VEDENJSKI VZORCI PLASTOSOV

Kulturna raznolikost je po mnenju strokovnjakov ena od ključnih razlik med človeško raso in živalskimi vrstami. Toda zdi se, da so jih k tej tezi pripeljali prezgodnji sklepi. Izvedenci za vedenje živali so odkrili, da med pripadniki ene same živalske vrste obstaja več različnih vrst vedenja, kar pomeni, da se tudi živali učijo, kako se je treba odzvati na posamezni položaj. Na konferenci o živalski inteligenci in družbeni raznolikosti so etnologi prisluhnili predavanjem različnih kolegov  s tega področja. Ti so med drugim govorili o različnih vedenjskih vzorcih, značilnih tudi za Plastose v Severni Sibiriji.
Predvidevajo, da so se Plastosi učili tako od ljudi, kot tudi od živali. Znanstvenilki so poleg tega zaznali tudi nekaj razlik v zvokih, s katerimi se Plastosi sporazumevajo. Za določene osebke so bili značilni povsem določeni zvoki, kot da bi šlo celo za nekakšna narečja. Eno od znamenj, po katerih se Plastosi iz različnih komor razlikujejo med seboj, je tudi njihov pozdrav oziroma Plastosoidna različica človeškega stiska roke. Ta se od komore do komore razlikuje in to je znanstvenika Jevgenija Skavčenka napeljalo k misli, da se Plastosi po stisku rok med seboj prepoznajo, oziroma si povedo, od kod izvirajo.
dr.L.P.

VSAK PLASTOS JE POSEBEN

Vsak Plastos je poseben, vsak je osebnost;  ima svoj značaj, svoje izkušnje. Ker jih preučujem že toliko let, imam o njih veliko informacij. Mnogi mi pravijo, da zbiram preveč podatkov. Jaz pa mislim, da so podatki pomembni, saj jih nikoli več nihče ne bo zbiral na tak način. Delam vsak dan, vsako uro dneva in zato mi ni nikoli dolgčas. Argumenta, ki podpirata zgornjo trditev, sta dva. Eden je splošen, filozofski, drugi pa bolj specifičen in se nanaša na temo mojega predavanja.  Začnimo z bolj specifičnim:
Dejstvo je, da imajo Plastosi, ki so imeli slab začetek, slabe izkušnje že v prvih letih življenja, tudi kasneje kot odrasli, težave. Podobno je, kot vemo, tudi pri ljudeh in tega bi se morali bolj zavedati. Še ena prav tako pomembna podobnost pa nas zavezuje k temu, da bolj spoštujemo Plastose kot druge živalske vrste, s katerimi si delimo planet. Tudi pri naprimer psih in konjih lahko opazujemo velik pomen zgodnjega obdobja življenja in zgodnje socializacije, ko pa se soočimo še z informacijami o Plastosih, moramo priznati, da ljudje nismo edini, ki imamo - vsak svojo - osebnost; nismo edina bitja, sposobna racionalnega mišljenja; nismo edini, ki čustvujemo. 
S. M.

KAKO PRELISIČITI CELICO?

Pred desetimi leti je rezultat skupnega dela dveh ameriških strokovnjakov pomenil pravo revolucijo pri vzgoji človeških celic v laboratoriju. To jima je uspelo s pomočjo številnih tehničnih trikov. Prej so vzgajali celice predvsem za pomoč pri diagnostiki in raziskavah, pri čemer so usmerjali pozornost na posamične celice. Na hranilni podlagi  petrijevke je tako rasel le tanek sloj celic, tridimenzionalnega tkiva, kakršnega najdemo v človeškem telesu, pa z običajno laboratorijsko tehniko niso znali vzgojiti. 
Američana sta si izmislila nenavaden postopek za vzgojo takih tkiv. Razvila sta tanek zračni okvir, sestavljen iz dolgih verižnih molekul (polimerov), na katerih so celice rasle kot grozdi na trti. Na koncu sta nenavadno predivo popolnoma zapolnila, in sicer z grudami iz celic, ki sta jih zaradi mrežnate zgradbe lahko oblikovala po želji. 
J. H.

BIOKIBERNETIKA PRI VAS DOMA

Raziskovalci na kalifornijski univerzi v Berkeleyu so nedavno objavili pomembno odkritje prvega bionskega čipa. Gre za deloma živo tkivo, deloma stroj, pri čemer je biološka celica, ki na elektronskem integriranem vezju deluje kot dioda, del električnega tokokroga. Uporabnost bionskega čipa vidijo na Berkeleyu predvsem pri razvoju telesnih vsadkov. Bionski čip lahko namreč v nekaj milisekundah odpre in zapre celično membrano, ki je sicer prepustna le glede na potrebe celic. Na ta način pa lahko v celico vnesemo DNK, odvzamemo proteine in podobno. Kot se ob tovrstnih odkritjih rado dogaja, se je vodja projekta Boris Rubinski moral glasno vprašati, kakšne so lahko posledice njegovega odkritja: Prva elektronska dioda je omogočila nastanek računalnika. Kdo ve, kaj bo omogočila prva biološne so

Raziskave s področja električnega vnosa snovi v biološke celice že vrsto let opravljajo tudi v laboratoriju za biokibernetiko Fakultete za elektrotehniko na Univerzi v Ljubljani. Na Berkeleyu sicer pravijo, da gre pri njihovem odkritju za prvi bionski čip.  Morda res, a na vsak način ideja ni tako zelo nova. Ameriški znanstveniki pri svojih raziskavah uporabljajo princip, po katerem se prevodnost membrane zaradi električne napetosti na njej spremeni. Od rezultatov tovrstnega dela si obetajo predvsem vnos DNK in zdravil v organizem, odvzemanje proteinov brez vznemirjenja sosednjih celic. To pa je to, kar počnemo tudi v Sloveniji in pri čemer smo celo zelo dobri.  Interakcija povezovanja med živim in neživim bo z napredkom tehnologije vedno bolj zanimiva in -  kot nam pokaže tudi zgodovina -  neizogibna, pojasnuje vodja laboratorija za biokibernetiko Damjan Miklavčič. 

Trenutno je največji problem vnos genskega materiala v celico. Sam od sebe ne gre vanjo, saj je celica obdana z membrano, ki preprečuje, da bi se karkoli kar sprehajalo ven in noter. Lahko pa si pri tem pomagamo, in sicer na več načinov. Eden izmed zelo uporabljanih je s pomočjo virusov, ki znajo priti v celico in jo uporabiti za svoje razmoževanje. Če na virus pripnemo tisti del, ki nas zanima, in odstranimo patogeni del virusa, lahko genski material spravimo v celico. Zdravniki in raziskovalci pa si želimo nevirusnega načina vnosa in eden izmed tovrstnih  je z uporabo elektrike. S pomočjo električnih pulzov se da začasno in reverzibilno spremeniti lastnosti celične membrane. 

Ch. W.
 

SRCE ZA KLONE

Ko je na začetku leta 1997 prva klonirana ovca Dolly po celem svetu napolnjevala naslovnice, smo bili znova priča velikemu razburjanju in glasnim protestom. Pojavljale so se zahteve po prepovedi kloniranja in spoštovanju narave, distancirali so se tudi znanstveniki.  Veliko enotnost je bilo mogoče opaziti v Nemčiji: ljudi se ne sme in ne sme klonirati !!!  Naprimer zvezni minister za raziskovanje je izjavil tole: “Do kloniranja ne sme in tudi ne bo prišlo.”
Ernst Ludwik  Winacker, eden  najbolj znanih nemških naravoslovcev in trenutno predsednik nemškega raziskovalnega združenja, je objavil članek z naslovom: “Ljudi ne bomo klonirali”. V članku opozarja na pravne prepreke tehnične ovire, manjkajoče cilje, govori pa tudi o temeljni pravici človekovega dostojanstva, pred katero se mora ustaviti vsaka znanost. To sporočilo je bilo vsekakor pomirjujoče. Danes, nekaj let pozneje, se je situacija že opazno spremenila.  Ker je dojemljivost - da ne rečemo euforija - za nove medicinske tehnologije že od nekdaj veliko bolj izrazita v drugih delih Evrope in Amerike. Iz tamkajšnjih klinik, ki so sprva še zatrjevale, da kloniranje ljudi zanje nikoli ne bo prišlo v poštev, prihajajo vesti, da bi bil takšen postopek vsekakor vreden razmisleka. Očitno prihaja do povpraševanja, oblikuje se tržišče…Le kako naj bi se pred tem zaprli? Nekateri raziskovalci si že marljivo prizadevajo, da bi tehnični razvoj s čim hitrejšim tempom pognali naprej. Javljajo se tudi zagovorniki kloniranja, ki radi opozarjajo na bolečine in trpljenje, ki bi jih bilo mogoče človeštvu s tem prihraniti.
Profesor prava na univerzi Harvard Lawrence H. Tribe, ki se je sprva zavzemal za prepoved kloniranja, je za Herald Tribune nedavno razkril razloge, ki so botrovali spremembi njegovega stališča. Njegov ključni argument je, da si družba, ki prehitro izreka takšne prepovedi, onemogoči življenjsko pomembne eksperimente in izgubi sposobnost rasti in spreminjanja. To zveni znano - ta refren smo že pogosto slišali.

Filozof Hans Jonas je pred leti zapisal, da je “možnost tista, ki vzbuja apetit”. Nemara pa sta tudi na področju kloniranja apetit večji in možnost bližja, kot smo lahko doslej slutili.

E. B. - G.

Viri: 
Habermas, Jürgen, 1998, Suženjstvo genov.
Saksida, Iztok, 1997, Med predniki, predhodniki, bližnjiki in sorodniki na ravniku, Znanstveni inštitut filozofske fakultete in Oddelek za sociologijo - projekt SVOD. 
Beck - Gernsheim, Elisabeth,1998, Izzivi genske tehnologije.
Delo, 1996-2000.