Urša Jurman
Iz-pod domačega praga

PlatformoSCCA, časopis Zavoda SCCA-Ljubljana, smo začeli izdajati predvsem kot platformo za tekste, ki so nastajali v okviru raziskovalnega projekta Manifesta na domačem pragu.(1) Temu projektu sta bili namenjeni prvi dve številki časopisa (junij 2000, december 2000), s to številko pa ga sklepamo. Čeprav je bil raziskovalni projekt na straneh Platforme že večkrat predstavljen in omenjen, velja ob njegovem izteku nekatere stvari ponoviti, nekatere pa sploh prvič napisati; še toliko bolj, ker smo v predstavitvah Manifeste na domačem pragu trdili, da nam (Zavodu SCCA-Ljubljana) Manifesta - "drugi" - rabi tudi za opazovanje samih sebe.

Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu smo koncipirali, da bi se z njim Zavod SCCA-Ljubljana izognil pasivnemu in nekritičnemu sprejemanju Manifeste 3 (in temu, kar je v raziskavi predstavljala, t. j. zahodnoevropsko oz. "od zunaj prinešeno" reprezentančno prireditev sodobne likovne umetnosti in model/primer manifestiranja kulturne industrije) na eni strani in na drugi strani njenemu apriorističnemu odklanjanju.(2)

Samo zasnovo raziskovalnega projekta je zaznamovala dvojnost: na eni strani ambicioznost (časovni razpon - 1999/2001 - in vsebinski razpon projekta), na drugi strani pa "previdnost". Nič nenavadnega torej (sploh pa v času poznega kapitalizma, ko si tisti, ki so predmet kritične refleksije, to nemudoma prilastijo, jo uporabijo/izrabijo in nevtralizirajo), da se je projekta (sploh na začetku) držal status hibridnega "PR podaljška" same Manifeste 3. Marsikdo je namreč mislil, da Manifesta na domačem pragu poteka v okviru Manifeste 3.
"Previdnost" se je sprva kazala že v sami "raziskovalni" zastavitvi projekta in prvotni pozitivistično-objektivistični nameri, da bi izsledke raziskave objavili šele po koncu Manifeste 3, da ti ne bi vplivali na sam predmet in s tem potek raziskave. Hkrati s tem naj bi s post festum objavo dognanj Manifeste na domačem pragu raziskovalni projekt oz. Zavod SCCA-Ljubljana obvarovali pred tem, da bi ga ljudje imeli za podaljšek Manifeste 3, nevarnosti česa smo se zavedali od samega začetka projekta (delno tudi zaradi tesnega sodelovanja med Sorosovimi centri za sodobne umetnosti in Manifesto in zaradi v marsičem primerljive politike, ideologije "njunega" delovanja).(3)
Namera, da naknadno objavimo dognanja raziskovalnega projekta, je bila v veliki meri povezana z nelagodjem in težavami Zavoda SCCA-Ljubljana, da bi zavzel jasno stališče do vprašanj, ki so bila obravnavana v projektu in na katera se je institucija, ki je bila v devetdesetih letih tako rekoč "terenska servisna podružnica" Manifeste, skorajda morala odzvati. Zadrega oz. po mojem že sama odločitev za ta(k) projekt (katerega simpotmatični del je bila anketa o pričakovanjih in posledično izkušnjah protagonistov lokalne kulturne scene v zvezi z gostovanjem Manifeste 3 v Ljubljani(4)) je bila v veliki meri povezana tudi z dejstvom, da je v času, ko je projekt nastajal in potekal, Zavod SCCA-Ljubljana začel proces osamosvajanja od Sorosove fondacije (OSI - Open Society Institute), kar je za nas, ki smo tam delali, pomenilo možnost drugačnega delovanja v svetu umetnosti kot dotlej, a brez jasne vizije, kako. Eden pomembnih namenov projekta je bil namreč preizprašati prevladujoče reprezentativne razstavne prakse umetnostnega establishmenta in poskusiti iz specifik in potreb "našega" prostora sintetizirati možne drugačne modele delovanja v umetnostnem sistemu.(5)

Negotovost je bilo tako bolj preprosto in manj tvegano "zapakirati" v osnovni princip znanstvenega diskurza, ki zahteva ločitev opazujočega od opazovanega; v princip objektivnosti, ki pravi, da lastnosti/karakteristike opazovalca ne smejo biti vključene v njegovo opazovanje in za katerega Heinz von Foerster (v svoji teoriji kibernetike drugega reda)(6) trdi, da temelji na strahu - strahu pred paradoksi, ki bi se utegnili pokazati, če bi opazujoči stopil v sistem svojega opazovanja.(7)

Če ne drugega, je bila potrebna vsaj majhna časovna distanca (pa čeprav le do konca Manifeste 3), v kateri bi se "drugi" (od Manifeste do protagonistov na lokalni kulturni sceni) bolj ali manj jasno pokazal/i, in bi se bilo - v razmerju do njega/njih - laže (vz)postaviti.
Vendar pa se je tovrstna "objektivnost" oz. "izvzetost" kmalu pokazala kot iluzorna, nemogoča in, kako tudi ne, problematična operacija, saj je v primeru analize socialnih sistemov opazovalec (v tem primeru SCCA-Ljubljana) vedno del sistema, ki ga opazuje, analizira (v tem primeru del umetnostnega sistema) tako, da o kakšni "objektivnosti" pač ne moremo govoriti, še več, objektivnost tudi ne more biti nikakršen kriterij, lahko pa je način, kako se izogniti odgovornosti.(8)

Kot sem že napisala, je bilo za projekt Manifesta na domačem pragu v različnih predstavitvah(9) rečeno, da "skozi opazovanje Manifeste, 'drugega', opazujemo tudi 'domači prag' in sami sebe", da "želimo spodbuditi avtorefleksijo protagonistov na lokalni likovni sceni (predvsem pa samih sebe) in tudi drugod (zlasti na območju Vzhodne Evrope)".(10) Da bi bilo to zares mogoče, se je bilo treba izpostaviti oziroma vzpostaviti razmerje z "drugim" kot z "drugim opazovalcem"; treba je bilo vzpostaviti "krožno vzročnost" (circular causality), "partnerstvo" med opazovanjem in komuniciranjem, ki je po teoriji kibernetike drugega reda navzoče v vseh oblikah avtoreferenčnosti in je obenem njena najosnovnejša oblika - skozi samoopazovanje, avtorefleksijo namreč sistem (posameznik, institucija…) zbira informacije o svojem delovanju, ki povratno vplivajo na njegovo lastno delovanje.(11)
S tem (morda pa bi na tem mestu lahko govorila tudi o občutku odgovornosti in skrbi za samopodobo zavoda) je bila povezana tudi odločitev, da z izdajanjem časopisa PlatformaSCCA začnemo že med Manifesto 3, sploh pa, ker nismo generirali drugih situacij, skozi katere bi lahko vzpostavili bolj neposredno kroženje povratnih informacij.
Prvo številko Platforme smo torej izdali predvsem z namenom, predstaviti raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu, njegov "historiat", cilje in prva dognanja. Ker pa se "raziskovalnost" projekta, zlasti skupinsko delo, v splošnem ni dobro obneslo(12), je bila PlatformaSCCA zamišljena predvsem kot platforma, ki je Zavodu SCCA-Ljubljana omogočala posredno zavzemaje stališča do predmeta obravnave skozi "mapiranje" stališč drugih - od intervjuvancev(13) do "gostujočih" piscev.
S tem se je navsezadnje pokazalo, da način delovanja te institucije formalno ni drugačen od časov, ko je delovala še s "Sorosovim pečatom". Morda je sedaj (za razliko od "prej") akt "mapiranja", potekal nekoliko bolj "selektivno". Kot da je bila sedaj "neobjektivnost" v tem procesu "dopuščena" oz. kriterij "objektivnosti" zamenjan s kriterijem odgovornosti pri "izboru" - v primeru časopisa PlatformaSCCA skozi odločitve, komu "dati besedo"(14), saj vendar "[s]kozi dejanje predstavljanja sveta pravzaprav prestavlja samega sebe" (15). Pri tem pa za razumevanje tega, kako nastajajo zemljevidi, ostaja ključnega pomena vprašanje, kdo ima moč, da imenuje, zajema druge v svojo hegemonistično identiteto.(16)

Morda pa se temu bolj preprosto reče kar "uredniška politika"?
Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu se je torej zvedel na izdajanje časopisa PlatformaSCCA, z izdajanjem katerega nadaljujemo tudi zdaj, ko je Manifesta 3 že davno odšla z "domačega praga" in z izdajanjem katerega bomo nadaljevali tudi potem, ko sklenemo projekt Manifesta na domačem pragu (s pričujočo številko). Za ta korak smo se odločili, ker ocenjujemo, da sta umetnostna teorija in kritika na področju sodobne likovne umetnosti v slovenskem prostoru v zadnjih desetih letih premalo navzoči in razviti. Obenem pa ocenjujemo, da tako pravzaprav udejanjamo temeljnje naloge Manifeste na domačem pragu, t. j. "preizprašati prevladujoče reprezentativne ... prakse umetnostnega establishmenta in poskušati iz specifik in potreb 'našega' prostora sintetizirati možne drugačne modele delovanja v umetnostnem sistemu" ter "spodbuditi kritični diskurz o prevladujočih praksah sodobnega umetnostnega sistema".
PlatfromoSCCA, poleg obveščanja o novostih iz dejavnosti zavoda, tako tudi v prihodnje namenjamo aktualnim temam, ki prispevajo k razumevanju sodobne umetniške prakse in njenega konteksta - objavam izvirnih in prevodnih tekstov s področij sodobne umetnostne in družbeno kritične teorije ter likovne kritike, z rubriko Odprta scena (ki je v tokratni številki na žalost ni) pa spodbujamo k pisanju tudi mlajše še ne izkušene avtorje in avtorice.

V pričujoči številki PlatformeSCCA objavljamo še nekaj tekstov, ki so nastali v povezavi s projektom Manifesta na domačem pragu: tekst Miška Šuvakovića, v katerem avtor obravnava idelogije razstavljanja na primeru treh največjih evropskih prireditev na področju sodobne likovne umetnosti - kasselske Documente, beneškega Bienala in Manifeste - in sklene s primerjavo Manifeste in Sorosovih centrov za sodobne umetosti; tekst Leva Krefta o razmerju med umetnostjo, politiko in estetiko v historični avantgardi, neoavantgardi in postmodernizmu; in tekst Nataše Ilić& Dejana Kršića, v katerem pisca na primeru dela Sanje Iveković, ki jo umeščata v kulturno-politični kontekst Hrvaške v devetdesetih letih, pišeta o možnostih za alternativno kulturo na hrvaškem, o strategijah subverzivnih umetniških praks in o tem, kako jih umetnostni sistem nevtralizira.
Z objavo tekstov Bogdana Lešnika (obravnava razmerja med teorijo in ideologijo skozi psihoanalitično branje in v dialogu s Freudovimi Spisi o umetnosti), Rastka Močnika (tekst o "parazitizmu" umetnostne teorije oz. diskurzov o umetnosti doživi svojevrsten parazitizem z vizualnim posegom P.A.R.A.S.I.T.E. Muzeja sodobne umetnosti), Igorja Zabela (dialoško razmišljanje z Uršo Jurman o vprašanjih interpretacije in vrednotenja sodobne umetnosti) in intervjuja Ivanke Apostolove s Suzano Milevsko (o (samo)kritičnosti in avtoreferenčnosti pisanja likovne kritike) pa odpiramo problematiko o razmerju med umetnostjo-teorijo-ideologijo-kritiko, s katero bomo nadaljevali tudi v naslednji, četrti številki, saj menimo, da kontinuiteta v obravnavi določene teme/problematike prinaša prepotreben poglobljeni pogled v izbrano temo.

1. Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu je bil namenjen preučevanju delovanja sodobnega umetnostnega sistema na primeru Manifeste 3, Evropskega bienala sodobne umetnosti, ki je lansko leto gostoval v Ljubljani. V raziskovalnem projektu smo se osredotočili na tri teme in za vsako oblikovali osnovno delovno skupino: a) preučitev razmerja med M 3 in lokalno likovno sceno, b) analiziranje umetniških del, razstavljenih na M 3, in c) analiziranje samopodobe M 3.
Prim. Urša Jurman, "Raziskovalni projekt Manifesta na domačem pragu", PlatformaSCCA, SCCA-Ljubljana, junij 2000, str. 5-6.; oz. http://www.ljudmila.org/scca/platforma1 (v nadaljevanju nav.: Urša Jurman).
2. Prim.: isto, str. 5.
3. SCCA-ji so od vsega začetka Manifeste veljali za njenega pomembnega informatorja o dogajanjih na likovnih scenah v vzhodni in srednji Evropi, prav tako pa pogosto tudi za pomembnega financerja projektov, ki so bili s teh območij izbrani in razstavljeni na Manifesti.
O (v marsičem) primerljivi politiki in ideologiji SCCA-jev in Manifeste pa govori tekst Miška Šuvakovi­ća v pričujoči številki PlatformeSCCA.
4. Skupina za analizo vpliva M 3 na lokalno likovno sceno naj bi anketo o pričakovanjih in izkušnjah protagonistov likovne scene v slovenskem prostoru v zvezi z gostovanjem M 3 izvedla v treh fazah - pred otvoritvijo M 3, tik po njeni zatvoritvi in ob koncu leta 2000. Izvedena je bila le prva faza ankete, ki je bila poslana na okoli 1000 naslovov, vendar pa tudi ta ni bila izpeljana do konca, saj dobljenih odgovorov, kljub pomoči strokovnjaka, nismo uspeli obdelati. Zalogaj je bil prezahteven, hkrati pa s svojo predpostavljeno "neideološkostjo" ideološki projekt par excellence - za začetek že s samo formulacijo anketnih vprašanj, ki so pogosto implicirala "pravilni" odgovor.
Anketa je simptomatična v tem, ker kaže Manifesto na domačem pragu kot projekt "mapiranja", umeščanja v zemeljevid sveta umetnosti skozi samo risanje zemljevida, pri čemer pa ni nepomembno, da "… zemljevidi služijo zgolj iskanju kraja, na katerem smo, in blažijo strah pred izgubljenostjo" in pri tem "… očitno prekrivajo interes, zaradi katerega so nastali." V: Irit Rogoff, "Razlogi za kritično kartografijo", Kartografi; Gnostične projekcije za 21. stoletje, urednik kataloga in avtor razstave Želimir Koščević, Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, 1997, slovenska izdaja: ur. Meta Gabršek Prosenc, Breda Kolar Sluga, Umetnostna galerija Maribor, 1998, str. 42. (v nadaljevanju nav.: Irit Rogoff).
5. Prim.: Urša Jurman, str. 5.
6. Glej: The Heinz von Foerster Page, http://www.univie.ac.at/constructivism/HvF.htm
7. Prim.: Heinz von Foerster: "Ethic and Second-order-Cybernetics", Cybernetics & Human Knowing; A Journal of Second Order Cybernetics & Cyber-Semiotics, Vol. 1, no. 1, 1992, str. 2., http://www.flec.kvl.dk/sbr/Cyber/cybernetics/vol1/v1-1hvf.htm (v nadaljevanju nav.: Heinz von Foerster)
8. Prim.: isto, str. 7.
9. Naj na tem mestu izpostavim predstavitvi Manifeste na domačem pragu a) v Cankarjevem domu, 3. 2. 2001, ko je pisarna Manifeste 3 ob obisku organizatorskega teama Manifeste 4 (ki bo leta 2002 gostovala v Frankfurtu) v Ljubljani organizirala pogovor "zaprtega tipa" o razmerju med Manifesto 3 in lokalno sceno, in b) v publikaciji Research & Education in Contemporary Art in Eastern and Central Europe, (SCCA-Ljubljana, 2000) , v kateri so predstavljeni projekti, ki jih je izbrala in financirala Mreža SCCA v okviru Regionalnega programa.
10. Prim.: Urša Jurman, str. 5.
11. Prim.: Heinz von Foerster, str. 2. in Felix Geyer: "What is Sociocybernetics?", http://www.unizar.es/sociocybernetics/whatis.html
12. Z izjemo skupine za analizo umetniških del, ki je objavila svoje prispevke v drugi št. PlatformeSCCA, so se cilji Manifeste na domačem pragu za vključene v raziskovalni projekt pokazali kot prezahteven zalogaj.
13. V prvi številki časopisa smo objavili kratke intervjuje s protagonisti sodobne likovne scene v Ljubljani o odnosu med Manifesto 3 in sodobno likovno sceno v Ljubljani, ki pa so bili tudi vir in gradivo za bolj poglobljene analize v drugi številki časopisa: tekst Ede Čufer, intervju z Viktorjem Misianom in Ole-jem Boumanom.
14. Bili so tudi primeri, da so "k besedi povabljeni" povabilo odklonili.
15. Dennis Wood, The Power of Maps, The Guildford Press, New York, London, in Cooper-Hewitt Museum of Art, New York, 1992, str. 113.
16. Prim.: Irit Rogoff, str. 40.