
|
Prof.
Warwick, zakaj ste se odločili, da si boste v telo dali vsaditi čip, kar ste
storili pred nedavnim?
Šlo je za več razlogov. Po eni strani zato,
da doživim izkušnjo življenja s takšnim vsadkom, poleg tega nas je
zanimalo, kako se bo čip s tehničnega vidika dejansko povezoval z računalniki
v naši stavbi, kako močan bo signal in podobno. Želeli pa smo tudi pokazati
inteligenco naše stavbe, kar se je manifestiralo tako, da so se mi odpirala
vrata, se prižigale luči in celo računalniki so govorili z mano.
Kako pa ste se počutili v tem času, ko ste živeli z
vsadkom?
Bilo je zelo vzemirljivo. Po nekaj dneh
sem se počutil, kot da je vsadek sam v veliki meri del mojega telesa, mene
samega. Podoben občutek imajo ljudje s srčnim vzpodbujevalnikom ali celo
tisti z umetnim kolkom. Počutiš se, kot da je del tebe. Ker je računalnik
namesto mene opravljal številne pozitivne operacije, sem se počutil precej
povezanega z njim. Reči, da je šlo za tesno prijateljstvo, bi bilo
pretirano. Toda počel je določene stvari v odvisnosti od signalov, ki so prihajali
iz notranjosti mojega telesa. Ko so mi vsadek po nekaj dneh odstranili,
sem se seveda počutil malce žalostnega. Kot bi mi nekaj manjkalo.
Kakšni pa so vaši prihodnji načrti?
Dal si bom vsaditi nov vsadek. Tokrat bo
povezan z živčnimi vlakni v moji levi roki. Poskušali bomo pošiljati
signale iz mojega živčnega sistema na računalnik in iz njega nazaj v živčni
sistem. Zanima nas gibanje, torej, elektronski signali, ki potujejo po živčnem
sistemu, ko premikamo prste. Radi bi jih posneli in potem predvajali nazaj živčnemu
sistemi, da bi videli, koliko prvotnega gibanja lahko poustvarimo. Zanimajo pa
nas tudi dodatna čutila. Tovrstne signale bi radi poslali mojemu živčnemu
sistemu, da bi ugotovili, ali s tem pridobimo dodatno čutilo, denimo, občutek
za razdalje ali obseg. In končno nas zanimajo različna občutja, kot so:
bolečina, jeza, šok, vznemirjenje. Signale želimo posneti na računalnik in
jih kasneje predvajati, da bi ugotovili, ali lahko poustvarimo kakršnokoli občutje.
Upamo, da bomo lahko ustavili vsaj malo prvotnega občutja, vendar tega
preprosto ne moremo vedeti.
Koliko časa pa
bo čip v vašem telesu?
To je zelo dobro vprašanje, a je nanj
težko odgovoriti. Gotovo vsaj dva tedna. Sam pa se bolj nagibam k mesecu.
Izvesti želimo ogromno poskusov, v dveh tednih pa bi vse poskuse opravlili
zelo težko. Tudi moja žena Irena se je prostovoljno javila, da bi si dala
vstaviti implant. Pri tem poskusu bi proučevali možnost pošiljanja signalov
iz živčnega sistema ene osebe v živčni sistem druge. Ali si bova dala
vsaditi čip istočasno, pa je odvisno od mojih izkušenj. Vsekakor si ga bom
dal vsaditi sam in če bom v redu, bova postopek ponovila še skupaj z ženo.
Kakšno prihodnost in pomen ima vaše področje
dela?
Če sem odkrit, bo v novem tisočletju
to področje tisto, ki se bo odprlo. Mi še praskamo po površini. V Zahodnem
svetu so bila zdravila tradicionalno kemično sredstvo: od aspirina,
antibiotikov, vse to so kemikalije. Le stežka najdemo zdravilo, ki temelji na
elektroniki. Toda človeško telo je elektrokemično. Možgani si elektrokemični.
Nas pa zanima ravno ta elektronska plat človeškega telesa. V tem stoletju
bomo po mojem mnenju priča ogromnemu napredku na tem področju. To je šele
začetek. Kar pa je izjemno vznemirljivo.
S kakšnimi etičnimi pomiselki pa se sodelavci srečujetepri sovjem
delu?
Deloma ne vemo, ker pravzaprav preučujemo,
kar bi morda lahko bilo mogoče in kaj ne. Zato lahko le ugibamo o etičnih
vprašanjih, ki jih naše početje sproža. Dejstvo je, da se s tem pojavi možnost
nadzora nad ljudmi na daljavo, nadzora posameznikovega gibanja kar prek
interneta. To je odvisno seveda tudi od tega, kdo je tisti, ki nadzoruje. Je
to stroj, drugi človek, si sploh želimo iti v to smer? Obstaja pa tudi možnost
kibernarkotikov. Posameznik bi si lahko elektronsko poslal določene signale v
živčni sistem, da bi se zadel., torej dosegel enak učinek, kot z uporabo
različnih drog. Vemo, da je internet zelo težko nadzorovati. Zelo težko pa
je nadzorovati tudi drogo. Če oboje združimo, dobimo nekaj, kar je izjemno
težko imeti pod nadzorom. Gre torej za vprašanje nadzora, ki ljudi skrbi
predvsem s političnega ali vojaškega vidika, pa tudi za možnost zlorabe
elektronike, npr. s strani mladih.
P.C. |