33. festival LGBT filma

120 utripov na minuto režiserja Robina Campilla je mozaični prikaz delovanja pariške skupine ACT UP v devetdesetih letih 20. stoletja. Spomnimo se: ACT UP je bil aktivistična skupina pritiska, namenjena podpori in obrambi pravic ljudi z aidsom, predvsem pa kritična fronta proti inertnosti in neučinkovitosti države ter institucij, odgovornih za boj proti aidsu. Ustanovljen je bil leta 1987 v New Yorku in se do leta 1991 zgolj v ZDA razširil na sedeminosemdeset mest. V Parizu se ustanovi leta 1989. Če iz filma povzamem njegovo bistvo: »ACT UP vidi aids kot vojno, ki je drugim nevidna. Naši prijatelji umirajo. Nočemo umreti. Molk je smrt.«

Film je dinamična šola direktne akcije, danes že povsem pozabljenega aktivističnega orodja: brez odvečnega uvoda se že v prvi sekundi znajdemo v bliskovitem vdoru ACT UP na konferenco Francoske državne agencije za boj proti aidsu. Aktivisti in aktivistke prekinejo govore, bolje rečeno, govorance, na predsednika agencije vržejo bombo z umetno krvjo in ga za nameček še priklenejo. Takšen je bil nekoč protest proti hipokriziji.

In predvsem je protestu nekoč takoj sledil naslednji. Kajti, kot pravi režiser, »geji v ACT UP so živeli svojo bolezen in jo tudi zastopali«. Farmacevtski laboratorij Melton Pharm odlaša z objavo rezultatov raziskav, omejuje dostop do novega zdravila, skratka, preprečuje možnost novih načinov zdravljenja. Aktivisti in aktivistke, ki zahtevajo distribucijo novega zdravila, pa tudi razširitev raziskav na, denimo, učinke terapije ob hkratni uporabi drog, ekstazija ali hormonskih tablet, torej vdrejo v pisarne laboratorija, vpijejo, »Na vaših rokah je kri«, mečejo bombe z umetno krvjo, polepijo prostore z napisi »Melton Pharm, morilci!«, morilci si seveda pomagajo s policijo, ki aktiviste in aktivistke priklene in jih za tri ure odpelje na policijsko postajo.

Naslednja akcija poteka v šoli, katere ravnatelj kljub priporočilom ne dovoli namestitve avtomatov za kondome. Aktivisti in aktivistke vdrejo v učilnice, vpijejo, »Mi smo ACT UP Pariz«, »Najstniki v nevarnosti!«, »Kondome v srednje šole!«, delijo kondome in letake z nujnimi informacijami. Glede diverzantskih napadov na avtoritete védnosti še tole: na sestanku ACT UP berejo esej Jeana Baudrillarda »Transparentnost zla« iz leta 1990, ki pravi: »Virus se patološko širi v zaprtih krogih. V metaforičnem pomenu je to patologija incesta. Tisti, ki živi isto, umre od istega. Prisotnost aidsa med homoseksualci in odvisniki od drog razkriva incestno naravo teh zaprtih svetov.« ACT UP naredi nalepke z napisom: »Opozorilo: ta knjiga vsebuje homofobične ideje, ki stigmatizirajo žrtve aidsa in hiv-pozitivne.« Nalepili jih bodo na naslovnice knjig, ki jih pišejo ti, kot jim pravijo, »lažni filozofi«.

Ni naključje, da je Campillo nanizal toliko akcij. V atmosferi neoliberalnega kapitalizma, ki je uspel dodobra zmehčati tudi aktivistične možgane in jih napolniti z imperativi konsenza, tega milozvočnega evfemizma za konformizem, ni mogoče niti misliti, prvič, demonstracij, in drugič, da bi na demonstracijah videli plakate z napisi, »Mitterand, kriv!«, »Fabius, kriv!«, neposredne obtožbe politikov, kot je to počel ACT UP. François Mitterand je bil tedanji francoski predsednik, socialist. Laurent Fabius, prav tako socialist, je bil ob koncu osemdesetih premier, nato predsednik skupščine in tako naprej po političnem koritu. Toliko o naših strankarskih prijateljih. Daleč od tega, da bi se režiser slepil glede Emmanuela Macrona, aktualnega francoskega predsednika, kajti prav ob vsaki priložnosti kritizira njegovo odsotnost, pa tudi odsotnost vladnih ministrov na letošnji mednarodni konferenci o aidsu v Parizu. Odnos države do problema aidsa se v vseh teh desetletjih ni spremenil. Da bi prekinili konsenz, ki je v škodo prizadetih, skorajda ni več niti mišljenjska možnost.

Film 120 utripov na minuto je torej metodična kritika institucij oblasti: vlade, vladnih uradov, političnih institutov, farmacevtske industrije. In je, neizbežno, tudi notranja kritika: aktivisti in aktivistke se pripravljajo na parado ponosa, o kateri menijo, da bo »brez zanimivih sloganov, brez muzike, zgolj zombijevski geji, ki nočejo nič slišati o aidsu«. In sprejmejo slogan: »To bi lahko bila moja zadnja parada ponosa.«

Režiser med same proteste, med intenzivne razprave na sestankih vpleta osebne zgodbe, zgodbe obupa, strahu, pa tudi poguma, prijateljstva in ljubezni, s čimer želi prikazati dihotomijo med kolektivno akcijo in vrnitvijo v samoto, v »predor samote«. Prizori protestov, plesa v nočnem klubu in seksa so povezani, ena čustvena dimenzija se preklaplja v drugo, kajti, kot pravi Campillo, to je ista zgodba, isti tok. Toda: »V zadnjem delu filma, v končnem stadiju bolezni, se ta tok prekine. Sedanjost je kot zapor.«

A film je vitalističen, akcijski, političen. Režiser, ki se je skupini pridružil leta 1992 in samemu sebi pravi »ACT UP militantnež iz devetdesetih«, skuša zbuditi energetsko motiviranost gibanja in prelomiti lažni mir. Filmska kritika, ki meni, da gre za enega najboljših filmov leta 2017 in mu je naklonila kup nagrad, tudi veliko nagrado žirije na festivalu v Cannesu, je soglasna: »Upamo, da bo to delo s svojo estetsko močjo prebudilo še tako ravnodušno vest.« Komad Smalltown Boy skupine Bronski Beat, ki se mu Campillo pokloni kot enemu prvih odkritih gejevskih komadov v zgodovini popularne glasbe, je še vedno aktualen. Kajti, kot je še leta 2005 opozarjal Larry Kramer, ustanovitelj ACT UP, v eseju Tragedija današnjih gejev: »Če ne boste udarili nazaj, boste umorjeni na prav tako grozljive načine, kot smo bili umorjeni mi.«

Nataša Velikonja