Rdeča Sena v žilah bolnih
Predstavljaj si to sceno; reka krvavo rdeče barve, ki se prvega decembra vije pod pariškimi mostovi. V resnici je rdeča vsak dan, a večina ljudi tega ne opazi. Ker moraš biti opazen in skrajen, če si želiš korenitih sprememb. A vseeno te oblast lahko malodane ignorira in niti ne dojame, kako hitro se ti v resnici izteka čas.
Film 120 utripov na minuto (120 battements par minute, 2017) se odvija v Parizu v 90-ih, v času epidemije virusa HIV. Gre za delo že uveljavljenega režiserja, montažerja in scenarista Robina Campilla, ki je bilo v veliki meri osnovano na režiserjevi izkušnji z aktivizmom. Film, ki večino časa deluje kot poetičen dokumentarec, prikazuje aktivistično skupino ACT UP, katere člani so večinoma z virusom HIV okuženi mladi, ki si z nasilnimi aktivističnimi dejanji želijo izboljšati svoj položaj v družbi, nivo življenja, ozaveščati o svoji bolezni in predvsem prisiliti oblasti, naj se podvizajo glede proizvodnje zdravil in zdravljenja. Delovanje skupine daje vpogled v dokaj neobičajno obliko aktivizma, ki naenkrat ni več zmeren, politično korekten, ampak nasilen in zelo direkten. Vzrok za to je v obupu in paniki – večina članov ACT UP se zaveda, da so jim šteta leta, če ne meseci, in da dobesedno nimajo časa za kompromise in politično korektnost. Tekom dogajanja dobimo tudi vpogled v zasebno življenje med seboj zelo povezanih aktivistov, v ospredju sta predvsem HIV-pozitivni Sean (Nahuel Pérez Biscayart) in HIV-negativni Nathan (Arnaud Valois). Seveda se zaljubita, Seanova napredujoča bolezen pa napoveduje tragičen konec. Celoten film je poln posnetkov pokrajine , počasnih posnetkov in abstraktnih prikazov virusa HIV v telesu okuženega. Tako da film zelo živ občutek, kot da so gledalci hkrati del dogajanja in nekdo, ki vse spremlja od daleč ter vidi več kot liki v filmu. Ti surrealistični prizori in kadri s pokrajino celotno zgodbo razbremenijo, ustvarijo kontraste nasilju, v katerega se udeležujejo aktivisti, nekakšne premore, ki gledalce vseeno pritegnejo in naredijo film bolj gledljiv. Kljub temu je ena redkih stvari, ki utegne gledalca zmotiti, njegova dolžina, saj film traja več kot dve uri, kljub temu pa dolžina omogoči počasen in v podrobnosti razvit iztek zgodbe. Konec je tudi »težji« del filma, izgubi se večina energije in upanja z začetka, še zlasti, ko pomisliš, da tragičen konec Seanove bolezni še zdaleč ni (bil) osamljen primer.
Kljub temu pa ideja živi dalje, skupaj s stotinami, ki v enem zadnjih prizorov v protestu ležijo na ulicah, združeni v želji po edinem, kar jim je v resnici nedosegljivo – zdravo, dolgo in »normalno« življenje, brez stigme in potrebe po uporu in protestu.
Manca Gosenca
