Vračanje politike in zgodovine
Filmska kritičarka Ruby Rich je v svoji knjigi New Queer Cinema (2013) (o filmskem fenomenu queerovskega filma z začetka 90-ih let prejšnjega stoletja) pesimistično zapisala, da je ob soočenju s trgom nekoč radikalni filmski val queerovskega filma razvodenel v dražeče in apolitične podobe. V zadnjih letih vsakoletni seznam poslanih filmov in raziskovanje arhiva nekoč prikazanih – radikalnih in brezkompromisnih – del LGBT-filma razkrije, da je imela delno prav. Trg je sprejel LGBT-podobe z odprtimi rokami in z donosno računico v mislih: podobe neogrožajoče drugačnosti so pač nekaj, kar se da donosno prodati ne samo pod oznako liberalne tolerance, temveč tudi idejo, da je queerovstvo samo postmoderno kolažiranje samega sebe. Te podobe so izvzete iz zgodovine nasilnih bojev, frustracij, jeze in obupa, ki so sčasoma prinesle nekatere spremembe za LGBT-osebe, te pravice pa niti niso ireverzibilne, kot nas uči sedanjost. A prispeli filmi leta 2017, leta, v katerem ne moremo več zlahka ignorirati politike in zgodovine, vračajo političnost v queerovske filme in govorijo o naši sedanjosti z veliko mero zgodovinskega spomina.
Letošnji festival tako nepresenetljivo prikazuje močna dokumentarna dela. Filmi, ki prihajajo z različnih koncev sveta, opominjajo, da se podobe sprejetosti LGBT-oseb razblinijo takoj, ko gremo iz zavetja podob kapitalističnega Zahoda. Filmi so prikaz intimnosti in zasebnosti, v katero so LGBT-osebe večkrat potisnjene, ljubezni in grajenja alternativnih skupnosti, pa tudi življenj, ki jih uniči homofobija. Tako letošnji izbor prinaša dva izjemna osebna portreta, ki pa imata kolektivne implikacije: prvi je Chavela, film o mehiški pevki Chaveli Vargas, poznani po žanru rancheras. Pesmi o bolečini, hrepenenju, izgubi in nesrečnih ljubezni v mačistični kulturi navadno pojejo pijani moški, a Chavela, ki o zapuščenosti in drugačnosti ve veliko – starši so jo kot otroka zapustili, ker je nenavadna – poje rancheras pesmi na svoj način, neverjetno intenzivno in z ženskimi zaimki ljubimk, ki jih opeva. Njeno življenje pa se znajde v emocionalnem kaosu njenih pesmi, nesrečnih ljubezni in alkohola. Tajvanski film Klepet je režiserka Huang Hui-chen snemala doma, s svojo mamo. Ganljiv film, sestavljen iz dolgih tišin, govori o težavi komunikacije med ženskama, neizrečeni bolečini homofobije, o nesprejetosti in zlorabi. Mati se začne režiserki skozi mučne čustvene blokade razkrivati, ji govoriti o nasilnem možu, s katerim se je poročila zaradi družbene prisile, ga zapustila in začela živeti kot lezbijka z dvema malima hčerama. Mati in hči se skozi čustveno izmenjavo učita druga o drugi in svojih zgodovinah.
Redko videne podobe LGBT-življenj v arabskih državah in v ruralni Indiji vidimo v dveh delih: v tunizijskem filmu V senci, v katerem LGBT posamezniki_ice zavetje pred homofobično tunizijsko družbo poiščejo v stanovanju aktivistke Amine. … in zavrženi … pa je pretresljiva podoba vaške Indije, kjer ljubimki v obupanem poskusu pobega pred prisilnimi porokami in nasiljem naredita skupinski samomor. Družbene sankcije lahko delujejo tudi po tragični smrti: družini in vaška skupnost, ki njuno spolno usmerjenost obsojajo, njuna trupla pustijo brez pokopa.
A da bi našli nasilje in homofobijo, ni treba v globalna obrobja nekih vasi, temveč lahko ostanemo doma, kjer jo naredita vidno dva dokumentarca. Slovenski dokumentarec O odraščanju brez komentarja pripovedovalca spremlja lezbični par z otrokom, ki se odloči v času nedavnega referenduma o izenačitvi pravic istospolnih parov do poroke javno izpostaviti. Dokument nekega časa jasno kaže, da je zasebno za manjšine še kako politično, javne politike pa imajo negativen vpliv na tiste vsakdanje drobnarije, ki jih heteronormativna družba jemlje za popolnoma samoumevne. V regiji ostajamo tudi s filmom Slutnja angela: film govori o srbskem pisatelju, geju in protivojnem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Med krvavimi posnetki balkanske vojne glas pripovedovalca bere Nebrigićev zapis: »Moška estetika mi je že v otroštvu izzvala strah.« Posnetki vojnih trupel, ki se križajo s pripovedmi o Nebrigiću – prijatelji ga imenujejo hodeči teater, saj je povsod dramatično in na glas izzival ustaljeni heteromačizem – dajo zlovešče slutiti, kaj se utegne dogoditi tistemu, ki izziva. In res: Nebrigića nekega dne najdejo umorjenega, njegova smrt pa postane del nacionalističnega teatra, v katerem je gejevstvu odrejena protagonistova vloga tujca.
Igrani filmi nadaljujejo temo političnosti in zgodovine LGBT-gibanja: 120 utripov na minuto, letošnji prejemnik cannskega grand prixa, očrta nedavno preteklost začetka širjenja virusa HIV in epidemije smrti, povezane z aidsom, ki je brutalno zadela gejevsko populacijo. Film je še en dokument časa, ki mu uspe ujeti dobeseden boj s časom, urgentnost boja z oblastmi, ki puščajo tiste, ki se jim pač zdijo pogrešljivi, umirati. Film pokaže neverjetno brezbrižnost kapitala in oblasti do umirajočih nenormativnih teles, tistih teles, ki so nekaj več kot dve desetletji pozneje – v kolikor so dovolj udomačena, spodobna in bogata – del te iste kapitalistične mašinerije z ličnim imenom »roza ekonomija«. Na ta zgodovinski moment pa se navezuje drugi film, Po Louieju, ki je nekakšen postfestum jeznega aids aktivizma, saj govori o času, ko jeza in boj aktivizma uplahneta, protagonist Sam, nekdanji aktivist, pa 20 let pozneje obstane v času svoje jeze, z veliko slabe vesti, da je preživel tista leta, in soočen z novo generacijo LGBT-oseb, ki so zanj nepredstavljivo apatične.
Igrani filmi ponovijo lekcijo dokumentarnih v tem, da pokažejo, da (samo)destruktivne teže homofobije in političnih komentarjev o njej ne gre iskati samo v velikih zgodbah zgodovine in organiziranem gibanju, temveč tam, kjer se za LGBT-osebe vse začne – v intimnosti.
Poetičen film s Tajvana, Sestrstvo, podobno kot že opisani dokumentarec Klepet iz iste dežele deluje skozi tišine. Tisto, česar ni bilo mogoče ubesediti, Sei čuti kot nedoločeno breme skozi celo življenje, se zapija (podobno kot Chavela) in z razumevajočim možem vodi penzion. Ko izve, da je umrla njena prijateljica Ling, se vrne v Macau, kjer sta nekoč delali in živeli skupaj. Sei skozi spominjanja in srečanje z Linginim sinom, ki sta ga ženski nekoč vzgajali skupaj, razkriva ljubezensko zgodbo, ki se v tedanji družbeni klimi ni mogla zgoditi. Zmenek za noro Mary podobno prikaže, da je vzrok jeze mlade Mary, ki pride iz zapora, v družinskem in prijateljskem pritisku, da bi bila normativna, a kaj, ko to pač ne more biti. Na kulisi izjemne, prostrane pokrajine v filmu Božja dežela Johnny popiva in priložnostno na skrivaj seksa z moškimi, z njimi ne ustvarja nikakršnih emocionalnih relacij, dokler na njegovo kmetijo ne pride delavec iz Romunije, ki mu za vedno spremeni življenje. Tamara je venezuelski film, posnet po resničnih dogodkih, o odvetniku, možu in očetu Teu, ki se odloči, da bo storil to, kar si je vedno želel, a ni nikoli upal – spremenil spol. Njegovo/njeno skrbno grajeno življenje pa se naenkrat sesipa samo vase. Nagrajeni film Sundance festivala, Sanjam v drugem jeziku, je privlačno enigmatičen film, ki počasi razkriva skrivnost za večdesetletnim sporom edinih dveh govorcev skorajda izumrlega jezika, zikril.
Ti in drugi letošnji filmi, ki jih bo mogoče videti na Festivalu LGBT filma, dajejo slutiti, da mogoče prihaja drugačna vrsta LGBT-filmov: takih, ki se retrospektivno vračajo k preteklosti kot močnemu viru zgodovine in politike, a hkrati v njej ne obstanejo, podobno kot protagonist filma Po Louieju, Sam. In takih, ki se vračajo k zasebnosti in spet jasno izpostavljajo, da je zasebno nedvomno politično. LGBT-filmi imajo za svoje publike transformativno moč: pokažejo nevidne ali pozabljene zgodovine, tematizirajo neizgovorljive travme in bolečine, prikažejo potencialna življenja, ljubezni, seksualnosti, spole, užitke, skupnosti … včasih pa tudi politično aktivirajo. Zato je pomembno, da letošnja dela niso samo pogled nazaj, temveč gledajo nazaj z jasnim zavedanjem sedanjosti in mislijo na drugačne prihodnosti.
Jasmina Šepetavc
