Dejavnosti društva
|
8.
Festival neodvisnega filma in videa Slovenije
Mnenja
posameznih članov žirije Tadej Žnidarčič Med filmi, ki so prispeli na letošnji festival, ni moč najti veliko avtorskih presežkov. Zdi se, da se mnogi ustvarjalci že vnaprej odrekajo avtorski svobodi, ki jo ponuja možnost neodvisnega ustvarjanja, neobremenjenega z zahtevami trga ali okusom publike, ter poskušajo namesto lastnih, neodvisnih zamisli in izpeljav čim bolje realizirati že znane obrazce. Pravih avtorskih filmov je tako na letošnjem festivalu malo. Kljub temu pa ne gre spregledati tudi tistih izdelkov, ki kljub osnovni naslonjenosti na že videno, znane vzorce korektno izpeljejo. Med igranimi filmi je moč najti nekaj zanimivih izdelkov. Film Poslednji boj, kar 42 minutna pripoved o dogodivščinah dveh partizanov, ki morata malo pred koncem vojne izpeljati pomembno nalogo, je humorna parodija običajnih filmskih izdelkov, tako partizanščin kot tistih filmov, v katerih mora skupina posebej izbranih moških v določenem času uresničiti nek cilj. Specifičen humor zapolnjuje skoraj vsak kader te parodije, toda žal je v Poslednjem boju preveč nedoslednosti in predvidljivosti ter mestoma že skoraj nasilnih pretiravanj in ponavljanj. Z bolj izčiščeno organizacijo posnetkov bi avtor presegel zgolj nizanje domislic in uspešneje dosegel želeni učinek. Z že videno zgodbo prevaranta, ki je na koncu sam prevaran, se ukvarja film Milo za žajfo. Film se močno naslanja na že znane obrazce pripovedovanja, kot jih poznamo iz žanrskih celovečercev, ter jih zelo dobro izpelje, tako da tudi občasni zastoji v pripovedi, igralska pretiravanja in tehnične nerodnosti niso preveč moteči. Prav zanimivo bi bilo videti rezultat avtorjevega spopada z bolj izvirno zgodbo. ZF je zelo dobro izpeljan film o izgubljenosti in osamljenosti posameznika v sodobnem mestu. Odlikuje ga natančno stopnjevanje dinamike in podajanje občutij, ki jih gradi z usklajeno uporabo montaže, kamere in zvoka. O obsedenosti sodobnega človeka z iskanjem sreče kritično spregovori film Razprodaja sreče. Zgodba (samo)kritičnega posameznika, ki ne more uiti lastni vpetosti v okolje in čas, je formalno zelo uspešno realizirana. Zvok in slika se dobro dopolnjujeta v podajanju specifične atmosfere. Žal pa je film vsebinsko malo šibkejši. Glas v offu, ki komentira osnovno pripoved, ne zaupa temu, da bi bila slika sama dovolj prepričljiv nosilec informacij, tako da vse prevečkrat nasilno poučuje in razlaga dogajanje ter mestoma zapade v naivno moraliziranje. Med eksperimentalnimi filmi pravega filmskega eksperimenta, ki bi nas pretresel zaradi navdušenja ali zgroženosti, ni bilo. Kot kaže, je za mnoge avtorje že zgolj uporaba posebnih vizualnih ali montažnih efektov dovolj, da lahko film definirajo kot eksperimentalni, z raziskovanjem samih meja filmskega jezika pa se ne spopadajo. Delirium Cigaretens svojo protikadilsko poanto uspešno podkrepi z vizualno manipulacijo slike, medtem ko se v sami strukturi filma ne odmika od že ustaljenih obrazcev. Film O.K. prikazuje prehod iz realnega v abstraktno, iz opazovanja v ustvarjanje. Uporablja sicer že znane vizualne postopke, a jih na neprisiljen način spoji z vsebino. Tudi Happy valentines eksperimentira predvsem s sliko, medtem ko možnosti uporabe realističnega zvoka ne izkoristi dovolj ter jo na začetku prehitro opusti. Kljub temu mu, tudi s pomočjo natančne gradnje zgodbe, uspe ustvariti občutek preganjanosti. (X), Lov na mlade in MKK Črnomelj vs. Jukebox so trije filmi, ki se ukvarjajo s sodobno mladinsko kulturo ter v tem smislu funkcionirajo kot dokumenti našega časa. Vsi trije prihajajo iz istega konca Slovenije, kar pa pri vseh ni takoj razvidno. Še posebej v filmu (X), ki govori o problematični četrti Krškega, pravzaprav ne izvemo, kje je bil material posnet, tako da lahko za nepoznavalca zgodba hitro obvisi v zraku. Kljub temu je v filmu dobro ujeta slovenska majhnost, ki je zgolj karikatura velike revščine ali bogastva onstran oceana. Izjave mladih, ki so osnova filma in razbijajo mit o nasilnežih iz geta, uravnoteženo dopolnjujejo ostali posnetki. Slednji so občasno celo preveč nasilno dinamični, saj jih kot takih sama pripoved prej zanika kot podpira. Širše je zastavljen film Lov na mlade, ki preko intervjujev poda kompleksnejšo sliko mlade generacije, ki večinoma v majhnem kraju ne vidi svoje prihodnosti. V vsesplošno izgubljenost so dobro vkomponirani redki, pozitivno v svet gledajoči posamezniki. Ritmično je film večinoma zelo dobro izpeljan, odvečna pa je uvodna sekvenca v knjižnici, ki deluje prisiljeno in je v nasprotju s splošnim tonom filma. Na intervjujih gradi tudi MKK Črnomelj vs. Jukebox, ki raziskuje razlike med večno finančno podhranjenim mladinskim klubom ter uspešno in nikoli prazno diskoteko. Film sicer prikazuje situacijo, ki je pravzaprav splošno znana, a uspe kljub temu vzbuditi zanimanje, saj je v svoji primerjavi nepretenciozen. Horuk dejmo! je zelo korektno posneto dvigovanje mlaja, ki ga na koncu v vsebinskem smislu nadgradi posnetek vihrajoče zastave. Več bližnjih planov in detajlov bi filmu dodalo dinamičnost, ki jo samo dogajanje sicer vsebuje. Zelo zanimive teme iz zgodovine se loteva film Klavže nad Idrijo, ki uspešno rekonstruira splavljanje lesa. Kot celota se žal v formi nepotrebno spogleduje s podobnimi televizijskimi prispevki. V tem smislu je najbolj samosvoj film Svetinje, ki nam zgolj z glasbo in sliko poskuša pričarati vzdušje na glasbeni delavnici. Kombinacija je uspešno izvedena, glasbeni in vizualni del se harmonično dopolnjujeta in spreminjata, za kar poskrbi odlična montaža. Za še večji učinek bi avtor gradivo lahko skoncentriral ter skrajšal del, ki prikazuje vsakdanja opravila na delavnici in vaje. V kategoriji animiranih filmov izstopajo tri dela. Film Patterns ne vsebinsko ne formalno sicer ne ponuja nič novega, saj je zgodovina filma polna podobnih gradenj vzorcev. Film je sicer natančno narejen, odlikuje ga velik občutek za ritem in prostor. Naša evolucija s preprosto risbo, ki je postala prava redkost med avtorji na tem festivalu, na simpatičen način prikaže razvoj življenja na zemlji. Sicer klišejsko zgodbo, ki se konča z robotizacijo človeka v prihodnosti, nadgradi s hudomušnim koncem. Najkompleksnejši je film Osmosa, v katerem se dovršeno prepletata in prehajata ena v drugo realistična in abstraktna animacija, obe dobro usklajeni tudi z glasbo. Iz preproste zgodbe jutranjega prebujanja je tako nastala harmonična celota, ki povezuje zunanje dogajanje in notranja občutja. Slednja v tej animaciji zaživijo na neprisiljen in domiseln način. Posebne pozornosti so vredni filmi Ane Gruden, ki sodijo kar v tri kategorije od štirih. Tematike mode se loteva tako z vidika abstrakcije kot vpetosti v igrano zgodbo, v vseh filmih pa izpričuje svoj visoko estetski odnos do obravnavane snovi.
Sploh lahko govorimo o neodvisnem filmu? Če pomislimo na filme, ki smo jih kot žirija gledali, bi lahko zaključili, da si pod tem pojmom različni ljudje predstavljajo različne reči. V osnovi bi naj verjetno šlo za to, da nekdo posname film, ki naj se ne bi spogledoval niti s publiko niti z že prevečkrat videnimi ustvarjalnimi vzorci. Priznajmo si: zato, da lahko improviziramo, potrebujemo primerno osnovno znanje (brez tega razni avtorski pristopi postanejo diletantski poskusi), za nadgradnjo pa zvrhan kup idej in ustvarjalno domišljijo. Letošnji
filmi se tega kar precej zavedajo, saj po eni strani ustvarjalci stremijo
k temu, da oblikujejo organizirano šolanje pod vodstvom priznanih mentorjev,
po drugi pa poskušajo za kakovostnejši pristop pridobivati denar tudi
iz raznih kulturnih, celo mednarodnih fondov. Avtorska
skupina iz Krškega je prav gotovo na pravi poti, saj poleg pozornosti
filmskemu izražanju razmišlja tudi o sebi in svetu. Zagotovo je kritični
pogled prvi korak k preobrazbi tako osebnosti kot umetnosti. Med dokumentarnimi
filmi so priznanja tako zadela prav ta trend: osebna izpoved in dovolj
kultivirano sozvočje osnovnih filmskih elementov. Filmi kot so (X),
Lov na mlade, Svetinje in V soboto zaprto so vredni
vse podpore in ogleda. Igrani filmi so vedno nekakšna preizkušnja vse ekipe. Imeti morajo zanimivo temo, treba je znati kadrirati, voditi igralce, včasih postavljati luč, nato pa posneto zanimivo zmontirati. Nekaj avtorjev je izredno zanimivih. Zagotovo po filmskem pristopu izstopajo filmi Milo za žajfo, Poslednji boj, Razprodaja sreče, ZF, Galateja. Med njimi je nekaj liričnih esejčkov, ki povedo nekaj o avtorju samem, a so še preveč osredotočeni na samopodobo in ne prestopijo praga širše izpovedi. Vendar so poskusi, lirični kot Pogled sonce, včasih ironični kot Poem, zagotovo začetek zanimivejše izrazne poti. Milo za žajfo je prav gotovo solidno delo, ki mu manjka le malo več originalnosti. Ideja o tem, da je vedno še kakšen bog nad bogovi, je pa zelo aktualna. Prav tako poskus znanstvene fantastike, ki je seveda hkrati tudi potovanje v lastno notranjost in preverjanje sobivanja, film ZF. Zametki, ki bi nekoč lahko postali kakšen naš znanstveno fantastičen filmski prispevek k filmski zgodovini. Pri Poslednjem boju pa gre po eni strani za zanimivo dekonstrukcijo scenarija partizanskih filmov, po drugi pa za izredno dobro posnet film. Kamera, in s tem kadriranje, obvladata ustvarjanje atmosfere. Eksperimentalni filmi so kar lepo poživilo. Tehnika omogoča raziskovanje in poigravanje z različnimi materiali in nekateri filmi so presegli zgolj vizualne učinke in posegli v sfero metaforike (O.K., Dve hitrosti). Prav tako je v teh filmih opaziti večje zlitje glasbe s sliko kot sicer. Zvočna oprema večine filmov je sicer na splošno boljša kot nekoč, a še vedno nedodelana v smislu izbora glasbe kot tudi naravnih šumov. Nekaj je v tej skupini stilskih prispevkov razmišljanja o naravi, aktualna tema, ki se pojavlja v številnih filmih npr. skupine iz Krškega, najbolj eksplicitno pa v filmu Torqueo. Seveda pa v smislu eksperimenta in izpovednosti absolutno prednjači film Happy Valentines, še zlasti v začetni in končni sekvenci. Tudi socialna tema, npr. škodljivost kajenja, je našla svoj prostor prav v tej zvrsti (Delirium cigaretens). Nekaj živahnosti je najti še v filmu Tri kosmate o Dic-u, Kadar mame ni doma in v filmu Image is the message, ki je nekakšna estetska kritika medijskega pritiska na posameznike. Animirani
filmi so prav tako nakazali različne možnosti klasičnega in novega, računalniškega
pristopa. Kot pa je videti, ima več "duše" še vedno klasičen
pristop, se pravi risba. Nekaj humorističnih prispevkov kaže, da avtorji
tudi kritično razmišljajo, a čakamo še izvirnejših prispodob (Kekec
history, No signal). Ob teh naslovih se lahko mimogrede vprašamo,
kaj je vendar narobe s slovenskim izrazoslovjem, da se tako veliko avtorjev
zateka v angleščino! Med animiranimi filmi velja za konec omeniti še pravo
malo mojstrovino, film Osmosa, ki kombinira računalniško in ročno
animacijo, pa Patterns, ki zna zapolniti ekran čez rob, pa simpatičnost
in prepričljivo preprostost filma Naša evolucija. Ta naslov pa
naj bo moto prihodnjega festivala neodvisnega filma.
Ker film ni šport in ni jasnih meril, ki bi določala kaj je dobro in kaj ne, se bom v svojem poročilu osredotočila na svoja opažanja dobrega in slabega v prijavljenih delih. V
dokumentarno sekcijo je prispelo kar nekaj del, ki enostavno niso dokumentarni
filmi. Zdi se mi,da nekaterim ustvarjalcem primanjkuje malce samokritičnosti
do svojega dela, saj so poslali izdelke, ki bi prej sodili v TV dnevnik
kot na filmski festival. V teh delih ni nikakršne sledi o avtorju, o njegovem
odnosu do teme in do posnetega materiala. Le suhoparna informacija in
morda lepi,a prazni posnetki. Zato bi rajši spregovorila o filmčkih, ki
izstopajo iz tega povprečja. Pri eksperimentalni sekciji je spet prisoten problem samokritičnosti avtorjev, saj v večini prijavljenih filmov enostavno ni ničesar eksperimentalnega, ali vsaj drugačnega v formi ali vsebini. Uporabljanje efektov, ki jih nudi kamera ali montaža, še ne pomeni, da je film eksperiment. Edino v Happy Valentines avtor na izviren način pripoveduje originalno zgodbo in smiselno eksperimentira s tehniko in obliko svojega filma. Spet pa manjka karkoli zanimivega v zvočnem polju. Všeč mi je tudi O.K., kjer avtor ni le snemalec dogajanja, ampak sam postane dogodek - snema ustvarjanje slikarja in sredi filma sam postane slikar. Animirani film - samo sedem prijavljenih filmov.Tu dejansko ne morem napisati nič pametnega, saj so poleg otroških in otročjih poskusov le trije normalni filmi, ki pa niso nič posebnega. V
igrano sekcijo so prispeli najbolj pisani in raznovrstni filmi. Presenečena
sem nad dobrimi dialogi, ki so po navadi slabi tudi v "profesionalnem"
slovenskem filmu in super bi bilo, če bi nekako stimulirali očitno talentirane
pisce, da nadaljujejo s svojim pisanjem. Še vedno pa se pojavlja problem
neselektivnega odnosa do svojega dela in potrjuje se znano dejstvo, da
je manj lahko več! V Poslednjem boju je uvod dramaturško povsem
odveč, saj je zgodba, ki sledi, dovolj zgovorna. Seveda bi lahko bila
tudi dosti krajša in tu je jasno, da se avtor ni mogel ločiti od določenih
prizorov. Tudi vmesni napisi, ki dodatno razlagajo dogajanje, so večinoma
popolnoma odveč. Film odlikujejo duhoviti dialogi in dobra igra, predvsem
pa je tudi dobro posnet in zrežiran. Pohvalila bi še en dialoško dober
film - Milo za žajfo. Tudi ta bi lahko bil krajši in posamezne
scene so malo razvlečene, toda dramaturško je eden redkih, ki zdrži v
celoti in ima uvod, zaplet, vrh in razplet. Skupaj z domišljeno scenografijo
in kostumografijo in z dobro igralsko zasedbo je prav gledljiv avtorski
filmček. Sicer se vidi, da celotni ekipi primanjkuje obrtnega znanja in
izkušenj, a če bodo v bodoče še naprej sodelovali, nas utegnejo še zelo
presenetiti. Upam! Čisto drugačna, a avtorsko najmočnejša, sta filma Razprodaja
sreče in ZF. V obeh spremljamo notranji svet glavnih likov,
ki se preslikava in odraža v svetu okoli njiju. V ZF realnost zunanjega
sveta postane odsev notranjega in se skozi zgodbo zanimivo prepleta v
enkraten, dobro zrežiran film. Pri Razprodaji sreče je morda spremljajoči
tekst na trenutke malce patetičen in nepotreben, saj je avtor s kadriranjem
in montažo poustvaril želeno atmosfero, ki bogati pretresljivo zgodbo
in tako zrežiral celovit avtorski film. Pri Žaklju moke je avtor
opazil čudovit trenutek - prebujanje svojega vnučka - in ga s svojo kamero
tudi posnel. A žal je s koncem presurovo posegel v dogajanje in spremenil
svojo idejo v navaden družinski filmček.
Tako bi kot trenutno najobetavnejše področje slovenskega neodvisnega filmskega in video ustvarjanja izpostavil dve kategoriji: dokumentarni film iz stališča mnogih možnosti, ki jih ponuja, in ki so jih avtorji sicer malone vse zaobjeli, kritično bi bilo treba pristopiti le do ločevanja pravih avtorskih filmskih izdelkov od neosebnih, razlagalnih in pustih prispevkov; animirani film, kjer je treba pohvaliti tiste avtorje, ki se še vedno ukvarjajo s tradicionalnimi tehnikami, ki so v izumiranju, pa tudi nekatere, ki so dobro izkoristili možnosti računalniške animacije. Kritičen pristop pri izdelovanju animiranih filmov je po mojem mnenju treba zavzeti do poplave prihajajoče programske opreme, ki laičnim izdelovalcem nudi polizdelke, ki jih potem sami sestavljajo v popolnoma brezživljenjske risanke. Igrani film je bil zastopan sicer precej množično, vendar je kvaliteta nihala. S kritične strani je bilo opaziti predvsem pomanjkanje preprostih (morda celo vedrejših) tem, ki bi nudile več prostora za sam filmski jezik. Drugače pa smo v filmih kljub okornosti lahko opazili dosti želja po inventivnosti, eksperimentiranju in pripovedovanju zgodb. Slednjega je malce primanjkovalo pri eksperimentalnih filmih, kjer so se nekateri avtorji včasih preveč zatekali k uporabi že obstoječih video učinkov, za katere - roko na srce - ni potrebno dosti iznajdljivosti, bilo pa je nekaj primerov, kjer je bila video tehnika uporabljena izvirno, namensko in je tudi dosegla svoj učinek. Pri eksperimentiranju s filmskimi in video mediji zaradi gore parametrov in faktorjev, ki nastopijo v postopku izdelave, dostikrat prihaja do nepredvidljivih, bujnih slučajnosti, ki v primeru, da jih avtor spregleda, ali celo zavrača, hitro postanejo glavna pomanjkljivost. Vsem ustvarjalcem bi priporočal, naj take anomalije sprejmejo z odprtimi rokami in improvizaciji pustijo prosta krila, kajti le tako bodo lahko presegli same sebe in manj s težavo tuhtali o tem, katero zgodbo bi bilo vredno pripovedovati. Marsikateri ustvarjalec filmov, ki smo jih videli se že zaveda, da je podajanje sporočila sicer pomembno, ker gre za izmenjavo mnenj preko izredno močnega in vplivnega vizualnega medija, najvažnejša pa ostaja oblika tega podajanja, ki je lastna vsakemu posamezniku, in ki nas, gledalce, ves čas vleče, da hodimo gledat nove in nove filme z isto tematiko. Filmi, ki jih je žirija izpostavila, nagradila in bodo javno prikazani, predstavljajo izdelke, ki po tej ali drugi plati izstopajo iz množice sodelujočih, predvsem pa gre za tiste filme, v katerih smo bodisi našli učinkovite klasične prvine, bodisi prepoznali izrazito avtorstvo, osebni izraz. Lestvico je med tovrstnimi filmi sestavljati zelo težko, zato naj omenjeni filmi ostanejo predvsem živ prikaz tistega, kar ob gledanju vzbuja prijetne občutke in sproža nevsakdanje misli. Vsem sodelujočim, ki so v praznine slovenskega filmskega prostora vnesli nekaj teh prvin, se zahvaljujem za vzdrževanje upanja v filmsko izrazno moč.
|
Festival neodvisnega filma Slovenije 8.
festival 2003 |