BORUT GOMBAČ
HROMI JOŠT

Hromi Jošt berači v podhodu
na vlažnih tleh s spodvitimi nogami,
smrdeč po žveplu in po jodu,
v trhli srajci, preluknjani na rami.

Iz luknje sije smrtno bela koža,
na njej je črno vtetoviran znak,
osmica, ki ležečo jo obkroža
mehki puhasti oblak.

Razdalje meri hromi Jošt,
meri, meri in mrmra.
Za čelom skriva zemljevid,
na njem pa pot, ki se konča,
kjer končnost je privid.

Ko je pri sedmih v sanjah shodil,
je sebe spremenil v korak,
vsak meter, ki ga je prehodil,
podaljšal srčni je poltrak.

Kjer zdaj čemi, je bil nekoč,
v mrazu grejejo ga črna sonca.
Pobegnil je iz mesta v noč,
v brezzvezdno noč, ki nima konca.

Razdalje meri hromi Jošt,
meri, meri in mrmra.
Za čelom skriva zemljevid,
na njem pa pot, ki se konča,
kjer končnost je privid.

STANKA HRASTELJ
ČAS, KO POSEDAŠ

Čas, ko posedaš v kavarni ali v travi,
je odmerjen premišljeno;
kakor molk, ki ga
natočiš v skodelico,
ko je treba govoriti
o vsakdanjosti,
kajti nič na svetu ni vsakdanjega

in včasih se zlije čez rob.
Še so stvari, ki me presenetijo:
tvoje zanimanje za barok,
skleda sliv v hladilniku
ali kako za trenutek podržiš roko na kljuki,
preden mi odpreš.

SEBASTIJAN KOREN
POSILJEVALKA

Izgubljaš se v histeričnem smehu.
Ničesar nisem rekel.
Na kolenih plaziš za menoj,
s pinceto pobiraš celice, ki mi odpadajo.
Zbiraš me.
Čofotaš po mojih mokrih sanjah,
nato jih s spužvico pobrišeš, da se ne bi razvodenele.
Veš, da težko kljubujem črnim hostijam.
Počasi rezljaš svoje ime v moje lubje.

Zmerom znova me grobo natepavaš s svojo ljubeznijo,
kriče prosjačim, da nehaš.
Prekrit sem z modricami tvoje predanosti,
brezmilostno zadovoljiš vsako mojo željo.
Častiš me.
Prihaja ti, ko ti dam vzrok, da mi odpustiš,
s frapejem mojih priznanj hraniš sadista v sebi.
Obupal sem,
zagrizel sem v tvojo jabolko.
Začela si jokati.

TONI PIVOSRK
DEŽELA BREZ JAVNIH HIŠ

Dežela brez javnih hiš
nima kaj iskati v Evropski uniji!
Še revno cerkveno miš
prebuja klic k nimfomaniji!

Taka je zdaj evropska moralka:
bordeli so multinacionalka!
Nič nimata proti Pariz in Vatikan,
vso Evropo navdušuje novi kankan!

Evropska mesta so v razcvetu
od hazarda do kuplerajev;
prepotentnemu moškemu svetu
zabrisalo je pamet s tečajev!

I golobice ne grulijo same!
Za vsako dolgo noč se najde kdo –
od malih ptičev do velikih zmajev –
ki jih uščipne, poboža, objame.

Sladki raj sredi lju-beznic
ima dvanajst zlatih zvezdic!
V deželi brez javnih hiš
pa le na seniku prespiš!

JAN ŠMARČAN
TUKAJ SI SAM

Pred dvema letoma so prišli
možje v belem
in me odvlekli po hodniku,
tukaj boste varni,
so dejali,
tukaj mana umirja –
v mesarski dlani modra tableta.
Tukaj boste ostali,
čez vikend,
tako so dejali.
Tukaj sem ostal,
bil sem varen
in nahranjen.
Tukaj so borovci
in blazne veverice,
tukaj so sprehodi.
Tukaj si sam.

GREGOR KOSI
SPREHAJAMO VAŠE NAJLJUBŠE PREDSODKE

sprehajam vaše najljubše predsodke
pokliči popoldan
samo za resne ponudbe
sprehajam vaše najljubše predsodke
ponujam 3 km finega peska
počitek z odmorom nazaj kombi
sprehajam vaše najljubše predsodke
šifra trinog
sprehajam vaše najljubše predsodke
prilagodim se barvnim zahtevam
sprehajam vaše najljubše predsodke.
od božiča z veseljem
sprehajam vaše najljubše predsodke
da imate vi več časa z manj ljubimi

EVA KOVAČ
NE UČIM SE

Ne učim se umetnosti živetja,
ne učim se preživetja,
ne učim se ničesar.
Iščem prvi korak, ne vem kam.
Pri miru stojim in zrem
v prste na nogah.

MARKO SAMEC
V PISARNI

Sredi razgovora za službo je mimo mene prifrčala veverica, ki pravzaprav ni letela, temveč krožila okoli svoje osi. Izgledala je kot čisto navadna, nenavadno velika, veverica, ki sedi v parku in zoba lešnik. Še običajne rjave barve je bila. Pomislil sem na mojstra Bacha in čeprav se mi je vse skupaj zdelo malo zastrašujoče (razblinila se je skozi steno), sem službo vseeno dobil.

DEJAN KOBAN / TAVŽNTROŽA
PASJEGLAVEC

Kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
primi se za besedo
& jo ustreli vame,
brez milosti,
čimprej me pokončaj,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
hitro se širim,
nepredstavljivo rapidno vlivam strup v žile,
skozi ulice napadam mimoidoče,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
dvigni denar z računa,
kupi veliko črno pištolo
& zadrdraj pesem srebrnih nabojev,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
sem prašen pes,
zahrbten vlačugar,
rdeče prase,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
imam hudičeve oči,
zamolkel srd,
prekleto dolg spomin,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
polno svežih ran jezdim v besedah,
polno raztrganih slik sestavljam v nov red,
polno še nerojenih kamikaz varujem v glavi,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
skrij povratno karto v molčanje,
sezuj si vroče noge,
zažgi rožnata očala,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
vse slišim,
vse vidim,
vsakogar najdem,
kaj čakaš,
nisem tvoj prijatelj,
ustreli.

VESNA SPREITZER
PENEČI OBRAZI

Poiščem zavetje na vlažni skali,
zazrem se v modrino, ki izginja v nebo.
Peneči obrazi mi legajo k nogi,
podrezam vanje s prsti, da usta odpro.
Potem sanjam o kapljah v porah brezčasja,
kjer bol iz davnine stopi se s soljo.
V zboru hrumečem, ki tolče ob skale,
izgubljam dotik in postajam telo.

PETRA KOLMANČIČ:
EHO

Starodavni klici, poželenje po žici.
Zdi se, da od nikjer potuje v mojo smer.

V dolgih tesnih nočeh vroča slina na zobeh.
Zenice, ki sikajo, v črno temo pikajo.

Razigran sem in drvim proti tebi ovit v dim.
Kot orakelj kot vizija staromodna čarovnija.

JOŽE ŠTUCIN:
TAM TAM

Tam zid,
tam kamen.
Tam želo,
tam ogenj.
Tam mravlje,
tam strup.
Tam človek,
tam jazbec.
Tam trnje,
tam želje.
Tam tema,
tam luč.
Tam pesem,
tam žganje.
Tam sreča,
tam moč.

BORUT GOMBAČ
NORA ROZA

Nora Roza je bolj z lune,
nora Roza nič ne ve.
Nora Roza ne razume,
zakaj na tem svetu gre.

Sploh ni slepa, pa ne vidi,
kar odseva v očesu.
In ni gluha, pa ne sliši,
kar odmeva v ušesu.

Za stenami lažne sobane pogleda
se Roza negibno premika naprej.
Morda oprašuje jo z molkom beseda,
da širi cvetoča se v krošnjo brez vej.

Semafor poljublja Roza,
vroča v srcu, mrzla v glavi.
Nežno nežno pločnik boža,
bosa z drobnimi stopali.

Ko pa v vlažnem kletnem mraku,
noč z njo spregovori,
vriskajoč zaploska zraku
s frfotavimi dlanmi.

Za stenami lažne sobane pogleda
se Roza negibno premika naprej.
Morda oprašuje jo z molkom beseda,
da širi cvetoča se v krošnjo brez vej.

IVO STROPNIK
KAMNA

Kamen ni nikoli sam,
kamna sta zmeraj dva;
v paru objeta v svet
gluhih, slepih besed.

Kamna ne čujeta,
kamna ne vidita,
kamna se vekomaj
kamnito ljubita.

Če pa si človeka
pod kožo zlezeta,
zbudita tihi svet,
zasijeta v komet.

Če ne bi slišala,
če ne bi videla,
bi se kakor kamna
vekomaj ljubila.

Tak je ljubezni red,
ne gre brez dveh besed;
srce pove na glas,
zunaj je majski čas.

Ljuba si človeka
besede dražita,
z očmi se božata,
a le za kratek čas …

V druge letne čase
zaideta brez besed,
brišeta majsko sled
in že je med njima
tihi kamniti svet.

NINO FLISAR
OSCILACIJE

smrt je prt
nevzvratnih vzgibov
posut s padajočimi
zvezdami
ki kričijo svoje soje
v kri
ki otrpne

"Kdo naj tehta dušo,
dva metra pod rušo?"

prt je smrt
ki ti vzvratno potegne
pod izpod nog
in se krešejo
zvezde
in se hladijo
vse popoldneve
do noči

zapri oči!

TONE ŠKRJANEC
BLUES ZAMAHA

razpokana so usta s katerimi
prenašam okus tobaka in piva.
koža stegen, ki nekaj dolgih trenutkov
ali minut klešči prste
je mehka kot bluza iz svile.
mačka, ki se je razpotegnila ob robu okna
je pisana kot kača in negibna.
njene oči so rdeče luči
parkiranega avtomobila.
besednjak te noči se imenuje
tišina.

DEJAN KOBAN/INTIMN FRIZURN
PASJEGLAVEC

Kaj še čakaš, nism tvoj prjatu
Prim besedo in ustrel jo vame
Rapidno vlivam strup v žile
Rdeča prasica... čimprej me pokončej

Kaj še čakaš, dvign dnar z računa
Kup revolver in usmer ga vame
Zdrdraj pesem srebrnih nabojev
Kaj še čakaš

Sem prašen pes, zahrbten vlačugar
Imam hudičeve oči, zamolkel srd,
prekleto dolg spomin
Ne, nism tvoj prjatu

Polno svežih ran jezdim v besedah
Strgane slike sestavljam v nov red
Nerojene kamikaza varujem v glavi
Zažgi svoja nova, lepa, rožnata očala

Slišm, vidm, čutm, mislm, rečm, lezm, skočm, hočm, nočm, grizm, režm, sekam...
V tebe sem pristal, se v tebe naselil!

Skrij povratno karto v molčanje
Skozi ulice napadam ljudi

JOŽEK ŠTUCIN
KVADRATASTO SRCE

vsak dan se sestavim v obliko.
oglato.
ve se, zakaj: imam robove in predvidene konce.

kvadrat bije tudi v srcu.
zelo pravilno, brez interferenc –
organi so radi urejeni.

čez dan se otepam sil,
ki napadajo robove,
da bi postali topi, okrogli.

ne dam se topiti.
vogali sicer utrpijo nekaj ostrine,
a ohranjajo svojo nrav.
tudi srce utripa oglato.
do večera.

tak je dan (za dnem).
kot dež, ki nikoli ne pade zadnjič.

ŽELJKO PEROVIĆ
OROŠENI

Po sledeh se ogleduje blodnjavec blodni.
po lastnih, po rosnih, ko mu slovarja nasuje.
in poje: tod je vse, kar ni tvoje.

Tod je vse, kar ni tvoje,
tod je vse, kar ni tvoje.

Jutro vdihuje, se razpira in pluje,
ne vedoč, kam ga speljuje.
in poje: tod je vse, kar ni tvoje.

Tod je vse, kar ni tvoje
tod je vse, kar ni tvoje

Mu poje: tod je vse, kar ni tvoje,
tod je vse, kar ni tvoje
ko jutro vdihuje, se razpira in pluje.

Tod je vse, kar ni tvoje
tod je vse, kar ni tvoje

MIŠA GAMS
CESARSTVO ČUTIL

Vse tisto kar nosi bolečino
In iz srca izhaja
Vse tisto, kar se spušča v brezno
In iz življenja samega prihaja
Vse tisto, kar me gane
Ko se jutro iz noči poraja
In vse tisto, kar v manku preveč ostaja,
Je v telo zamaskirana izdaja
Cesarstvo čutil, želja, iluzij,
Ki preganjajo um, nad katerimi se naslaja …

MARKO SAMEC
ODA ZAHODA

Za tisti kanček
preostale objektivnosti
bla bla bla bla
bla bla bla bla
bla bla bla
bla bla bla bla
razklanosti se celi
na samem in s solzami
minister in seveda tudi občina
občinski svet pa mnenja
da se za to pesem plača
8,5% DDV
razen če jo avtor prebere zastonj
za lastno promocijo

NINO FLISAR
TRIGLAV V NEGATIVU

ko hodim proti vetru
se čudim, kako sem ves v njem
in je on tam,
kjer se končujem

ko hodim proti vetru
sem lahek brez odvečnih misli,
osredotočen in s težiščem,
v čisti energiji premikanja
in premen

ko hodim proti vetru
razpadem na aerodinamične besede,
ki oddajajo izbrušen zvok,
in zvok vibrira v dušah
in votlo odzvanja
in se sprašuje
zakaj ne raje tišina
zakaj ne raje nič

JURIJ HUDOLIN
ČRNI VRANI

Živalski umetniki glasbeniki
ki obvladujejo tenor in bas
kričijo gor visoko proti nebu
in poslušajo glas ki se
vrača z višav in
drugim živalicam para
bobniče vrani živijo slojevito
imajo svojega gospodarja
diktatorja špiclja in pizdakla
ki jim jo je zagodel na tem popotovanju

Dejan Koban
PRIPRTA BLIŽINA

Pazite na domove, na svoje lepe ceste, nove avtomobile in izbor besed.
Pazite na korake, zlikajte zastave. Pazite se potresa, lepi, čisti morte biti.

Pazite se kondomov. Pazite se šansonov, prašnih makadamov in svinjskih ogledal
Preverite stanje na bančnem računu. Ob spodobni uri prihajajte domov.

Pazite se preveč žgočega sonca. Pazite se preveč zelenih gozdov.
Ne obujajte spominov, čim hitreje stran od njih… Treba gledat je naprej!

Ne parkirajte na pločnikih, brez dovoljenja. Pazite se policijskih pendrekov.
Ne smejte se preveč iskreno. Pazite se vulgarnih, neumnih pesnikov.

Regina Kralj
ODTIS MRTVEGA ČLOVEKA

Lani je sedel na skaju, srebal kavo in kramljal.
Mrtev človek.
Lani je imel ob sebi srečno devico, jo božal in se smehljal.
Mrtev človek.
Lani sva se pogledala skozi temna očala in se neslišno zaznala.
Mrtev človek.
Lani je bila bela kava močnejša od sreče.
Mrtev človek.
Lani je na Visu zakupil pet kvadratnih metrov morja in sestopil na kopno, da bi občutil svobodo zemlje.
Mrtev človek
Lani je v sedež vrezal odtis svojega telesa.
Mrtev človek.
Lani je bil čas enako vroč kot letos in bil je avgust.
Mrtev človek

Bojan Tomažič
ALI VESTE

ali veste
da so ceste
po katerih greste
na konec sveta
resnično iz zlata

da niso pomembni koraki
niti ljudje niti oblaki
in  tudi ne smeri
ampak samo ti ti ti

ti ti ti


Vesna Spreitzer
V MOČNEJŠI LUČI

Sladek je tvoj popek danes.
Kot da pravkar dete se je nanj pripelo
Dih tvoj mi ni neznanka,
prav zanj sem sončnice v dalj spustila,
da kot male in velike glave so nebo prekrile.
Še sreča, da je misel v popek zvita
in da se za sončnicami svita.
Nič novega, le staro v močnejši luči.

Aleš Mustar
DAN MRTVIH

Ubil te bom in te zakopal na moj vrt.
To bo najin dan mrtvih.
Nežno ti bom prižigal sveče,
enaintrideset sveč,
kot za tvoj rojstni dan.
Najina torta bodo po zimzelenu
dišeče ikebane.
Čakal bom, da mi zrastejo podočniki,
da se naostrijo
in te potem poljubil – na vrat.
Eviva Transilvanija.

Nino Flisar
TEKOČI KRISTALI

Daj glavo na radar –
zdirjaj po avtocesti.
Pazi na reklame
in obljubljene obresti.

Baši se s podatki,
ne gledaj jim v zobé.
Zavrti se v smeri
modne linije.

Z vetrom se počeši
in steci v tisto smer.
ponavljaj vajo v slogu
spet in venomer.

Zdaj si na tekočem,
potenten, lep in mlad.
Zapleši po mednožjih,
s katerih veje hlad.

Ko gledaš v ekran
zreš v svoje oči,
ki odtekajo v zrcalu
v nagli mrzlici.

Duše nimaš ravne
ne iskre v očeh.
Nikoli nisi čisto not –
vedno le v sledeh.

Ujet si v pajčevino –
se guga tvoja sla.
Mreža te nikoli
ne spusti na tla.

So to tvoje zgodbe?
Je to tvoj ples?
Ali zgolj stare godbe
in oglasi od nebes.
 
Zapleši v čudnem ritmu
Postavi si svoj jez.
Nadeni si nasmeh
in zareži zlati rez.

Ko gledaš v ekran
zreš v svoje oči,
ki odtekajo v zrcalu
v nagli mrzlici.

Vinko Möderndorfer
STRAH JE VOTEL

strah je votel
znotraj njega
počiva nov strah
večji

strah je sram
in sram je strah

da si manj kot drugi
da si odveč

to je največji strah
največji sram

strah je sram
in sram je strah

z roko v roki se sprehajata
strah in sram

oba votla oba velika
oba v službi režima

strah je sram
in sram je strah

premagaš ju
ko spoznaš in zatuliš:

naj jih bo sram!
naj jih bo strah!

naj jih bo sram!
naj jih bo strah!

Tomislav Vrečar
KOMUR POKLONIM ŽIVLJENJE, POKLONIM SMRT

Jutra so sveža in noči temne,
tvoje telo je kot sredica kruha.
Moj jezik se izgublja,
 moj namišljeni mladenič.
Jočem in tvoje telo je krhko.
Lahko uničujem le sebe,
pod težo mojih solz bi se zdrobil.
Torej te ne bom utrgal kot cvet,
pustil te bom rasti,
božal te bom, ko bo pihal neprijazen veter,
tvoja lepota in pokončnost bosta moj studenec,
dvignil se bom iz blata in zažarel, ogrel te bom,
ti nudil zavetje pred težo sveta,
ki te bo hotel samo zase.
Nekoč boš odrastel,
takrat bom jaz postal dim,
zvečer boš opazoval obzorja,
minilo bo veliko časa,
bogatejši boš za tisočero barv,
ostrejši za nešteto bolečin,
miren boš kot marmor v toplem zatonu,
odseval boš nebo.

Tomislav Vrečar
VELIKI ČRNI BIK

Med sanjami in budnostjo
domišljija tli.
Veliki črni bič.
Veliki črni tič znotraj drobovja.
Skozi osivelo usnje iščem veno,
bližje sem, bolj se izgublja moj obraz.
Gnoj mi toplo medi oči.
Surovina sanj me gradi, surovina sanj.
Nasajam se na piramide

Sebastian Koren
PRED ZRCALOM

Smehljam se ti.
Si najlepše med vsemi Adamovimi rebri.
Zamišljam si, da imaš piko ob popku.
Tvoje obrvi rijejo kot sekvoje iz tebe proti meni.
Končno me tudi ti poližeš s pogledom.

Govorim ti o golobih.
Smehljaš se mi.
Moje besede so se sesirile v tvojih ušesih.
Cediva se drug po drugem.
Ne razumem, zakaj me sprašuješ o bogomolkah.

Spletla si vrvi iz svojih izpadlih las.
Privezan sem ob tvojo posteljo.
Smehljaš se mi.
Žeja me po tem nasmehu.
Pobeg ni več mogoč.

Bičaš me z narciso po obrazu.
Moje pore se dušijo zaradi cvetnega prahu,
še komaj katera diha.
Smehljaš se mi.
Razmesarila si mojo samozavest.
 
Razkrojila si me,
ostala je samo še drobovina in obraz.
Mlatiš, grizeš, cviliš,
ker ti ne želim povedati tistih dveh besed.
Smehljam se ti.

Toni Pivosrk
ZAPOVEDANI PRAZNIK

Vsakdo si lahko naredi
malo državo samo zase; 
vsakdo se lahko naseli
v sanjskem nadevu
kranjske klobase!

Za malo državo potrebuješ
vsaj kakšnega uslužnega psa.
Pri mesarju dobiš izpod pulta 
kilo neobranih svinjskih kosti 
in pravšnji pasji sluga države 
bo priletel k tebi kar en dva tri …

Tak pes bo lojalen in zvest,
dokler ga boš dobro pital; –
ne bo renčal in lajal, –
priliznjeno ti bo kimal.

A tudi v najbolj sanjave dežele
se prikradejo potepuški cucki –
iz smetnjakov prilezejo mucki,
državi spijejo mozeg in kri!

In tako slavi mila država
praznik obranih kosti,
pa čeprav brez uslužnih 
in lojalnih ljudi.
_________________________________
(Toni Pivosrk je anagram-psevdonim.)

Vinko Möderndorfer
DAJ MI ROKO

daj mi roko
saj imaš dve

daj mi nogo
dveh res ne rabiš

daj mi ledvici
kaj boš z dvema

daj mi oko
na enega čisto dobro vidiš

daj mi še drugo roko
boljše ti bo brez

daj mi nogo
cele dneve boš lahko ležal

daj mi ledvico oko jezik
prav nič ne potrebuješ

tako

zdaj pa spizdi
pokveka!

Rick Klaus Theis
SKUPAJ POKOPANA
(prevod Maja Orešnik)

Gnijoče meso –
Telo ob telo
Tesno stisnjeni –
Propadli snovi,
Nekdanjih ljubimcev.
Stekata se druga v drugo,
Sprejeli sta to smrtno trugo.

V škatli pokopana dva,
Na vrhu leži ona,
Kot da še vedno fukata.
Vso srečo, nikoli ni dovolj strasti,
Večnost užitek preživi.

Usnjeni trupli,
Raztapljata se skupaj,
V življenju in tukaj
Tesno skupaj.
Kmalu se združita,
V zemlji večno –
Se preoblikujeta, znova rodita,
Razpadeta, zlo prekletstvo –
Poslednji počitek, ki se mu niti ljubezen
Ne more upreti.

Nevenka Miklić
NA TOPLEM POLJU

Na toplem polju
leži med žuželkami
večerno sonce.
Med drevesi v drevoredu
tihi sladki pogovori,
komaj kakšna kača
povožena na cesti
kakšna izgubljena
perutnica.
Lasje v mirnem vetru,
nikjer obraza ali rok,
samo nedolžne sence sonca.

Petra Bauman
ŽENSKO TELO – NA RAZPRODAJI!

Žensko telo – na razprodaji!
Poceni je, zares poceni,
Za stotine ga prodam…

Ne rabite se bat, ni slaba roba!

Na ti jezik,
pa ti izvoli,
oh, tak lep gospod lahko dobi dva,
dva kosa!
A daste vi več?
Kaj bi raje, stegno ali pljuča?
Oči, možgane, vratovino?

Ah, ne se bat,
ker je poceni,
zlomila se je hrbtenica,
rebra so se združila
v prijateljski objem,
kolena se poljubljajo z lobanjo.

Res nizka cena,
Usta, vidite to linijo smehljaja?
še niže vam spustim!
Srce…po kosih,
če želite…

Ivo Stropnik
HVALNICA ANAMNEZI

Ključ od vseh odprtih svetov, od vseh odprtih grobov … ključ od samote in požirka hipokrenskega vina, ki zaneseš glavo k strahupu in sladkemu molku …
tja k belim golobicam v srcih lipicancev … tja k izgubljenim kometom … tja dol pod nebo, pod mavrična krila, pod
oblake …
Kakor da smo na glupi luni doma! Kakor da morda živimo kakšno bajno skrivnost!?
Hvala za Adamovo rebro! Za žensko luknjo! Za trhlo brv … za prozoren dež, ki ne preneha padati in umivati razsanjanih šip … hvala za reke, ki morajo utihniti v morjih …

Ivan Volarič – Feo
ZAKAJ

zakaj bi trpeli mraz
če raje uživamo toploto
zakaj biti človek
če sem raje ptica
zakaj v tem velikem zaporu
a ne na prostranstvih svobode
zakaj pod težo stresa
namesto lahkotnih korakov
zakaj odhajaš
če si raje tu

Ivan Volarič – Feo
Katarina Juvančič
ADAM, EVA & FEO*

Verjel lažnim sem prerokom
ki so govorili mi,
da vse izgine in vse mine,
da se želja vroča ohladi.
Zadrege dneva boš pozabil,
nikoli več ne bo težav,
do večera ko boš legel,
vse lepo bo in vse prav. 

Ivan Volarič – Feo
MED PTICAMI HODIM

Med mrtvimi pticami hodim
odet v lastno meso
na ljubezen točim v čašo
glineno in okrašeno
zavoljo ljubezni pijem
brezglavo brez mere

Ivan Volarič – Feo
PRVA DESETNICA

konji brez jezdecev 
galopirajo v nebeški svet
vsi govorniki
bodo ljudje zaplenjenih ust
najlepše deklice 
bodo uničile največ cvetja

Glej da te na kriva pota,
ne premami tuja sreča,
ker v peklu ni nobenga,
a v raju huda gneča.
Danes še bog se kuja,
tiho je, ne reče nič,
zato pa mi trobenta angel,
in glasno dere se hudič. 

Ivan Volarič – Feo
S TEBOJ

s teboj je kot čardaš z orehi
završalo pod kožo proti nebu
planilo v krvi do speče zemlje
zazvenelo v globino oceanov
se streslo v ognju grmade
na dneve v daljavi sem pomislil nežno
na krhke solze iz svita v svit
na suho jutro znova

Ivan Volarič – Feo
MED PTICAMI HODIM

Vse se trese, vse se maje,
v telesu vre mi vroča kri,
sem ta ki jemlje, ta ki daje,
ta ki poje in greši.
Sladke sadeže natrgam,
grizem rdeča jabolka,

in skrtačim jaro kačo,
da jo ženska potreplja.

Ivan Volarič –  Feo
DVA

Med mano in tabo
med tabo in mano
(dovršena kitica)

so pustinje in zelene oči

preveč je strasti v najinih telesih
ki nevarno kopni
čisto brez koristi
v prazno
odeni se v toploto
prihrani jo za jutrijšnji dan
za naju dva

ker zibel je samo zibel zibanja
in ničesar drugega
_________________________________
* Besedilo v kurzivi je napisala Katarina Juvančič

Vesna Rečnik-Šiško
DREVORED SANJ

drevored sanj
sence se ljubijo v krošnjah dreves
meseca sij
svetloba ljubkuje hrepeneče dlani
odprte poti
koraki odmevajo
narava molči
drevored sanj

ljudje pa še zmeraj beže pred seboj
ljudje pa še zmeraj beže pred nočjo

Aleš Šteger
KLOBUK

Kdo biva pod klobukom?
Pod klobukom, ki so trije?
Trije klobuki.

Trije, ki so en.
Ko se staknejo čela.
Ko se črno zasučejo krajci.

Sredi daljne muzike
Zafrfotata črn trak in pero.
Ugani! Ugani!

Pod katerim čepi malo upanje?
Pod čigavim raste votel strah?
Kje je skrito pol sveta?

Prva polovica te misli.
Druga je na strani pozabe.
Tretja sanjari ostali dve.

Tri polovice en klobuk.
Nihče ne menja misli pod njim.
Menjajo se le glave.

Tri glave, klobuki trije.
Počasi so se odsukali v dan.
Odkriješ se. En sam.

Lidija Gačnik Gombač
V OGNJU VISOKEM

V ognju visokem
tri dni omahujem,
z odtisi stopal
zemljo tlakujem.

 »Dihaj,« ščebeče
nebo nad mano.
V ognju se vijem,
v zapestju je rana,
skozi katero
iz svojih žil
vame prelivaš
glasbo noči.

Kdo je zatulil
skozi ravnino,
kdo ne odpušča,
kdo reže v glino?
Gaza iz vetra
ohlaja telo,
vse tišja je glasba,
plavam v nebo.

 A preden zazrem se
v slepeče luči,
z ustnic volkulja
poliže mi kri.

Branko Rudolf
ENA PIVSKA PEJSEN

Not v zemlji so soki,
so čudni potoki,
so večni.
Planetov tak mnogi
not v vini so krogi
zarečni.

Ni dosti to eno,
no toto pošteno
vun spiti.
Ni lehko zadosti
te dobre modrosti
dobiti.

Kir piti no peti
se pravi živeti
med brati.
Čas doli, čas gori,
daj svet, da smo nori
spoznati.

Saj, kda bomo sami
pod tratoj not v jami
prespali.
Te bomo, kaj bije
not v zemlji, kaj klije
spoznali.

Te zaj je še fino
popiti to vino
za meše.
Nam scela ni mreti,
naš prah naj po sveti

NINO FLISAR
TEKOČI KRISTALI

Daj glavo na radar –
zdirjaj po avtocesti.
Pazi na reklame
in obljubljene obresti.

Baši se s podatki,
ne gledaj jim v zobé.
Zavrti se v smeri
modne linije.

Z vetrom se počeši
in steci v tisto smer.
ponavljaj vajo v slogu
spet in venomer.

Zdaj si na tekočem,
potenten, lep in mlad.
Zapleši po mednožjih,
s katerih veje hlad.

Ko gledaš v ekran
zreš v svoje oči,
ki odtekajo v zrcalu
v nagli mrzlici.

Duše nimaš ravne
ne iskre v očeh.
Nikoli nisi čisto not –
vedno le v sledeh.

Ujet si v pajčevino –
se guga tvoja sla.
Mreža te nikoli
ne spusti na tla.

So to tvoje zgodbe?
Je to tvoj ples?
Ali zgolj stare godbe
in oglasi od nebes.
 
Zapleši v čudnem ritmu
Postavi si svoj jez.
Nadeni si nasmeh
in zareži zlati rez.

Ko gledaš v ekran
zreš v svoje oči,
ki odtekajo v zrcalu
v nagli mrzlici

DEJAN KOBAN
PRIPRTA BLIŽINA

Pazite na domove, na svoje lepe ceste, nove avtomobile in izbor besed.
Pazite na korake, zlikajte zastave. Pazite se potresa, lepi, čisti morte biti.

Pazite se kondomov. Pazite se šansonov, prašnih makadamov in svinjskih ogledal
Preverite stanje na bančnem računu. Ob spodobni uri prihajajte domov.

Pazite se preveč žgočega sonca. Pazite se preveč zelenih gozdov.
Ne obujajte spominov, čim hitreje stran od njih… Treba gledat je naprej!

Ne parkirajte na pločnikih, brez dovoljenja. Pazite se policijskih pendrekov.

VESNA REČNIK-ŠIŠKO
SLA

v zemljo prodira
strastno rdeče
srebrno ljubeče
vonj skarabeja

kali v žitu
krogi svetloba
sredi izbruha
lava v meni
strune napete
grmenje srca

- v žrelu sva dva

BORUT GOMBAČ
SPEČI BOŠTJAN

Na mehki planoti ob robu gozda,
kjer divji kostanj dviga nebo,
je belo cvetela gorska kmetija,
zdaj belo cveti le staro drevo.

V sajah se krušijo škrbaste stene,
vrata odpahnil je travnati svet.
Kačam in šipku je dom pogorišče,
čeprav ni minilo niti pet let.

Niti pet let, pet skrokanih let,
ni še minilo od tiste pomladi,
ko iz senika strasti in sena
je noč vzplamenela v visoki grmadi.

V dolini je mesto dolgih luči,
zato meščani ne poznajo spanja.
Le speči Boštjan nikoli ne bdi,
v svetlobo strmi in o vekah sanja.

Čeprav je zaprt v hiši brez vrat,
ga že dolgo nihče ne najde doma.
Zmeraj na cesti s pretežkimi škornji,
pa vendar nikoli ne stopi na tla.

BORUT GOMBAČ
JANA Z JAVNEGA STRANIŠČA

Na javnem stranišču mlečna svetloba.
Prostor iz kapljic in porcelana.
Vodenih oči, skoraj brezzoba,
pobira drobiž kilava Jana.

Miza in krožnik, namenjen denarju,
kovance vrtinči rezki žvenket.
Za vrati pa curek v pisoarju
dviga telo nad zlat vodomet.

S pip in kotličkov curja noč in dan,
budnost odnašajo  mehki  valovi.
Trobentice, zvončki, žareči žafran,
z rosnih vijolic dišeči slapovi.

Zrak, ki si v školjki lica umije,
vložki, kondomi, razsute smeti,
golo dekle iz scefrane revije,
izločki, izcedki, pljunki in kri.

Nad tlemi je vonj po urinu in blatu,
izlužen z vonjem čistil in dišav.
Janina glava na pecljastem vratu
pa kinka v ritmu marčevskih trav.

REGINA KRALJ
ODTIS MRTVEGA ČLOVEKA

Lani je sedel na skaju, srebal kavo in kramljal.
Mrtev človek.
Lani je imel ob sebi srečno devico, jo božal in se smehljal.
Mrtev človek.
Lani sva se pogledala skozi temna očala in se neslišno zaznala.
Mrtev človek.
Lani je bila bela kava močnejša od sreče.
Mrtev človek.
Lani je na Visu zakupil pet kvadratnih metrov morja in sestopil na kopno, da bi občutil svobodo zemlje.
Mrtev človek
Lani je v sedež vrezal odtis svojega telesa.
Mrtev človek.
Lani je bil čas enako vroč kot letos in bil je avgust.
Mrtev človek

NOVICA NOVAKOVIĆ
OBIŠČI ME PONOČI

obišči me ponoči.
takrat se hitreje odzivam.
lahko se zakopljeva
v filozofijo življenja.
morda prinesi steklenico tequile.
za ogrevanje.
mogoče dotuhtava kaj o smrti.
o koncu vesolja.
morda izstopiva s tega sveta.
na jupiter.
ali pa se dava dol.
za zmeraj.
v drugi stopnji pijanosti.
v ritmih nirvane.

NOVICA NOVAKOVIĆ
IZZA OKOPOV

izza okopov starih navlak
izza okopov kakor oblak
in na licih tvoji prsti
zdaj si zopet ti na vrsti

daj pretresi moje sanje
zdavnaj si vstopila vanje
in podari mi nebo
s tabo mi je prelepo

povej mi kaj delala bi tja do konca dni
ko odidejo drugi smo itak sami
in reci mi ali bi z mano ostala
ali bi mi v dlani zvezde dala

v glavi se mi zavrti
kadar delava stvari
ki se delajo v dvoje
s tabo mi je vse najbolje

skupaj stala bi ob strani
gledala na svet postrani
ritem najin je nadvse
ti si zame moje vse

povej mi kaj delala bi tja do konca dni
ko odidejo drugi smo itak sami
in reci mi ali bi z mano ostala
ali bi mi v dlani zvezde dala

JAN ŠMARČAN
NA PRAZNIH PARKIRIŠČIH

Na praznih parkiriščih
v soju večernih luči
ustavljava avto.
Kakor tata skrivava zaklad.
Potem pripraviva pribor
in si na vrhuncu zapičiva iglo v žilo.
In potem…
Ostane le glasba.
Ne plujeva,
le v miru mrtvih vran strmiva v prazno.
Potem me objameš, rekoč:
»Danes je zadnjič«.

BOJAN TOMAŽIČ
ALI VESTE

ali veste
da so ceste
po katerih greste
na konec sveta
resnično iz zlata

da niso pomembni koraki
niti ljudje niti oblaki
in  tudi ne smeri
ampak samo ti ti ti

ti ti ti

GORAN  GLUVIĆ
RITEM SPOROČILA

Ne nasedaj dobronamernim krogom
ki te tolažijo s časi ki so šli zbogom
ne nasedaj dolžnostim ne pravicam
ne porazom ne zmagam ne krivicam
ne nasedaj
obrni se zapleši v ritmu svojih korakov
noč je pred tabo zdrži do jutra
ne nasedaj
videl boš nasmeh poraženih  prvakov

Ne nasedaj odkritosrčnosti besed
ki razlagajo zamrznjeni pogled
ne nasedaj zgodovini ne spominom
niti opozorilom niti opominom
ne nasedaj
obrni se iz zapleši v ritmu svojih korakov
noč je pred tabo zdrži do jutra
ne nasedaj
videl boš nasmeh tresočih se junakov

Ne nasedaj dovoljenju za štart
ne usodi ne dobremu špilu kart
ne nasedaj kar ti šepeče dobra vila
ne nasedaj ritmu tega sporočila
ne nasedaj
obrni se zapleši v ritmu svojih korakov
noč je pred tabo zdrži do jutra
ne nasedaj
videl boš nasmeh in večnost bedakov

ALEŠ MUSTAR
DAN MRTVIH

Ubil te bom in te zakopal na moj vrt.
To bo najin dan mrtvih.
Nežno ti bom prižigal sveče,
enaintrideset sveč,
kot za tvoj rojstni dan.
Najina torta bodo po zimzelenu
dišeče ikebane.
Čakal bom, da mi zrastejo podočniki,
da se naostrijo
in te potem poljubil – na vrat.
Eviva Transilvanija.

SEBASTIAN KOREN
PRED ZRCALOM

Pred zrcalom.

Smehljam se ti.
Si najlepše med vsemi Adamovimi rebri.
Zamišljam si, da imaš piko ob popku.
Tvoje obrvi rijejo kot sekvoje iz tebe proti meni.
Končno me tudi ti poližeš s pogledom.

Govorim ti o golobih.
Smehljaš se mi.
Moje besede so se sesirile v tvojih ušesih.
Cediva se drug po drugem.
Ne razumem zakaj me sprašuješ o bogomolkah.

Spletla si vrvi iz svojih izpadlih las.
Privezan sem ob tvojo posteljo.
Smehljaš se mi.
Žejam po tem nasmehu.
 Pobeg več ni mogoč.

Bičaš me z narciso po obrazu.
Moje pore se dušijo zaradi cvetnega prahu,
še komaj katera diha.
Smehljaš se mi.
Razmesarila si mojo samozavest.
 
Razkrojila si me,
Ostala je samo še drobovina in obraz.
Mlatiš, grizeš, cviliš,
ker ti ne želim povedati tistih dveh besed.
Smehljam se ti.

NEVENKA MIKLIĆ
NA TOPLEM POLJU

Na toplem polju
leži med žuželkami
večerno sonce.
Med drevesi v drevoredu
tihi sladki pogovori,
komaj kakšna kača
povožena na cesti
kakšna izgubljena
perutnica.
Lasje v mirnem vetru,
nikjer obraza ali rok,
samo nedolžne sence sonca.

DRAGICA KORADE
KUNGOŠKI BLUZ

Gospod predsednik,
hvala, ker ste se vabilu na otvoritev naše šole
tak prijazno odzvali. Kaj takega od vas
tu bogu za hrbtom zares nismo pričakovali.

Gospod predsednik,
to na žalost niso razviti kraji.
Ceste so slabe, dnara še za sproti ni in vsak,
ki kaj zna in še kaj more, gleda, da iz teh hribov
čimprej v mesto zbeži. Tu se še vedno teško živi.
Nobenga veselja več ni. Ker danes kmečko delo vsaki
ženski smrdi, si pubec v teh bregih teško deklino dobi.

Politika? Bog varji, to pa res ni za naše ljudi.
Od politike se samo gospoda v mesti redi.
Naš človek pa se še zmirom policaja, dohtara in
župnika v svoji hiši boji. In tam zadi za šolo še vedno
stoji bunker, v kirem so Nemci strelali naše ljudi.
Tud pol, ko so prišli drugi cajti, so v tistem bunkeri
marsikiremu med nami z batinami pokazali,
kaj je dobro za narod in kaj za nas navadne ljudi.

Zdaj smo samostojni, mamo svojo državo
in demokracijo in vsi tam gori pravite, da smo razviti,
ampak gospod predsednik, oprostite,

meni pa se zdi, da smo zmirom bolj zaostali in zabiti.

ERVIN FRITZ
OPUS 0

Ko smrt loputne z vrati,
je čas svoj čas končati.
Zdaj boš še malo gnil.

Brez vsakršne bisage,
odet le v smrtne srage,
prenehaš biti živ.

Z vso miselno navlako
potegne te v kloako
ne boš se več rodil.

Ko nič te v nič zaniha,
boš nič, ki več ne diha.
Nič, ki je nekdaj bil.

A ker ni žive duše
nazaj več izpod ruše,
tvoj status bo kočljiv.

Ko vidiš, da nemara
še bog je zgolj utvara,
ti poči zadnji šiv.

Tako te smrt prepriča,
da si le nič z dna niča,
ki ga je nič zalil.

Tako nič norce brije
z vsem, kar iz zemlje klije,
nič, sam neuničljiv.

MARKO KRAVOS
PRAVZAPRAV

pol svojega življenja spim,
pol svojega spanja sanjam:
pol mojih sanj je v barvah,
polovica pa v belem na črni podlagi.
napol verjamem, napol sem žalosten.

pravzaprav ni prehudo,
pravzaprav niti predobro:
pravzaprav je zoprno samo to,
da nikoli ne veš, če je tema
samo odmor ali že konec filma.

BORUT GOMBAČ
SMETIŠČNI VILKO

Vilko je bil vedno dobre volje,
motila nista ga ne lakota ne mraz.
S harmoniko na prsih dihal je vesolje,
ob njem sijal je še tako zadrt obraz.

Sonce je zahajalo v njegov smetnjak,
zato se zbujal svetel je in nasmejan.
Bil je pojoči klovn in veseljak,
ki s pesmijo žgečkal je svet ves dan.

S poskočnico prezračil pljuča je meščanom,
da so plešoč odžvižgali na delo.
Čudili so se službenim ekranom,
ker z njih pomladno rastje je brstelo.

Smetišni Vilko, razigrani muzikant,
dekle osvojil je s harmoniko in petjem.
Na plesišču sredi zarjavelih kant
prekril ji je telo z dišečim cvetjem.

Kaj pa, če to bila je laž,
če zgnil v smetnjaku je pojoči meh,
če je strohnel harmonikaš,
če so smeti zasule smeh?