33. festival LGBT filma

Najprej čestitke za film Po gladini, ki je prejel rožnatega zmaja za kratki film, predvajan pa je bil tudi na Kino Otoku, FSF in LesGaiCineMad v Madridu. Kako je nastajala ideja za film?

Hvala za čestitke. Ideja za film je nastala na pobudo ŠKUC-a, da se ob 30-letnici boja proti virusu hiv v Sloveniji posname dokumentarec. Za dokumentarec se nisem posebej ogrel in sem raje predlagal idejo za kratki film. Na koncu je ŠKUC dokumentarec posnel sam, nekaj sredstev, ki jim jih je ostalo, pa so mi zaupali za snemanje kratkega filma.

Kakšne so bile reakcije na samo vsebino filma? Bi rekel, da je aids še vedno tabu pri nas, če ne v realnem življenju, pa morda še vedno v filmski naraciji?

Spomnim se, da sem na festivalu Kino Otok v Izoli sedel med občinstvom, ko se je neka gospa ob gledanju filma začela zgražati nad pedri, in kako ji je vse nagnusno in kako mu je prav. Takrat bi skoraj bruhnil v smeh, saj na take iskrene odzive ne naletiš pogosto. Sicer pa je bila reakcija na film dokaj pozitivna, če se smem malce nerodno izraziti. Kolikor sem opazil, občinstvo z zanimanjem gleda filma, ker smo resno temo uspeli zapakirati na neki gledljiv, provokativen in ne preveč turoben način, ki pritegne. Večja težava kot sam virus hiv, ki je že številnim igralcem pomagal do oskarja, je bila sama tema homoseksualnosti in intime dveh moških pred kamero. Kontaktiral sem nemalo mladih igralcev, ampak jih je mnogo zavrnilo sodelovanje, povečini najverjetneje zaradi likov, ki so pred kamero intimni.

Kako najdeš sodelavce_ke? V tvojih zgodnjih filmih, ki smo jih predvajali tudi na festivalu (Slaba mati, Madonca), je najbrž sodelovalo veliko tvojih znancev, tudi sorodnikov. Tudi ime producentske hiše Bolehnečici-film zveni tako domače kot nenavadno.

Drži, v prejšnjih filmčkih so res sodelovali številni sorodniki/sosedi, kot je to navada pri začetnih projektih. Po gladini pa je glede produkcijske vrednosti velik korak naprej, saj sem imel priložnost sodelovati s profesionalci. Ekipa za kamero je štela okoli 15 ljudi, pred kamero pa smo imeli igralce, ki so se zelo poglobili v svoje like in k dialogu prispevali veliko dobrih idej. Bolehnečici-film se imenuje po vasi, kjer sem odraščal in posnel prve kratke filme. Meni je ime vasi nekaj povsem običajnega, ljudem, ki niso iz Prlekije, pa je dokaj fascinantno, da ne rečem komično.

Kako se je tebi in vsem sodelujočim posrečilo, da igralci_ke v filmu Po gladini igrajo zavzeto in sproščeno, torej ne »leseno«?

Težko je reči, kaj je tisto, kar k temu najbolj pripomore. Zagotovo pomagajo izkušnje in talent igralcev, prijetno vzdušje, zaupanje v ekipo za kamero. Pomembno je, da ne hitijo z dialogi, da jim dam prostor za improvizacijo, da naredimo dialoge čim bolj naravne, da kakšno vrstico spustimo in nadomestimo s pogledom, gesto ipd.

Svojo filmsko kariero si že začel z nagrado. Leta 2005 si dobil hudega mačka za kratki film Slaba mati na 1. Grossmanovem festivalu v Ljutomeru. Kje si našel zgodbo o transkabaretistki Bernardette, ki se s hčerjo preseli na vas?

Lik Bernardette temelji na istoimenskem liku, ki ga je v Priscilli, kraljici puščave (1994) upodobil Terrence Stamp, in Dawn Dawenport, ki jo je v filmu Johna Watersa Female Trouble (1974) upodobila Divine. Lahko bi rekel, da je bila Slaba mati homage omenjenima filmoma, ki sta mi zelo pri srcu.

Prebrala sem, da imaš smisel za grozljivke s primesmi črne komedije.

Črne komedije so mi enostavno všeč. Pa naj si bodo to filmi Johna Watersa ali Braindead (1992) Petra Jacksona.

Film Na drugi pogled (2010) je bil poleg FGLF predvajan tudi na TRAKulji, festivalu amaterskega filma Cerkno. O čem govori?

Na drugi pogled je komični kratki film o dveh družinah s slovenskega podeželja, ki imata zaradi predsodkov zelo izkrivljeno predstavo ena o drugi.

Tvoj naslednji film Madonca (2011) je nevsiljivo angažiran, saj govori o predsodkih do brezdomcev. S kom si sodeloval pri tem filmu?

Kot pri vseh ostalih dotedanjih filmih sem tudi pri tem sodeloval s filmskim društvom Plan 9 iz Prlekije, katerega član sem in ki mi je posodil opremo. V filmu so igrali Matej Slana, Sandi Jesenik in Lucija Ana Marko. Film prav tako govori o predsodkih, ki jih imamo eden do drugega.

Ali drži, da si tudi prevajalec, sodni tolmač za nemščino? Eden tistih umetnikov, ki za preživetje počnejo še druge stvari?

Drži. Po gladini sem poleg ŠKUC-a v veliki meri financiral sam. Če zraven ne bi primaknil par svojih krajcarjev, bi se na neobdelanem materialu najverjetneje še danes nabiral prah. Sicer pa me najdete v imeniku sodnih tolmačev, če smem ta intervju izkoristiti še za poslovno promocijo.

Kje in kako si nabiraš svoje filmske izkušnje in predvsem kako najdeš sredstva za snemanje filmov?

Izkušnje si nabiram z vsakim novim projektom. Za pretekle filmčke nisem potreboval dodatnih sredstev, ker so bili, vsaj po tehnični plati, posneti po načelu one-man-banda. Po gladini pa sem se odločil posneti s profesionalno ekipo, pri čemer mi je kot sofinancer pomagal ŠKUC. Pri organizaciji projekta sta imela pomembno vlogo tudi moja soproducenta Sandi Jesenik in Brendan Conway, s katerima smo pred kamero in za njo uspeli zbrati zavidljivo mednarodno ekipo.

So kakšni filmi, še posebej z LGBT-tematiko, ki so te navdihnili?

Zadnjih par let redno zahajam na Berlinale, kjer si ogledam veliko dobrih filmov s to tematiko. Osebno pa so mi med drugim všeč filmi, ki, strogo vzeto, niti nimajo istospolno usmerjenih likov, vendar so bili kljub temu kronani za gej-klasike: Mildred Pierce (1945), All About Eve (1950), Carrie (1976), Mommie Dearest (1981), Smrt ji lepo pristoji (1992), Ed Wood (1994).

Če bi imel zdaj na voljo vse možnosti, kakšen film bi posnel?

Če bi imel možnost, bi z veseljem posnel celovečerec, ki nudi več možnosti za razvoj zgodbe in likov. Zagotovo pa nekaj politično nekorektnega in nezaslišanega, da bi se tista gospa s Kina Otok in vse ostale Gelce imele nad čim zgražati.

Suzana Tratnik