Urša Jurman |
|
Iz-pod domačega
praga |
PlatformoSCCA, časopis Zavoda SCCA-Ljubljana,
smo začeli izdajati predvsem kot platformo za tekste, ki so
nastajali v okviru raziskovalnega projekta Manifesta
na domačem pragu.(1) Temu projektu sta bili namenjeni
prvi dve številki časopisa (junij 2000, december 2000), s
to številko pa ga sklepamo. Čeprav je bil raziskovalni projekt
na straneh Platforme že večkrat predstavljen in omenjen,
velja ob njegovem izteku nekatere stvari ponoviti, nekatere
pa sploh prvič napisati; še toliko bolj, ker smo v predstavitvah
Manifeste na domačem pragu trdili, da nam (Zavodu SCCA-Ljubljana)
Manifesta - "drugi" - rabi tudi za opazovanje samih
sebe.
Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu smo
koncipirali, da bi se z njim Zavod SCCA-Ljubljana izognil
pasivnemu in nekritičnemu sprejemanju Manifeste 3 (in temu,
kar je v raziskavi predstavljala, t. j. zahodnoevropsko oz.
"od zunaj prinešeno" reprezentančno prireditev sodobne
likovne umetnosti in model/primer manifestiranja kulturne
industrije) na eni strani in na drugi strani njenemu apriorističnemu
odklanjanju.(2)
Samo zasnovo raziskovalnega projekta je zaznamovala dvojnost:
na eni strani ambicioznost (časovni razpon - 1999/2001 - in
vsebinski razpon projekta), na drugi strani pa "previdnost".
Nič nenavadnega torej (sploh pa v času poznega kapitalizma,
ko si tisti, ki so predmet kritične refleksije, to nemudoma
prilastijo, jo uporabijo/izrabijo in nevtralizirajo), da se
je projekta (sploh na začetku) držal status hibridnega "PR
podaljška" same Manifeste 3. Marsikdo je namreč mislil,
da Manifesta na domačem pragu poteka v okviru Manifeste
3.
"Previdnost" se je sprva kazala že v sami "raziskovalni"
zastavitvi projekta in prvotni pozitivistično-objektivistični
nameri, da bi izsledke raziskave objavili šele po koncu Manifeste
3, da ti ne bi vplivali na sam predmet in s tem potek raziskave.
Hkrati s tem naj bi s post festum objavo dognanj Manifeste
na domačem pragu raziskovalni projekt oz. Zavod SCCA-Ljubljana
obvarovali pred tem, da bi ga ljudje imeli za podaljšek Manifeste
3, nevarnosti česa smo se zavedali od samega začetka projekta
(delno tudi zaradi tesnega sodelovanja med Sorosovimi centri
za sodobne umetnosti in Manifesto in zaradi v marsičem primerljive
politike, ideologije "njunega" delovanja).(3)
Namera, da naknadno objavimo dognanja raziskovalnega projekta,
je bila v veliki meri povezana z nelagodjem in težavami Zavoda
SCCA-Ljubljana, da bi zavzel jasno stališče do vprašanj, ki
so bila obravnavana v projektu in na katera se je institucija,
ki je bila v devetdesetih letih tako rekoč "terenska
servisna podružnica" Manifeste, skorajda morala odzvati.
Zadrega oz. po mojem že sama odločitev za ta(k) projekt (katerega
simpotmatični del je bila anketa o pričakovanjih in posledično
izkušnjah protagonistov lokalne kulturne scene v zvezi z gostovanjem
Manifeste 3 v Ljubljani(4)) je bila v veliki meri povezana
tudi z dejstvom, da je v času, ko je projekt nastajal in potekal,
Zavod SCCA-Ljubljana začel proces osamosvajanja od Sorosove
fondacije (OSI - Open Society Institute), kar je za nas, ki
smo tam delali, pomenilo možnost drugačnega delovanja v svetu
umetnosti kot dotlej, a brez jasne vizije, kako. Eden pomembnih
namenov projekta je bil namreč preizprašati prevladujoče reprezentativne
razstavne prakse umetnostnega establishmenta in poskusiti
iz specifik in potreb "našega" prostora sintetizirati
možne drugačne modele delovanja v umetnostnem sistemu.(5)
Negotovost je bilo tako bolj preprosto in manj tvegano "zapakirati"
v osnovni princip znanstvenega diskurza, ki zahteva ločitev
opazujočega od opazovanega; v princip objektivnosti, ki pravi,
da lastnosti/karakteristike opazovalca ne smejo biti vključene
v njegovo opazovanje in za katerega Heinz von Foerster (v
svoji teoriji kibernetike drugega reda)(6) trdi, da temelji
na strahu - strahu pred paradoksi, ki bi se utegnili pokazati,
če bi opazujoči stopil v sistem svojega opazovanja.(7)
Če ne drugega, je bila potrebna vsaj majhna časovna distanca
(pa čeprav le do konca Manifeste 3), v kateri bi se "drugi"
(od Manifeste do protagonistov na lokalni kulturni sceni)
bolj ali manj jasno pokazal/i, in bi se bilo - v razmerju
do njega/njih - laže (vz)postaviti.
Vendar pa se je tovrstna "objektivnost" oz. "izvzetost"
kmalu pokazala kot iluzorna, nemogoča in, kako tudi ne, problematična
operacija, saj je v primeru analize socialnih sistemov opazovalec
(v tem primeru SCCA-Ljubljana) vedno del sistema, ki ga opazuje,
analizira (v tem primeru del umetnostnega sistema) tako, da
o kakšni "objektivnosti" pač ne moremo govoriti,
še več, objektivnost tudi ne more biti nikakršen kriterij,
lahko pa je način, kako se izogniti odgovornosti.(8)
Kot sem že napisala, je bilo za projekt Manifesta na domačem
pragu v različnih predstavitvah(9) rečeno, da "skozi
opazovanje Manifeste, 'drugega', opazujemo tudi 'domači prag'
in sami sebe", da "želimo spodbuditi avtorefleksijo
protagonistov na lokalni likovni sceni (predvsem pa samih
sebe) in tudi drugod (zlasti na območju Vzhodne Evrope)".(10)
Da bi bilo to zares mogoče, se je bilo treba izpostaviti oziroma
vzpostaviti razmerje z "drugim" kot z "drugim
opazovalcem"; treba je bilo vzpostaviti "krožno
vzročnost" (circular causality), "partnerstvo"
med opazovanjem in komuniciranjem, ki je po teoriji kibernetike
drugega reda navzoče v vseh oblikah avtoreferenčnosti in je
obenem njena najosnovnejša oblika - skozi samoopazovanje,
avtorefleksijo namreč sistem (posameznik, institucija
) zbira
informacije o svojem delovanju, ki povratno vplivajo na njegovo
lastno delovanje.(11)
S tem (morda pa bi na tem mestu lahko govorila tudi o občutku
odgovornosti in skrbi za samopodobo zavoda) je bila povezana
tudi odločitev, da z izdajanjem časopisa PlatformaSCCA
začnemo že med Manifesto 3, sploh pa, ker nismo generirali
drugih situacij, skozi katere bi lahko vzpostavili bolj neposredno
kroženje povratnih informacij.
Prvo številko Platforme smo torej izdali predvsem z
namenom, predstaviti raziskovalni projekt Manifesta na
domačem pragu, njegov "historiat", cilje in
prva dognanja. Ker pa se "raziskovalnost" projekta,
zlasti skupinsko delo, v splošnem ni dobro obneslo(12), je
bila PlatformaSCCA zamišljena predvsem kot platforma,
ki je Zavodu SCCA-Ljubljana omogočala posredno zavzemaje stališča
do predmeta obravnave skozi "mapiranje" stališč
drugih - od intervjuvancev(13) do "gostujočih" piscev.
S tem se je navsezadnje pokazalo, da način delovanja te institucije
formalno ni drugačen od časov, ko je delovala še s "Sorosovim
pečatom". Morda je sedaj (za razliko od "prej")
akt "mapiranja", potekal nekoliko bolj "selektivno".
Kot da je bila sedaj "neobjektivnost" v tem procesu
"dopuščena" oz. kriterij "objektivnosti"
zamenjan s kriterijem odgovornosti pri "izboru"
- v primeru časopisa PlatformaSCCA skozi odločitve,
komu "dati besedo"(14), saj vendar "[s]kozi
dejanje predstavljanja sveta pravzaprav prestavlja samega
sebe" (15). Pri tem pa za razumevanje tega, kako nastajajo
zemljevidi, ostaja ključnega pomena vprašanje, kdo ima moč,
da imenuje, zajema druge v svojo hegemonistično identiteto.(16)
Morda pa se temu bolj preprosto reče kar "uredniška
politika"?
Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu se
je torej zvedel na izdajanje časopisa PlatformaSCCA,
z izdajanjem katerega nadaljujemo tudi zdaj, ko je Manifesta
3 že davno odšla z "domačega praga" in z izdajanjem
katerega bomo nadaljevali tudi potem, ko sklenemo projekt
Manifesta na domačem pragu (s pričujočo številko).
Za ta korak smo se odločili, ker ocenjujemo, da sta umetnostna
teorija in kritika na področju sodobne likovne umetnosti v
slovenskem prostoru v zadnjih desetih letih premalo navzoči
in razviti. Obenem pa ocenjujemo, da tako pravzaprav udejanjamo
temeljnje naloge Manifeste na domačem pragu, t. j.
"preizprašati prevladujoče reprezentativne ... prakse
umetnostnega establishmenta in poskušati iz specifik
in potreb 'našega' prostora sintetizirati možne drugačne modele
delovanja v umetnostnem sistemu" ter "spodbuditi
kritični diskurz o prevladujočih praksah sodobnega umetnostnega
sistema".
PlatfromoSCCA, poleg obveščanja o novostih iz dejavnosti
zavoda, tako tudi v prihodnje namenjamo aktualnim temam, ki
prispevajo k razumevanju sodobne umetniške prakse in njenega
konteksta - objavam izvirnih in prevodnih tekstov s področij
sodobne umetnostne in družbeno kritične teorije ter likovne
kritike, z rubriko Odprta scena (ki je v tokratni številki
na žalost ni) pa spodbujamo k pisanju tudi mlajše še ne izkušene
avtorje in avtorice.
V pričujoči številki PlatformeSCCA objavljamo
še nekaj tekstov, ki so nastali v povezavi s projektom Manifesta
na domačem pragu: tekst Miška Šuvakovića, v katerem
avtor obravnava idelogije razstavljanja na primeru treh največjih
evropskih prireditev na področju sodobne likovne umetnosti
- kasselske Documente, beneškega Bienala in Manifeste - in
sklene s primerjavo Manifeste in Sorosovih centrov za sodobne
umetosti; tekst Leva Krefta o razmerju med umetnostjo,
politiko in estetiko v historični avantgardi, neoavantgardi
in postmodernizmu; in tekst Nataše Ilić& Dejana Kršića,
v katerem pisca na primeru dela Sanje Iveković, ki jo umeščata
v kulturno-politični kontekst Hrvaške v devetdesetih letih,
pišeta o možnostih za alternativno kulturo na hrvaškem, o
strategijah subverzivnih umetniških praks in o tem, kako jih
umetnostni sistem nevtralizira.
Z objavo tekstov Bogdana Lešnika (obravnava razmerja
med teorijo in ideologijo skozi psihoanalitično branje in
v dialogu s Freudovimi Spisi o umetnosti), Rastka Močnika
(tekst o "parazitizmu" umetnostne teorije oz. diskurzov
o umetnosti doživi svojevrsten parazitizem z vizualnim posegom
P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti), Igorja
Zabela (dialoško razmišljanje z Uršo Jurman o vprašanjih
interpretacije in vrednotenja sodobne umetnosti) in intervjuja
Ivanke Apostolove s Suzano Milevsko (o (samo)kritičnosti
in avtoreferenčnosti pisanja likovne kritike) pa odpiramo
problematiko o razmerju med umetnostjo-teorijo-ideologijo-kritiko,
s katero bomo nadaljevali tudi v naslednji, četrti številki,
saj menimo, da kontinuiteta v obravnavi določene teme/problematike
prinaša prepotreben poglobljeni pogled v izbrano temo.
1. Raziskovalni projekt Manifesta na domačem
pragu je bil namenjen preučevanju delovanja sodobnega
umetnostnega sistema na primeru
Manifeste 3, Evropskega bienala sodobne umetnosti, ki
je lansko leto gostoval v Ljubljani. V raziskovalnem projektu
smo se osredotočili na tri teme in za vsako oblikovali osnovno
delovno skupino: a) preučitev razmerja med M 3 in lokalno
likovno sceno, b) analiziranje umetniških del, razstavljenih
na M 3, in c) analiziranje samopodobe M 3.
Prim. Urša Jurman, "Raziskovalni projekt Manifesta na
domačem pragu", PlatformaSCCA, SCCA-Ljubljana,
junij 2000, str. 5-6.; oz.
http://www.ljudmila.org/scca/platforma1 (v nadaljevanju
nav.: Urša Jurman).
2. Prim.:
isto, str. 5.
3. SCCA-ji so od vsega začetka Manifeste veljali za njenega
pomembnega informatorja o dogajanjih na likovnih scenah v
vzhodni in srednji Evropi, prav tako pa pogosto tudi za pomembnega
financerja projektov, ki so bili s teh območij izbrani in
razstavljeni na Manifesti.
O (v marsičem) primerljivi politiki in ideologiji SCCA-jev
in Manifeste pa govori
tekst Miška Šuvakovića v pričujoči številki PlatformeSCCA.
4.
Skupina za analizo vpliva M 3 na lokalno likovno sceno
naj bi anketo o pričakovanjih in izkušnjah protagonistov likovne
scene v slovenskem prostoru v zvezi z gostovanjem M 3 izvedla
v treh fazah - pred otvoritvijo M 3, tik po njeni zatvoritvi
in ob koncu leta 2000. Izvedena je bila le prva faza ankete,
ki je bila poslana na okoli 1000 naslovov, vendar pa tudi
ta ni bila izpeljana do konca, saj dobljenih odgovorov, kljub
pomoči strokovnjaka, nismo uspeli obdelati. Zalogaj je bil
prezahteven, hkrati pa s svojo predpostavljeno "neideološkostjo"
ideološki projekt par excellence - za začetek že s
samo formulacijo anketnih vprašanj, ki so pogosto implicirala
"pravilni" odgovor.
Anketa je simptomatična v tem, ker kaže Manifesto na domačem
pragu kot projekt "mapiranja", umeščanja v zemeljevid
sveta umetnosti skozi samo risanje zemljevida, pri čemer pa
ni nepomembno, da "
zemljevidi služijo zgolj iskanju
kraja, na katerem smo, in blažijo strah pred izgubljenostjo"
in pri tem "
očitno prekrivajo interes, zaradi katerega
so nastali." V: Irit Rogoff, "Razlogi za kritično
kartografijo", Kartografi; Gnostične projekcije za
21. stoletje, urednik kataloga in avtor razstave Želimir
Koščević, Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, 1997, slovenska
izdaja: ur. Meta Gabršek Prosenc, Breda Kolar Sluga, Umetnostna
galerija Maribor, 1998, str. 42. (v nadaljevanju nav.: Irit
Rogoff).
5. Prim.: Urša
Jurman, str. 5.
6. Glej: The Heinz von Foerster Page,
http://www.univie.ac.at/constructivism/HvF.htm
7. Prim.: Heinz von Foerster: "Ethic and Second-order-Cybernetics",
Cybernetics & Human Knowing; A Journal of Second Order
Cybernetics & Cyber-Semiotics, Vol. 1, no. 1, 1992,
str. 2.,
http://www.flec.kvl.dk/sbr/Cyber/cybernetics/vol1/v1-1hvf.htm
(v nadaljevanju nav.: Heinz von Foerster)
8.
Prim.: isto, str. 7.
9. Naj na tem mestu izpostavim predstavitvi Manifeste na domačem
pragu a) v Cankarjevem domu, 3. 2. 2001, ko je pisarna Manifeste
3 ob obisku organizatorskega teama Manifeste 4 (ki bo leta
2002 gostovala v Frankfurtu) v Ljubljani organizirala pogovor
"zaprtega tipa" o razmerju med Manifesto 3 in lokalno
sceno, in b) v publikaciji Research & Education
in Contemporary Art in Eastern and Central Europe,
(SCCA-Ljubljana, 2000) , v kateri so predstavljeni
projekti, ki jih je izbrala in financirala Mreža SCCA v okviru
Regionalnega programa.
10. Prim.: Urša
Jurman, str. 5.
11. Prim.: Heinz von Foerster, str. 2. in Felix Geyer: "What
is Sociocybernetics?", http://www.unizar.es/sociocybernetics/whatis.html
12. Z izjemo skupine za analizo umetniških del, ki je objavila
svoje prispevke v drugi
št. PlatformeSCCA, so se cilji Manifeste na domačem
pragu za vključene v raziskovalni projekt pokazali kot prezahteven
zalogaj.
13. V prvi številki časopisa smo objavili kratke
intervjuje s protagonisti sodobne likovne scene v Ljubljani
o odnosu med Manifesto 3 in sodobno likovno sceno v Ljubljani,
ki pa so bili tudi vir in gradivo za bolj poglobljene analize
v drugi številki časopisa: tekst Ede Čufer, intervju z Viktorjem
Misianom in Ole-jem Boumanom.
14. Bili so tudi primeri, da so "k besedi povabljeni"
povabilo odklonili.
15. Dennis Wood, The Power of Maps, The Guildford Press,
New York, London, in Cooper-Hewitt Museum of Art, New York,
1992, str. 113.
16. Prim.: Irit Rogoff, str. 40.
|