Prof. Warwick, zakaj ste se odločili, da si boste v telo dali vsaditi čip, kar ste storili pred nedavnim?
Šlo je za več razlogov. Po eni strani zato, da doživim izkušnjo življenja s takšnim vsadkom, poleg tega nas je zanimalo, kako se bo čip s tehničnega vidika dejansko povezoval z računalniki v naši stavbi, kako močan bo signal in podobno. Želeli pa smo tudi pokazati inteligenco naše stavbe, kar se je manifestiralo tako, da so se mi odpirala vrata, se prižigale luči in celo računalniki so govorili z mano. 
Kako pa ste se počutili v tem času, ko ste živeli z vsadkom? 
Bilo je zelo vzemirljivo. Po nekaj dneh sem se počutil, kot da je vsadek sam v veliki meri del mojega telesa, mene samega. Podoben občutek imajo ljudje s srčnim vzpodbujevalnikom ali celo tisti z umetnim kolkom. Počutiš se, kot da je del tebe. Ker je računalnik namesto mene opravljal številne pozitivne operacije, sem se počutil precej povezanega z njim. Reči, da je šlo za tesno prijateljstvo, bi bilo pretirano. Toda počel je določene stvari v odvisnosti od signalov, ki so prihajali iz notranjosti mojega telesa. Ko so mi vsadek po nekaj dneh odstranili, sem se seveda počutil malce žalostnega. Kot bi mi nekaj manjkalo. 
Kakšni pa so vaši prihodnji načrti? 
Dal si bom vsaditi nov vsadek. Tokrat bo povezan z živčnimi vlakni v moji levi roki. Poskušali bomo pošiljati signale iz mojega živčnega sistema na računalnik in iz njega nazaj v živčni sistem. Zanima nas gibanje, torej, elektronski signali, ki potujejo po živčnem sistemu, ko premikamo prste. Radi bi jih posneli in potem predvajali nazaj živčnemu sistemi, da bi videli, koliko prvotnega gibanja lahko poustvarimo. Zanimajo pa nas tudi dodatna čutila. Tovrstne signale bi radi poslali mojemu živčnemu sistemu, da bi ugotovili, ali s tem pridobimo dodatno čutilo, denimo, občutek za razdalje ali obseg. In končno nas zanimajo različna občutja, kot so: bolečina, jeza, šok, vznemirjenje. Signale želimo posneti na računalnik in jih kasneje predvajati, da bi ugotovili, ali lahko poustvarimo kakršnokoli občutje. Upamo, da bomo lahko ustavili vsaj malo prvotnega občutja, vendar tega preprosto ne moremo vedeti. 
Koliko časa pa bo čip v vašem telesu?
To je zelo dobro vprašanje, a je nanj težko odgovoriti. Gotovo vsaj dva tedna. Sam pa se bolj nagibam k mesecu. Izvesti želimo ogromno poskusov, v dveh tednih pa bi vse poskuse opravlili zelo težko. Tudi moja žena Irena se je prostovoljno javila, da bi si dala vstaviti implant. Pri tem poskusu bi proučevali možnost pošiljanja signalov iz živčnega sistema ene osebe v živčni sistem druge. Ali si bova dala vsaditi čip istočasno, pa je odvisno od mojih izkušenj. Vsekakor si ga bom dal vsaditi sam in če bom v redu, bova postopek ponovila še skupaj z ženo.
Kakšno prihodnost in pomen ima vaše področje dela?
Če sem odkrit, bo v novem tisočletju to področje tisto, ki se bo odprlo. Mi še praskamo po površini. V Zahodnem svetu so bila zdravila tradicionalno kemično sredstvo: od aspirina, antibiotikov, vse to so kemikalije. Le stežka najdemo zdravilo, ki temelji na elektroniki. Toda človeško telo je elektrokemično. Možgani si elektrokemični. Nas pa zanima ravno ta elektronska plat človeškega telesa. V tem stoletju bomo po mojem mnenju priča ogromnemu napredku na tem področju. To je šele začetek. Kar pa je izjemno vznemirljivo. 
S kakšnimi etičnimi pomiselki pa se sodelavci srečujetepri sovjem delu? 
Deloma ne vemo, ker pravzaprav preučujemo, kar bi morda lahko bilo mogoče in kaj ne. Zato lahko le ugibamo o etičnih vprašanjih, ki jih naše početje sproža. Dejstvo je, da se s tem pojavi možnost nadzora nad ljudmi na daljavo, nadzora posameznikovega gibanja kar prek interneta. To je odvisno seveda tudi od tega, kdo je tisti, ki nadzoruje. Je to stroj, drugi človek, si sploh želimo iti v to smer? Obstaja pa tudi možnost kibernarkotikov. Posameznik bi si lahko elektronsko poslal določene signale v živčni sistem, da bi se zadel., torej dosegel enak učinek, kot z uporabo različnih drog. Vemo, da je internet zelo težko nadzorovati. Zelo težko pa je nadzorovati tudi drogo. Če oboje združimo, dobimo nekaj, kar je izjemno težko imeti pod nadzorom. Gre torej za vprašanje nadzora, ki ljudi skrbi predvsem s političnega ali vojaškega vidika, pa tudi za možnost zlorabe elektronike, npr. s strani mladih. 

P.C.