Peter Cochrane, lahko razložite idejo bionskega človeka v povezavi z ekperimentalnim delom v vaših laboratorijih?
Seveda. Če pogledate napredek naše vrste, lahko vidite, da napredujemo s pomočjo širjenja, poznavanja na oglu utemeljenih lastnosti in zmožnosti sicilija. Poglejte številne ljudi z umetnimi ušesi, kohlearne inplante, pa vse tiste, ki so sodelovali v poskusih z umetnimi mrežnicami. Iz tega lahko sklepate, da se gibljemo po poti kombiniranja našega telesa s strojno opremo. Zakaj nas to skrbi? Preprosto zato, ker morajo ljudje, ki uporabljajo tovrstno tehnologijo, zelo pogosto v bolnišnico na opazovanje, testiranje, morda na spreminjanjeprogramske opreme. Vse to bi lahko počeli v gibanju, s pomočjo telekomunikacijskih mrež. Če bo prišlo do tega, bomo vstopili v obdobje življenske odvisnosti od tovrstnih naprav in mreže. Zato jemljemo vse to zelo resno. 
Kdaj pa bodo čipi dovolj majhni in dovolj zmogljivi za kaj takega?
Ne še ravno takoj. Toda že danes imamo čipe z desetinami milijonov tranzistorjev na njih. Vsako leto se to število podvoji tako, da jih bo v 30 letih milijarda več. Okrog leta 2015 bomo že imeli računalnik, ki bo sposoben ohranjati in analizirati ogromne količine podatkov ter se na njihovi podlagi odločati ravno tako dobro kot vi ali jaz. Stroj bo verjetno velikosti sobe, toda kakšnih 20, 25 let kasneje se bo to skrčilo na velikost čipa in takrat ga bomo lahko vstavili v človeško telo. Že sedaj poznamo sistem s kamero na glavi in displejem na očalih. Tako opremljen lahko primem katerikoli predmet. Računalnik ga prepozna in mi pošlje njegov opis. To bi mogel biti celo človeški obraz. Tako bi lahko nekoga prepoznali in dobili podrobnosti o njem. Tudi njegov življenjepis, naravnost v oko. To bi naredilo posameznika izjemno močnega. Težava je v tem, da zaenkrat tega ne moremo izvesti brez sobe, polne računalnikov. Čez kakšnih 15 let pa bomo vse potrebno lahko nosili na sebi. Gre torej za zelo pomembno izboljšavo človeškega telesa. 
V čem pa mislite, da se čip prof. Worwicka, ki si ga je dal vsaditi leta 1998 razlikuje od običajnega identifikacijskega čipa?
Mislim, da se ne razlikuje od njega. Gre za zelo preprosto tehnologijo, ki se uporablja pri živalih in bi se lahko tudi pri ljudeh. Prinesla bi lahko velike prednosti. Nikoli vam ne bi bilo potrebno nositi kreditne kartice, ne bi potrebovali ključev, vozniškega dovoljenja ali česarkoli podobnega. Ta tehnologija mi je všeč, saj veliko potujem in bi mi zelo ustrezalo, če bi se lahko znebil vseh the stvari, ki jih moram prenašati s sabo.
Kateri pa je najpogumnejši eksperiment, ki na tem področju po vašem vedenju poteka na svetu?
Gre za poskus, pri katerem ima neki posameznik v lobanji trajno luknjo, skozi katero je z vizualnim korteksom povezana matrica žic. Te žice so na drugi strani povezane z računalnikom, ta pa je povezan s kamero. Ta, popolnoma slepi posameznik zdaj vidi črko A, če je ta visoka dober meter in pol. Matrica bo kmalu še nadgrajena in postopno bo lahko videl vse več in več. To je zelo pomemben poskus. Računalnik dejansko deluje na njegovem hlačnem pasu tako, da je ta človek mobilen in mobilnost je bistvo vsega početja.
Gre po vašem mnenju pri vaših in vašim sorodnih raziskavah za naraven evolucijski korak?  
Mislim, da je to naravna posledica dejstva, da želi vsaka inteligentna oblika življenja izboljšati svoje sposobnosti preživetja, da bi napredovala. Gre za naravno posledico želje, da bi živeli večno.

K.W.