava Erotika domačnosti je v resnici najbolje, česar je sam zmožen napraviti in s tem ima resne težave. Niti sanja se mu ne, da bo kmalu spoznal bitje, ki bo popolnoma spremenilo njegov čut za človeško estetiko. Sčasoma bo primerjal Tino z eksotično, skoraj izumrlo žuželko in ta primerjava mu ne bo prav nič zmanjšala seksualnih apetitov po njej. Martin se ima za filozofa erotike, Tina pa ga spremeni v praktika erotike - kar
je čisto nekaj drugega.

V pornografskih video vizijah se je Martinu razodela Teorija Špeha, njegova filozofija tehnologije in neo-erotike - zavest, da lahko danes doživimo erotičnost, ki prej nikoli ni obstajala in ki jo lahko spoznamo in si jo ogledamo na načine, ki donedavnega niso bili mogoči. A Tinino spremenljivo, elementarno telo - in kakšno neverjetno telo je to! - je Martinov vstop v resnični svet izkušenega Špeha. S strahom se zaveda, da bo to telo zagotovo izgubil. To utelešeno bitje na koncu Martina prisili, da odkrije živo resnico Nabokove definicije umetnosti kot discipline, ki poskuša posnemati tisto, česar ni moč posnemati. Martin živi 'avtentično življenje' eksistencialista, življenje v popolnem zavedanju trenutnosti življenja in kot sleherni umetnik tudi on posega po vsakem možnem tudi še tako patetičnem orodju, da bi le preprečil neizogibno.

Tina sama vsekakor ni nad-filozofska, čeravno je odločno zemeljsko bitje. Zelo se zaveda, na primer, razčlovečenega elementa seksa, ali morda bolje razosebljenega elementa; razkroja individualne identitete, ki povezuje vso spolnost s smrtjo. Tega pa ne le komentira, pač pa to tudi demonstrira: transformira se skozi spolnost, ki pokaže svojo pravo moč.

Za Martina se ta moč manifestira v toksični aferi, ki razgradi tisti
oklep, ki običajno ščiti nagnusno, nerealno naravo vsakdanjih družbenih stikov in jo spremeni v neprebavljivo. Edina realnost obstaja znotraj Martinovega stanovanja - Špeh je dobesedno komorna izvedba - pa še to le ob Tinini prisotnosti. Tina: zabavna, ikonoklastična, zemeljska, strašljiva. In mlada. Tako je, ob njej se Martinovih osemintrideset zdi kot visoka starost; skupaj z njo v sobo vstopi Martinova umrljivost. V njej ni niti trohice sentimentalnosti, niti konvencionalnosti. Niti malo je ne zanima Martinova verzija ljubezni. (Martin nikoli ni bil pravi zanjo. To je bilo jasno že na samem začetku.) Spregledala ga je, kot zaradi nje on spregleda svoje kolege. Zato je tudi Tina umetnica, neke vrste grozljiva performativna umetnica. Za njo sanje, fantazije, seks in hrana, vse prodirajo druga v drugo; na koncu pa Tina prodre v vas.

Zobe sem si umil, še vedno pa se sprašujem, kako gre Tini. Stavim, da me potrebuje. Ne, ne, ne potrebuje me. Nikogar ne potrebuje. Je ženska, ki točno ve, kam gre. Toda, kam hoče?