Prigode - drugo letovanje v Ankaranu

Poletje je cas pocitnic. Na vajah se ne srecujemo, razen ce se ne obeta bliznja poroka in se je treba nauciti se kaksno novo pesem. A kaj ko je bila zadnja poroka konec lanskega poletja, nove pa se ni in ni na spregled. Ni nam preostalo nic drugega, kot da se dobimo na morju. Nekaj nas je ze od doma krenilo skupaj, ostali, ki so imeli dovolj poguma, so se nam prikljucili proti koncu tedna. Ni nas bilo toliko, kot bi nas lahko bilo. Nic hudega. Navsezadnje je pomembna kvaliteta.

Do sedaj se se nihce ni izrekel za samotarsko zivljenje, vendar prostega casa nismo prebili le v druzenju s pripadnicami neznejsega spola, ceprav bi kdo iz fotografij kaj takega lahko celo sklepal.

Zadnje case se govori, da je vzrok v pomanjkanju poguma, a sam sem bolj pristas tistih, ki se izgovarjajo na lenobnost. Sami tako ali tako poznate tisti rek, da kamera vedno laze. Fotoaparat je njen bliznji sorodnik.

To se zgodi, ce imas za soseda petletnega Urbana. Kje so ze leta, ko smo sami ustvarjali podobne mojstrovine. Papirja je vedno zmanjkovalo in prste smo imeli v mavricnih barvah. Za risanje nismo nadarjeni, vsaj nihce noce javno pokazati svojega talenta. Kljub temu smo za umetnisko inspiracijo se dobri. Vsaj nekateri od nas.

Zakljucki mi gredo vedno tezko od peresa. Saj bi lahko koncal z udarnim geslom ali zguljeno frazo, da se drugo leto zopet vidimo, a kaj ko to ni dovolj dobro. Za namecek se je morskemu fotografu se morje ocitno posteno zamerilo. Gotovo ga je nekoc prevec popil. In se res ga je, kar meni verjemite. Kljub njegovim sirnim prostranstvom ni uspelo priti v objektiv. Vsaj nebo je lepo modro, da kar zacutim valovanje zraka, ki nosi vonj po stoletnih borovcih.