Vprašajte se, če si upate, zakaj smo ljudje družbena bitja, medtem ko nekatera druga, npr. orangutani, po našem mnenju to niso. Boste rekli, da zato, ker znamo govoriti, ker se znamo sporazumevati z jezikom, česar drugi organizmi slej ko prej ne znajo? Bolje, da ne rečete tega, ker se boste morali soočiti z ugotovitvijo, da se nekateri organizmi, npr. šimpanzi, sporazumevajo veliko bolje od nas. Med drugim je tako tudi zato, ker se jim ni treba kar naprej ukvarjati z vprašanji, kaj je kdo pravzaprav mislil s tem, ko je nekaj rekel. Mi pa prav temu posvečamo največ časa; in to je tudi ena od osnovnih težav, če na svojo družbenost gledamo kot na izključni rezultat jezikovnega sporazumevanja. 

Do določene mere seveda drži, da je vrsta posebnosti, ki so značilne za človeško družbenost, v primerjavi z družbenostjo drugih organizmov rezultat našega delovanja z jezikom. Institucije so najlepši primer takega rezultata. A to nam ne pove prav nič o tem, zakaj smo družbena bitja. Največ, kar s tem zvemo, je to, da smo sposobni živeti samo na institucionalni način, z institucijami, ki delujejo kot (prisilno in navidezno) družbeno vezivo, če naj se namreč družbene skupine, ki jih tvorimo, vsaj nekaj časa obdržijo na površju. Vendar pa pomislite na tole: šimpanzi, ali levi, ali mravlje, ali čebele, ali Plastosi ne potrebujejo institucij, da bi se njihove skupnosti obdržale in vzdrževale: ne potrebujejo institucij, s katerimi bi izvajali prisilne in navidezne homogenizacije svojih skupnosti. 

To je samo primer, samo drobec v dolgi vrsti znamenj, ki kažejo na to, da je naša družbenosti precej šepava v primerjavi z družbenostjo drugih organizmov. Pomislite na  neenakopravnost, zatiranje, izkoriščanje, slepo tekmovalnost, brezobzirno in masovno klanje v imenu političnih in ekonomskih interesov, pa naj gre za naše najbližje, se pravi za ljudi, za naše najbližje biološke sorodnike ali pa za bolj oddaljene. Pomislite nadalje na to, kako zelo smo odvisni od različnih verovanj - opija za ljudstvo, kot je temu rekel Karl Marx - in od različnih načinov omame, pač zato, da bi si sproti vsaj malo popravili okus, ki nam ga v ustih pušča naša nemogoča družbenost. Pomislite na koncu na to, da je za nas (in konec koncev  za to, kako je videti naša družbenost) posebej značilno, da se kar naprej delimo: po spolih in spolnih opredelitvah, po opravilih in delu, po razredih, po jeziku, po barvi kože, po kulturnih, etničnih, nacionalnih, političnih, profesionalnih in tako naprej pripadnostih. Pa pomislite še na naš živčni sistem: lahko ga razumemo kot družbeni sistem, ki ga tvorijo med seboj povezane skupnosti živčnih celic. Ta sistem je učinek povezovanja, usklajenosti, zelo visoke stopnje sodelovanja med celičnimi skupnostmi in samimi celicami. Najbolje je, da si niti ne predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se vaše živčne celice na podoben način povezovale v družbene skupke, kot je to značilno za nas same!

Upam, da ste zdajle skupaj z menoj nekoliko bolj prepričani v to, da naša družbenost nikakor ni sama po sebi umevna. Obstaja več načinov, na katere je mogoče formulirati vprašanja v zvezi z njo in jo opisovati.

Prva  trditev je ta, da se je življenje na Zemlji razvijalo (in se razvija tudi danes) na avtopoetični (samoproducirajoči) in relativno avtonomni način. Na ta način življenje na Zemlji nastaja okrog tri milijarde osemsto milijonov let. 
Druga trditev je ta, da smo mi sami prav tak rezultat avtopoetičnega razvijanja kot drugi organizmi - danes živeči in tisti, za katerimi je ostal samo spomin, zapisan v geoloških plasteh, za katerimi je ostala samo fosilna dokumentacija. 
Ti  trditvi sta pomemni zaradi vrste razlogov, a tule se bom omejil samo na dva :
Če smo se razvijali tako, kot so se sicer razvijali in se razvijajo tudi danes drugi organizmi, potemj ni nobenega otipljivega razloga za to, da bi se imeli za drugačne, edinstvene in neprimerljive. Živali smo, tako kot so to sloni, kače, somi, vinske mušice in amebe, in edino na živalski način o nas samih lahko rečemo tudi kaj smiselnega. Po obstoječi, genealoški klasifikaciji sodimo med primate, med njimi med hominoide, kamor sodijo tudi danes živeči šimpanzi, gorile, orangutani, giboni in siamangi. Skratka, ko bom govoril o primatih, živlaih ali organizmih na splošno, bom mislil na ljudi. Kratki opis dogajanja v zgodovini nastajanja pokolenja, ki mu dozdevno pripadamo, pa je dober uvod v razumevanje enostavnega dejstva, da smo najprej in predvsem organizmična oblika na splošno, da potem spadamo med mnogocelične organizme, ki za svoj pogon rabijo kisik, da smo v nadaljevanju vretenčarji, sesalci, primati in čisto na koncu tudi ljudje. 

I. S. S.