Dejavnosti društva

O društvu

Festival

Povezave

 

English


8. Festival neodvisnega filma in videa Slovenije
Ljubljana, 25. oktober 2003


Mnenja posameznih članov žirije

Tadej Žnidarčič

Med filmi, ki so prispeli na letošnji festival, ni moč najti veliko avtorskih presežkov. Zdi se, da se mnogi ustvarjalci že vnaprej odrekajo avtorski svobodi, ki jo ponuja možnost neodvisnega ustvarjanja, neobremenjenega z zahtevami trga ali okusom publike, ter poskušajo namesto lastnih, neodvisnih zamisli in izpeljav čim bolje realizirati že znane obrazce. Pravih avtorskih filmov je tako na letošnjem festivalu malo. Kljub temu pa ne gre spregledati tudi tistih izdelkov, ki kljub osnovni naslonjenosti na že videno, znane vzorce korektno izpeljejo.

Med igranimi filmi je moč najti nekaj zanimivih izdelkov. Film Poslednji boj, kar 42 minutna pripoved o dogodivščinah dveh partizanov, ki morata malo pred koncem vojne izpeljati pomembno nalogo, je humorna parodija običajnih filmskih izdelkov, tako partizanščin kot tistih filmov, v katerih mora skupina posebej izbranih moških v določenem času uresničiti nek cilj. Specifičen humor zapolnjuje skoraj vsak kader te parodije, toda žal je v Poslednjem boju preveč nedoslednosti in predvidljivosti ter mestoma že skoraj nasilnih pretiravanj in ponavljanj. Z bolj izčiščeno organizacijo posnetkov bi avtor presegel zgolj nizanje domislic in uspešneje dosegel želeni učinek. Z že videno zgodbo prevaranta, ki je na koncu sam prevaran, se ukvarja film Milo za žajfo. Film se močno naslanja na že znane obrazce pripovedovanja, kot jih poznamo iz žanrskih celovečercev, ter jih zelo dobro izpelje, tako da tudi občasni zastoji v pripovedi, igralska pretiravanja in tehnične nerodnosti niso preveč moteči. Prav zanimivo bi bilo videti rezultat avtorjevega spopada z bolj izvirno zgodbo. ZF je zelo dobro izpeljan film o izgubljenosti in osamljenosti posameznika v sodobnem mestu. Odlikuje ga natančno stopnjevanje dinamike in podajanje občutij, ki jih gradi z usklajeno uporabo montaže, kamere in zvoka. O obsedenosti sodobnega človeka z iskanjem sreče kritično spregovori film Razprodaja sreče. Zgodba (samo)kritičnega posameznika, ki ne more uiti lastni vpetosti v okolje in čas, je formalno zelo uspešno realizirana. Zvok in slika se dobro dopolnjujeta v podajanju specifične atmosfere. Žal pa je film vsebinsko malo šibkejši. Glas v offu, ki komentira osnovno pripoved, ne zaupa temu, da bi bila slika sama dovolj prepričljiv nosilec informacij, tako da vse prevečkrat nasilno poučuje in razlaga dogajanje ter mestoma zapade v naivno moraliziranje.

Med eksperimentalnimi filmi pravega filmskega eksperimenta, ki bi nas pretresel zaradi navdušenja ali zgroženosti, ni bilo. Kot kaže, je za mnoge avtorje že zgolj uporaba posebnih vizualnih ali montažnih efektov dovolj, da lahko film definirajo kot eksperimentalni, z raziskovanjem samih meja filmskega jezika pa se ne spopadajo. Delirium Cigaretens svojo protikadilsko poanto uspešno podkrepi z vizualno manipulacijo slike, medtem ko se v sami strukturi filma ne odmika od že ustaljenih obrazcev. Film O.K. prikazuje prehod iz realnega v abstraktno, iz opazovanja v ustvarjanje. Uporablja sicer že znane vizualne postopke, a jih na neprisiljen način spoji z vsebino. Tudi Happy valentines eksperimentira predvsem s sliko, medtem ko možnosti uporabe realističnega zvoka ne izkoristi dovolj ter jo na začetku prehitro opusti. Kljub temu mu, tudi s pomočjo natančne gradnje zgodbe, uspe ustvariti občutek preganjanosti.

(X), Lov na mlade in MKK Črnomelj vs. Jukebox so trije filmi, ki se ukvarjajo s sodobno mladinsko kulturo ter v tem smislu funkcionirajo kot dokumenti našega časa. Vsi trije prihajajo iz istega konca Slovenije, kar pa pri vseh ni takoj razvidno. Še posebej v filmu (X), ki govori o problematični četrti Krškega, pravzaprav ne izvemo, kje je bil material posnet, tako da lahko za nepoznavalca zgodba hitro obvisi v zraku. Kljub temu je v filmu dobro ujeta slovenska majhnost, ki je zgolj karikatura velike revščine ali bogastva onstran oceana. Izjave mladih, ki so osnova filma in razbijajo mit o nasilnežih iz geta, uravnoteženo dopolnjujejo ostali posnetki. Slednji so občasno celo preveč nasilno dinamični, saj jih kot takih sama pripoved prej zanika kot podpira. Širše je zastavljen film Lov na mlade, ki preko intervjujev poda kompleksnejšo sliko mlade generacije, ki večinoma v majhnem kraju ne vidi svoje prihodnosti. V vsesplošno izgubljenost so dobro vkomponirani redki, pozitivno v svet gledajoči posamezniki. Ritmično je film večinoma zelo dobro izpeljan, odvečna pa je uvodna sekvenca v knjižnici, ki deluje prisiljeno in je v nasprotju s splošnim tonom filma. Na intervjujih gradi tudi MKK Črnomelj vs. Jukebox, ki raziskuje razlike med večno finančno podhranjenim mladinskim klubom ter uspešno in nikoli prazno diskoteko. Film sicer prikazuje situacijo, ki je pravzaprav splošno znana, a uspe kljub temu vzbuditi zanimanje, saj je v svoji primerjavi nepretenciozen. Horuk dejmo! je zelo korektno posneto dvigovanje mlaja, ki ga na koncu v vsebinskem smislu nadgradi posnetek vihrajoče zastave. Več bližnjih planov in detajlov bi filmu dodalo dinamičnost, ki jo samo dogajanje sicer vsebuje. Zelo zanimive teme iz zgodovine se loteva film Klavže nad Idrijo, ki uspešno rekonstruira splavljanje lesa. Kot celota se žal v formi nepotrebno spogleduje s podobnimi televizijskimi prispevki. V tem smislu je najbolj samosvoj film Svetinje, ki nam zgolj z glasbo in sliko poskuša pričarati vzdušje na glasbeni delavnici. Kombinacija je uspešno izvedena, glasbeni in vizualni del se harmonično dopolnjujeta in spreminjata, za kar poskrbi odlična montaža. Za še večji učinek bi avtor gradivo lahko skoncentriral ter skrajšal del, ki prikazuje vsakdanja opravila na delavnici in vaje.

V kategoriji animiranih filmov izstopajo tri dela. Film Patterns ne vsebinsko ne formalno sicer ne ponuja nič novega, saj je zgodovina filma polna podobnih gradenj vzorcev. Film je sicer natančno narejen, odlikuje ga velik občutek za ritem in prostor. Naša evolucija s preprosto risbo, ki je postala prava redkost med avtorji na tem festivalu, na simpatičen način prikaže razvoj življenja na zemlji. Sicer klišejsko zgodbo, ki se konča z robotizacijo človeka v prihodnosti, nadgradi s hudomušnim koncem. Najkompleksnejši je film Osmosa, v katerem se dovršeno prepletata in prehajata ena v drugo realistična in abstraktna animacija, obe dobro usklajeni tudi z glasbo. Iz preproste zgodbe jutranjega prebujanja je tako nastala harmonična celota, ki povezuje zunanje dogajanje in notranja občutja. Slednja v tej animaciji zaživijo na neprisiljen in domiseln način.

Posebne pozornosti so vredni filmi Ane Gruden, ki sodijo kar v tri kategorije od štirih. Tematike mode se loteva tako z vidika abstrakcije kot vpetosti v igrano zgodbo, v vseh filmih pa izpričuje svoj visoko estetski odnos do obravnavane snovi.


Neva Mužič

Sploh lahko govorimo o neodvisnem filmu? Če pomislimo na filme, ki smo jih kot žirija gledali, bi lahko zaključili, da si pod tem pojmom različni ljudje predstavljajo različne reči. V osnovi bi naj verjetno šlo za to, da nekdo posname film, ki naj se ne bi spogledoval niti s publiko niti z že prevečkrat videnimi ustvarjalnimi vzorci. Priznajmo si: zato, da lahko improviziramo, potrebujemo primerno osnovno znanje (brez tega razni avtorski pristopi postanejo diletantski poskusi), za nadgradnjo pa zvrhan kup idej in ustvarjalno domišljijo.

Letošnji filmi se tega kar precej zavedajo, saj po eni strani ustvarjalci stremijo k temu, da oblikujejo organizirano šolanje pod vodstvom priznanih mentorjev, po drugi pa poskušajo za kakovostnejši pristop pridobivati denar tudi iz raznih kulturnih, celo mednarodnih fondov.
Prvi trenutki so tako obeleženi še s prevelikim posnemanjem vzornikov, vendar je pod tem posnemanjem že čutiti tudi samosvoje poteze. Tako lahko pričakujemo v prihodnje več neodvisnih prispevkov, ki bi prišli prav tudi uradni proizvodnji, ki se očitno ne izkoplje iz več desetletij starih filmskih vzorcev. Redki poskusi so opazni, a še niso na tisti ravni, ko bi lahko trdili, da filmska govorica sama po sebi podaja vsebino.

Avtorska skupina iz Krškega je prav gotovo na pravi poti, saj poleg pozornosti filmskemu izražanju razmišlja tudi o sebi in svetu. Zagotovo je kritični pogled prvi korak k preobrazbi tako osebnosti kot umetnosti. Med dokumentarnimi filmi so priznanja tako zadela prav ta trend: osebna izpoved in dovolj kultivirano sozvočje osnovnih filmskih elementov. Filmi kot so (X), Lov na mlade, Svetinje in V soboto zaprto so vredni vse podpore in ogleda.
Med dokumentarnimi filmi je treba poudariti tudi dejstvo, da se jih veliko zgleduje po vzorcu televizijskih poučnih oddaj in verjetno v svetu neodvisnega filma ne morejo najti svojega prostora. Klavže na Idrijo in Planica 1966, kot arhivsko vredna filma, bi bila lahko možna izjema.
Poseben pristop k montiranju fotografij in gibljivih slik zagotovo predstavlja film Podoba ženske v 20. stoletju, ki je tudi likovno in tehnično na visoki ravni. Horuk dejmo! v okviru dokumentov predstavlja zanimiv etnološki drobec v sodobnih družbenih razmerah. Tema, ki je vsekakor ponujala še več.

Igrani filmi so vedno nekakšna preizkušnja vse ekipe. Imeti morajo zanimivo temo, treba je znati kadrirati, voditi igralce, včasih postavljati luč, nato pa posneto zanimivo zmontirati. Nekaj avtorjev je izredno zanimivih. Zagotovo po filmskem pristopu izstopajo filmi Milo za žajfo, Poslednji boj, Razprodaja sreče, ZF, Galateja. Med njimi je nekaj liričnih esejčkov, ki povedo nekaj o avtorju samem, a so še preveč osredotočeni na samopodobo in ne prestopijo praga širše izpovedi. Vendar so poskusi, lirični kot Pogled… sonce, včasih ironični kot Poem, zagotovo začetek zanimivejše izrazne poti. Milo za žajfo je prav gotovo solidno delo, ki mu manjka le malo več originalnosti. Ideja o tem, da je vedno še kakšen bog nad bogovi, je pa zelo aktualna. Prav tako poskus znanstvene fantastike, ki je seveda hkrati tudi potovanje v lastno notranjost in preverjanje sobivanja, film ZF. Zametki, ki bi nekoč lahko postali kakšen naš znanstveno fantastičen filmski prispevek k filmski zgodovini. Pri Poslednjem boju pa gre po eni strani za zanimivo dekonstrukcijo scenarija partizanskih filmov, po drugi pa za izredno dobro posnet film. Kamera, in s tem kadriranje, obvladata ustvarjanje atmosfere.

Eksperimentalni filmi so kar lepo poživilo. Tehnika omogoča raziskovanje in poigravanje z različnimi materiali in nekateri filmi so presegli zgolj vizualne učinke in posegli v sfero metaforike (O.K., Dve hitrosti). Prav tako je v teh filmih opaziti večje zlitje glasbe s sliko kot sicer. Zvočna oprema večine filmov je sicer na splošno boljša kot nekoč, a še vedno nedodelana v smislu izbora glasbe kot tudi naravnih šumov. Nekaj je v tej skupini stilskih prispevkov razmišljanja o naravi, aktualna tema, ki se pojavlja v številnih filmih npr. skupine iz Krškega, najbolj eksplicitno pa v filmu Torqueo. Seveda pa v smislu eksperimenta in izpovednosti absolutno prednjači film Happy Valentines, še zlasti v začetni in končni sekvenci. Tudi socialna tema, npr. škodljivost kajenja, je našla svoj prostor prav v tej zvrsti (Delirium cigaretens). Nekaj živahnosti je najti še v filmu Tri kosmate o Dic-u, Kadar mame ni doma in v filmu Image is the message, ki je nekakšna estetska kritika medijskega pritiska na posameznike.

Animirani filmi so prav tako nakazali različne možnosti klasičnega in novega, računalniškega pristopa. Kot pa je videti, ima več "duše" še vedno klasičen pristop, se pravi risba. Nekaj humorističnih prispevkov kaže, da avtorji tudi kritično razmišljajo, a čakamo še izvirnejših prispodob (Kekec history, No signal). Ob teh naslovih se lahko mimogrede vprašamo, kaj je vendar narobe s slovenskim izrazoslovjem, da se tako veliko avtorjev zateka v angleščino! Med animiranimi filmi velja za konec omeniti še pravo malo mojstrovino, film Osmosa, ki kombinira računalniško in ročno animacijo, pa Patterns, ki zna zapolniti ekran čez rob, pa simpatičnost in prepričljivo preprostost filma Naša evolucija. Ta naslov pa naj bo moto prihodnjega festivala neodvisnega filma.


Urška Žnidaršič

Ker film ni šport in ni jasnih meril, ki bi določala kaj je dobro in kaj ne, se bom v svojem poročilu osredotočila na svoja opažanja dobrega in slabega v prijavljenih delih.

V dokumentarno sekcijo je prispelo kar nekaj del, ki enostavno niso dokumentarni filmi. Zdi se mi,da nekaterim ustvarjalcem primanjkuje malce samokritičnosti do svojega dela, saj so poslali izdelke, ki bi prej sodili v TV dnevnik kot na filmski festival. V teh delih ni nikakršne sledi o avtorju, o njegovem odnosu do teme in do posnetega materiala. Le suhoparna informacija in morda lepi,a prazni posnetki. Zato bi rajši spregovorila o filmčkih, ki izstopajo iz tega povprečja.
Pri filmu V soboto zaprto je snemalec ujel fantastičen trenutek, kjer štorklja trka na vrata banke in se vse bolj repenči.Temu je dodal tablo z napisom, da je ob sobotah zaprto in štorklja jezno odide. Dobra ideja, kako osmisliti zanimiv, nenavaden in resničen posnetek, a žal je avtor verjetno mislil, da je to premalo in k temu dodal še kopico drugih, popolnoma nepotrebnih kadrov. Vseeno je film zanimiv ravno zato, ker je avtorju uspelo prenesti enkraten dogodek skozi oseben, samo njegov pogled, v dokumentarni zapis. Še bolj je čutiti avtorjev odnos pri Horuk, dejmo!. Poleg tega, da nam je predstavil ljudski običaj, se je osredotočil na slogo in moč udeleženih in z njemu lastno montažo in režijo prenesel vzdušje gledalcu. Morda sem pogrešala še več detajlov napenjanja mišic in potu, a to je čisto režijska opazka. Film (X) odlikuje zgodba, ki je verjetno značilna za marsikatero provincialno mestece ne samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu, kjer so mladi očarani nad ameriško kulturo in se trudijo živeti kot v ameriških filmih. Ciničen, ironičen, duhovit, slikovit in kritičen film njihovih sovrstnikov. Film Svetinje je poetičen dokumentarec, kjer se ustvarjanje udeležencev glasbene delavnice prepleta s pokrajino, ki jih obdaja, z domačini, z njihovimi običaji...Celovit film, odlično posnet, odlično zmontiran, odlično zrežiran, pogrešam le realen zvok.
Zvok je na splošno problematičen pri večini filmov, saj ga je le malokdo sploh uporabil, o kakšnih kreativnih zvočnih slikah pa sploh ne morem govoriti, saj jih ni. Avtorjem svetujem, da dojamejo film kot avdio-vizualno celoto in predvsem nehajo uporabljati glasbo le kot mašilo oziroma podlago k tekstu. Pri Svetinjah je to morda najmanj moteče, saj je uporabljena glasba produkt prikazane delavnice, a vseeno bi si želela slišati zvočnost pokrajine in ljudi, ki jih predstavlja.

Pri eksperimentalni sekciji je spet prisoten problem samokritičnosti avtorjev, saj v večini prijavljenih filmov enostavno ni ničesar eksperimentalnega, ali vsaj drugačnega v formi ali vsebini. Uporabljanje efektov, ki jih nudi kamera ali montaža, še ne pomeni, da je film eksperiment. Edino v Happy Valentines avtor na izviren način pripoveduje originalno zgodbo in smiselno eksperimentira s tehniko in obliko svojega filma. Spet pa manjka karkoli zanimivega v zvočnem polju. Všeč mi je tudi O.K., kjer avtor ni le snemalec dogajanja, ampak sam postane dogodek - snema ustvarjanje slikarja in sredi filma sam postane slikar.

Animirani film - samo sedem prijavljenih filmov.Tu dejansko ne morem napisati nič pametnega, saj so poleg otroških in otročjih poskusov le trije normalni filmi, ki pa niso nič posebnega.

V igrano sekcijo so prispeli najbolj pisani in raznovrstni filmi. Presenečena sem nad dobrimi dialogi, ki so po navadi slabi tudi v "profesionalnem" slovenskem filmu in super bi bilo, če bi nekako stimulirali očitno talentirane pisce, da nadaljujejo s svojim pisanjem. Še vedno pa se pojavlja problem neselektivnega odnosa do svojega dela in potrjuje se znano dejstvo, da je manj lahko več! V Poslednjem boju je uvod dramaturško povsem odveč, saj je zgodba, ki sledi, dovolj zgovorna. Seveda bi lahko bila tudi dosti krajša in tu je jasno, da se avtor ni mogel ločiti od določenih prizorov. Tudi vmesni napisi, ki dodatno razlagajo dogajanje, so večinoma popolnoma odveč. Film odlikujejo duhoviti dialogi in dobra igra, predvsem pa je tudi dobro posnet in zrežiran. Pohvalila bi še en dialoško dober film - Milo za žajfo. Tudi ta bi lahko bil krajši in posamezne scene so malo razvlečene, toda dramaturško je eden redkih, ki zdrži v celoti in ima uvod, zaplet, vrh in razplet. Skupaj z domišljeno scenografijo in kostumografijo in z dobro igralsko zasedbo je prav gledljiv avtorski filmček. Sicer se vidi, da celotni ekipi primanjkuje obrtnega znanja in izkušenj, a če bodo v bodoče še naprej sodelovali, nas utegnejo še zelo presenetiti. Upam! Čisto drugačna, a avtorsko najmočnejša, sta filma Razprodaja sreče in ZF. V obeh spremljamo notranji svet glavnih likov, ki se preslikava in odraža v svetu okoli njiju. V ZF realnost zunanjega sveta postane odsev notranjega in se skozi zgodbo zanimivo prepleta v enkraten, dobro zrežiran film. Pri Razprodaji sreče je morda spremljajoči tekst na trenutke malce patetičen in nepotreben, saj je avtor s kadriranjem in montažo poustvaril želeno atmosfero, ki bogati pretresljivo zgodbo in tako zrežiral celovit avtorski film. Pri Žaklju moke je avtor opazil čudovit trenutek - prebujanje svojega vnučka - in ga s svojo kamero tudi posnel. A žal je s koncem presurovo posegel v dogajanje in spremenil svojo idejo v navaden družinski filmček.


Vid Sark

Letošnje žiriranje množice filmov je bila hkrati težka in pisana naloga za člane žirije. Težka je bila predvsem zaradi kratkega časa, v katerem je bilo treba pregledati množico filmov v štirih kategorijah (dokumentarni, igrani, eksperimentalni in animirani) in iz njih izluščiti tiste najbolj vidne iz tega ali onega razloga. Člani žirije smo bili deležni filmske torte, na srečo tokrat brez smetane, ki nam je ponudila celo paleto dobrih in slabih, predvsem pa zanimivih, svežih in presenetljivih okusov. Razveseljujoče je bilo spoznanje, koliko mladih in starih se preizkuša v vseh različnih filmsko pripovednih tehnikah. Nasprotno pričakovanjem nas je najbolj presenetil in hkrati povzročil največ izmenjav misli razdelek z dokumentarnimi filmi, kjer je nasplošno resda primanjkovalo nekaj osebne note, kar pa zlahka pripišemo zgolj pomanjkanju prakse in poznavanja utrjene filmske govorice, ki še zdaleč ni preprosta ali kar naučljiva. Filmski ustvarjalci, še posebej tisti, ki so predstavili svoje filme v več kategorijah, so pokazali veliko ustvarjalne pravljičnosti, ki zdaj le še čaka, da jo kot glino mesijo naprej in na popotovanju po filmskem vesolju počasi odstranjujejo odvečne delce z nje. Če povzamem celoten letošnji opus festivala, lahko rečem, da je mogoče v filmih opaziti prav vse kvalitete, ki bi si jih gledalec, komur so namenjeni, lahko želel. Seveda so včasih taki trenutki zamaskirani s kopico pomanjkljivosti, kot so neobvladovanje množice filmskih elementov, slaba tehnična kakovost, pomanjkanje priprav na snemanje in podobno. Vendar je vsakemu pravemu ljubitelju jasno, da veliko filmom, ki vzniknejo na površje iz globine neke duše, takšne napake pomenijo znamenje, da je v njih mogoče videti nekaj močnejšega.

Tako bi kot trenutno najobetavnejše področje slovenskega neodvisnega filmskega in video ustvarjanja izpostavil dve kategoriji: dokumentarni film iz stališča mnogih možnosti, ki jih ponuja, in ki so jih avtorji sicer malone vse zaobjeli, kritično bi bilo treba pristopiti le do ločevanja pravih avtorskih filmskih izdelkov od neosebnih, razlagalnih in pustih prispevkov; animirani film, kjer je treba pohvaliti tiste avtorje, ki se še vedno ukvarjajo s tradicionalnimi tehnikami, ki so v izumiranju, pa tudi nekatere, ki so dobro izkoristili možnosti računalniške animacije. Kritičen pristop pri izdelovanju animiranih filmov je po mojem mnenju treba zavzeti do poplave prihajajoče programske opreme, ki laičnim izdelovalcem nudi polizdelke, ki jih potem sami sestavljajo v popolnoma brezživljenjske risanke.

Igrani film je bil zastopan sicer precej množično, vendar je kvaliteta nihala. S kritične strani je bilo opaziti predvsem pomanjkanje preprostih (morda celo vedrejših) tem, ki bi nudile več prostora za sam filmski jezik. Drugače pa smo v filmih kljub okornosti lahko opazili dosti želja po inventivnosti, eksperimentiranju in pripovedovanju zgodb. Slednjega je malce primanjkovalo pri eksperimentalnih filmih, kjer so se nekateri avtorji včasih preveč zatekali k uporabi že obstoječih video učinkov, za katere - roko na srce - ni potrebno dosti iznajdljivosti, bilo pa je nekaj primerov, kjer je bila video tehnika uporabljena izvirno, namensko in je tudi dosegla svoj učinek. Pri eksperimentiranju s filmskimi in video mediji zaradi gore parametrov in faktorjev, ki nastopijo v postopku izdelave, dostikrat prihaja do nepredvidljivih, bujnih slučajnosti, ki v primeru, da jih avtor spregleda, ali celo zavrača, hitro postanejo glavna pomanjkljivost. Vsem ustvarjalcem bi priporočal, naj take anomalije sprejmejo z odprtimi rokami in improvizaciji pustijo prosta krila, kajti le tako bodo lahko presegli same sebe in manj s težavo tuhtali o tem, katero zgodbo bi bilo vredno pripovedovati. Marsikateri ustvarjalec filmov, ki smo jih videli se že zaveda, da je podajanje sporočila sicer pomembno, ker gre za izmenjavo mnenj preko izredno močnega in vplivnega vizualnega medija, najvažnejša pa ostaja oblika tega podajanja, ki je lastna vsakemu posamezniku, in ki nas, gledalce, ves čas vleče, da hodimo gledat nove in nove filme z isto tematiko.

Filmi, ki jih je žirija izpostavila, nagradila in bodo javno prikazani, predstavljajo izdelke, ki po tej ali drugi plati izstopajo iz množice sodelujočih, predvsem pa gre za tiste filme, v katerih smo bodisi našli učinkovite klasične prvine, bodisi prepoznali izrazito avtorstvo, osebni izraz. Lestvico je med tovrstnimi filmi sestavljati zelo težko, zato naj omenjeni filmi ostanejo predvsem živ prikaz tistega, kar ob gledanju vzbuja prijetne občutke in sproža nevsakdanje misli. Vsem sodelujočim, ki so v praznine slovenskega filmskega prostora vnesli nekaj teh prvin, se zahvaljujem za vzdrževanje upanja v filmsko izrazno moč.

 

na vrh

 

Festival neodvisnega filma Slovenije

9. festival 2004

8. festival 2003
Poročilo žirije
Zapisnik žiriranja
Mnenja žirantov

Bilten

Arhiv
1996
1997
1998
1999
2000
2001
2002