Enostavno človek: recenzija filma Enostavno Charlie
Kot majhen deček se je Charlie včasih preoblačil_a v dekliške obleke. Seveda je bila to za vse samo igra, kar pa se je spremenilo, ko je pri 14 letih Charlie zares želel_a nositi dekliška oblačila. Biti punca.
Britanski film, delo že uveljavljene režiserke Rebekah Fortune Enostavno Charlie (Just Charlie, 2017) govori o Charlie_ju, najstniku_ci, ki obožuje nogomet, pri katerem jo/ga najbolj spodbuja oče Paul (Scot Williams), ki želi preko svojega otroka izživeti lastne sanje o profesionalnem nogometu, in zato na trenutke sploh ne vidi več svojega otroka, le nogometaša/ico. To pa je le ena od stvari, ki žrejo Charlie_ja, ki začne popuščati v šoli in na treningih. Zanj_o postane veliko bolj pomembna skrita vreča starih oblačil starejše sestre Eve (Elinor Machen-Fortune), ki so Charlie_ju v veliko uteho – najstnik_ca se počuti zelo ujeto v fantovskih oblačilih, kar je nazorno prikazano v prizorih, kjer se Charlie v moški obleki skoraj duši in kaže očitno nelagodje. Kmalu skrivnost postane prevelika in Charlie se zave, da ne more več živeti kot fant, se razkrije in se začne soočati s transfobijo v navidezno liberalni družbi, lastnim strahom pred zavrnitvijo in reakcijami bližnjih – mama Susan (Patricia Potter), sestra in trener nogometa jo hitro sprejmejo in so ji v veliko oporo, veliko težje pa je to za očeta Paula, ki se v čustvenih in jeznih prizorih sooča z dejstvom, da njegovega sina, v katerem vidi mlajšega sebe, ni več. Najstničino razkritje začne krhati odnose v sicer tesno povezani družini, ki pa kljub razkolu med družinskimi člani vseeno drži skupaj – ko je treba, Charlie vsi branijo. Film je zelo nazoren, namenjen predvsem cisspolnim gledalcem in zato na nekaterih delih celo stereotipen, kar pa konec koncev ni toliko moteče, saj je celotno dogajanje zelo prepričljivo predstavljeno in odigrano, prepriča predvsem Harry Gilby v vlogi Charlie_ja.
Konec filma je skoraj grozljiv; v prejšnjem prizoru so Charlie pretepli, sedaj pa njen oče sedi na klopi, za katero vidimo pokopališče. Kljub temu, da pričakujemo najhujše, pa je v tem primeru razplet srečen – morda je le vredno biti odkrit in se soočiti s strahovi, da si lahko, kdor si.
Manca Gosenca
