140 minut trpljenja
Po uspešni festivalski poti in predpremieri na letošnjem Liffu je francoski film 120 utripov na minuto (120 battements par minute, 2017) režiserja Robina Campilla predvajanje doživel tudi v Kinoteki v okviru 33. festivala LGBT filma. Film se pojavlja v časih, ko lahko zaznamo velik porast LGBT tematike v polju popularne kulture. To bi bilo morda moč pripisati vedno bolj odprti družbeni klimi, ki je prinesla potencialni trg in posledično tudi komercializacijo tovrstnega filma.
Scenarij Robina Campilla in Philippa Mangeota je nastal po režiserjevih spominih na lastni aktivizem v pariški veji organizacije ACT UP, ki se je borila proti potezam francoske države in farmacevtskih podjetij ter njihovemu zaviranju izdaje potencialno učinkovitih zdravil, ki bi obolelim lahko podaljšala življenje. Poleg aktivistične strani tekom filma spremljamo tudi osebno plat zgodbe, ki ni omejena le na glavna dva lika, Seana in Nathana (odlična Nahuel Pérez Biscayart in Arnaud Valois), ampak prikaže tudi trenutke iz življenj ostalih članov ACT UP-a. Medtem ko spremljamo sestanke aktivistične skupine, na katerih razpravljajo o prihodnjih akcijah, istočasno sledimo zasebni intimi Seana in Nathana od prvega srečanja do bolj predane zveze in želje po selitvi v skupno stanovanje, ki pa je žalostno delno povezana tudi s Seanovo boleznijo. A kljub velikemu poudarku na njuni zgodbi pripoved ne pozabi na nekatere informacije o življenju drugih aktivistov, vendar se le-ti velikokrat pojavijo kot del pogovora v aktivističnih scenah. To vzporejanje dveh stilov ne ustvarja le specifične dinamike filma, temveč prikaže tudi preplet zasebnosti in prežemajočega aktivizma – Sean na vprašanje o tem, kaj počne, preprosto odgovori, da je pač okužen; po drugi strani pa liki zaradi bolezni spolne in ljubezenske plati ne izgubijo popolnoma. V filmu, ki se ves čas ukvarja s tematiko bolezni, so izredno pomembni predvsem prizori zabave ali seksa, s katerimi se režiser izogne patetičnosti in redukciji HIV-a samo na trpljenje ali pa izključno na aktivistični boj. Z njimi režiser izpostavi aspekt queerovskega življenja, ki je unikaten za to skupino – ne posluži se heterowashing prijemov, ki jih je mogoče očitati nekim drugim filmom z LGBT tematiko, ki so uspeli v zadnjih letih (filmi, v katerih queer kultura sploh ni del življenja LGBT posameznikov). Slutnjo, ki pa ves čas bdi nad okuženimi, lahko zaznamo tudi v tonih – medtem ko so scene aktivizma, kjer sta glavni tematiki upanje in boj, toplejše, pa so bolj osebni in intimni prizori v hladnejših barvah, saj so to trenutki, ko se bolni zares soočajo s svojo skorajda gotovo smrtjo.
A najmočnejše orožje 120 utripov na minuto je njegova dolžina. Namesto hitrih rezov ključnih trenutkov vidimo vsako (včasih tudi mučno) podrobnost in se bolj približamo občutku realnega časa. Tako se ne moramo slepiti, da je v ACT Up-u in zasebnem življenju aktivistov vse potekalo gladko in hitro, temveč se skozi lastno občutje te dolžine lažje približamo frustracijam, ki so jih doživljali ob počasnemu poteku stvari takrat. Najprodornejša pa je dolžina zadnje pol ure filma, po Seanovi že vnaprej pričakovani smrti. Namesto da bi takojšnji konec prinesel katarzo, se film nadaljuje s prizori, ki so takrat, morda pa tudi danes, sledili smrti: mati, ki preoblači sina v lepše obleke, žalost Seanovega partnerja Nathana, prihod prijateljev iz ACT UP-a ... V primerjavi z mnogim drugimi deli filmu 120 utripov na minuto doda največjo sporočilno moč to, da ne zakriva težkih trenutkov, s katerimi se bližnji umrlega soočajo. Vidimo lahko mati, ki se s svojim umrlim sinom pogovarja in ga obleče, pozneje pa se zavedajoč njegovih želj odpove delu pepela. Vidimo Nathana, ki uteho poišče v seksu, med katerim mu po licih polzijo solze. Vidimo lahko torej vse, kar (prezgodnja) smrt pusti za seboj in si morda tako težje zatiskamo oči pred posledicami AIDSA.
Maša Radi
