Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.

Izšla je nova številka.
Izšlo je delo
Lillian Faderman
"Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti".
Beri več
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.

LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS

Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18

LITERATURA
• Tamarin oči je nezvest


TAMARIN OČI JE NEZVEST
Helga Pankratz

udo in karin sta poročena dvanajst let, kot sva ob pol dvanajstih ponoči izvedeli od okajenega uda, ki se je čisto sam nacukal z najinim rdečim vinom.
da je njuni hčeri ime tamara, nama ni bilo treba posebej povedati. to sva vedeli že od prvega počitniškega dne: "temere!" to je bil ljubeč, vendar ne čisto nežen glas okrogle nemške matere, ko je klicala živahnega otroka, ki se je včasih tudi prekladal -- po tesnem apartmaju -- vse dokler ga ni bilo slišati vse do naju -- in tulil, ko so mu predstave staršev o podobi družinskih počitnic prekrižale lastne načrte za igro, kar sva poslušali vse od najinega prihoda, od jutra do večera, v rednih presledkih. tamara je stara tri leta in pol in je načrtovan otrok, je povedal udo. takoj je začel blebetati, midve pa sva s pametjo, z vživljanjem in s splošnim poznavanjem nemških besed njegovo sekanje v švabskem narečju le stežka prevajali v razumljive vsebine.
cele pol ure nama je pripovedoval o prejšnjih počitnicah. jaz pa sem sedela in poslušala in sprva se mi je zdel izraz "jeslou" malce predolg za kraj ob baltiku. šele ko je v nadaljevanju omenil za italijansko jadransko obalo značilne podrobnosti, se je pokazalo, da se "jesolo" po švabsko imenuje "jeslou", "jes'lou" ali "jeselau" in se izgovarja podobno kot breslau (wroclaw).
potem je izčrpno pripovedoval o svojih najljubših filmih rocky, conan in borsalino. od katerih nama je najbolj polagal na srce film bors'linou, naju podžigal z zaljubljenim pogledom jean-paula belmonda in pri tem še mojo prijateljico pripravil do tega, da se mu je igralsko pridružila v epilogu tistega najpomembnejšega prizora, v katerem si alain delon in jean-paul belmondo potem, ko sta se na smrt premlatila, padeta v naročje.
če ne bi vedela, da je moja prijateljica alain delon in udo jean-paul belmondo, in torej njun objem latentno gejevski, bi svojo prijateljico kratko malo imela za svojo prijateljico in uda za uda, njuno pogledovanje pa za manifestno heteroseksualno.

vendar je bilo vse skupaj dosti enostavnejše in bolj naivno, kot si je predstavljala moja komplicirana pamet: udo, več kot zadovoljen in še nekoliko ob sapo, ker je za kratek čas lahko bil belmondo, je brez zadržkov pripovedoval naprej.
očitno je rad poslušal sam sebe. pri čemer mu še na misel ni prišlo, da je njegov pogovor pravzaprav samogovor. bil je rojen za pogovor s samim seboj. spraševali sva se le, zakaj mora to početi ravno v najinem apartmaju. saj bi se lahko povsod enako dobro pogovarjal sam s sabo!

vendar je karin imela, kot sva končno izvedeli, več "shujšanih kur?"
udo: "shujševanih!"
"aha, shujševalnih kur ...". po "temerinem" rojstvu je obdržala deset dodatnih kilogramov. to naju ni posebej zanimalo. toda zdaj sva le vedeli, da najina nemška soseda in njen mož sama vesta, da je gospa precej zajetna in da to vendar ni bil prvi vtis, ki bi ga dobili o karin samo midve. udo je s tem načenjal svoje zakonske težave pri spovedi. karinina postava je bila težava. saj ne, da je ne bi imel rad tudi take, kakršna je bila zdaj! navsezadnje sta bila poročena že dvanajst let. karin jih ima zdaj 35, udo pa 44. sam nima nobenih težav s svojo postavo.
z očmi sem zamišljeno preletela njegovo štorasto postavo, ki je bila -- neprimerno oblečena v kopalke in majico s kratkimi rokavi -- zleknjena v naslonjaču v najinem apartmaju. da sam s tem ni imel nobenih težav, je lahko bilo povezano samo z njegovim pomanjkljivim prepoznavanjem lastnih težav, nikakor pa ne z njegovo postavo samo.
opisal nama je simptome svojega heksenšusa. švabsko besedovanje je dopolnil s stokanjem zaradi bolečin in s predstavo pantomime, kar nama je bistveno olajšalo razumevanje.
"vi, ubožec!"
je rekla moja prijateljica v tonu hlinjenega sočutja nekoga, ki se izjemno dolgočasi.
"vi" ga je zmotil. takoj je hotel preiti "na ti". sam je bil z nama "na ti" vse od trenutka, ko je predrzen in nacejen, nepovabljen in nezaželen stopil v najina apartma, "da bi dve sosidi končno spiznal, ja" in odtlej se -- že nekaj ur -- ni več premaknil.
s prijateljico sva bili z njim zelo radi "na vi".
tako smo se igrali zabavno igro ugibanja: udo je bil ves iz sebe, da bi nama pokazal svoje mojstrstvo v pravilnem ocenjevanju starosti žensk.
prijateljica ga je opozorila: ker sva bili počitniško spočiti in zarjavele polti, bi najinemu videzu lahko dodal nekaj let več.

sama sem ga opozorila, da sva samski žensk brez otrok: nič uničujočega zakonskega vsakdana in nobene dvojne obremenjenosti matere, ki bi nama nagubala čela, povesila ustne kotičke ali zlomila držo. moral je upoštevati, da sva za ženski neobičajno srečni, zadovoljni in samozavestni, kar še posebej učinkuje na mladostni videz!
kljub vsemu se je nepopravljivo zmotil, saj je mislil, da sem jaz sredi dvajsetih let, prijateljica pa v zgodnjih dvajsetih. kar verjeti ni mogel, da sem stara toliko kot njegova karin, moja prijateljica pa le dve leti mlajša.
moje misli so se za nekaj časa pomudile pri ubogi karin, ki jo je od naju ločeval samo tenek zid počitniškega apartmaja, za katerim je le nekaj metrov proč ležala v postelji, prisluškovala enakomernemu dihanju male "temere" in tu in tam z druge strani slišala glasen smeh svojega uda. potem je morda tiho zajokala in se počutila izdano. udo je govoril ter se nepotrebno in neprijetno glasno smejal. dobro sem vedela, da s prijateljico nisva govorili nič glasneje kot ponavadi. "kot ponavadi" je pomenilo, da sva bili zelo tihi. najini ljubezni so zadoščale, ravno za nabiranje novih moči, počitnice blizu narave, brez mestnega hrupa doma, zelo tiho sporazumevanje v nežnih tonih in prijetnih odtenkov. za naju so izmenjani pogledi in kretnje značilen in ljubek pogovor na sobni jakosti, med katerim sediva blizu druga drugi in se veseliva, da naju končno, končno enkrat ne bo moglo zmotiti zvonjenje telefona, kot se je prepogosto zgodilo doma. ne govoriva in se ne smejeva tako tiho zato, da naju ne bi slišali nemški sosedi, ampak zato, ker nimava nikoli razloga, da bi kričali druga na drugo, tako kot sta to nocoj počela udo in karin, preden je udo prišel k nama -- in tudi nimava nobene male "temere!", ki bi jo klicali v presledkih po eno minuto, tako kot je to -- misleč, da mora --, počela karin. tiše kot doma, da naju ne bi slišali nemški sosedi, sva se sporazumevali samo na enem področju: pri seksu. že to nama je bilo dovolj težko. bili sva zadržani, prikrajšani in nevajeno obzirni. poleg tega sem še precej glasna, pa tudi prijateljica doma rada kriči od užitka, ko ji prihaja in še prej. zdaj pa je karin za tenkimi zidovi najinega apartmaja, iz katerega sicer ni bilo slišati skorajda ničesar, slišala svojega moža, ki se je smejal, jezil ali si delal skrbi. kajti karin ni imela pojma.
sicer je bila njegova karin tista, kot je udo pravkar povedal, ki naj bi bila videla, da naju obiskujeta dva moška. imela je privide. fantazirala je. pripisala nama je svoje lastne predstave. da si ni bila sposobna predstavljati ničesar drugega razen heteroseksualnosti, je bilo žalostno zlasti za njo samo. da pa je s svojo zmoto tako popolnoma spregledala moje razmerje, ki je trajalo vsaj tako dolgo kot njen zakon z udom, le da je bilo - kot se mi je zdelo - srečnejše od njunega zakona, in da si ga sploh ni mogla zamisliti, se mi je zdelo samo po sebi bolno in žaljivo. moje sočutje do karin je naglo padlo.
ne, karin ni imela pojma. in tudi njen zapit udo ni imel pojma. medtem je neumno in kar naprej tečnaril moji prijateljici:
on: "nobenih moških?"
ona: "nobenih moških."
on: "nobenih moških!"
ona: "nobenih."
on: "nikoli noben?"
ona: "ne, noben."
bedasto je zijal predse. ni mogel verjeti, kar mu je govorila.
poskusil je še enkrat, z drugačno izbiro besed:
"ljubimec?"
ona: "ne."
on: "prijatelji?"
ona: "prijatelji?"
on: "kaj nimata nobenih prijateljev?"
prijateljica je zamišljeno zibala glavo in se odločila:
"pač ... hm ... prijatelje ..."
vesel "no, vendar!" je razvedril njegov jezik, utrujen od naporne igre vprašanj in odgovorov.
"in kje so vajini prijatelji?"
"doma," je po resnici odgovorila prijateljica. nič ne bi moglo biti bolj nenavadno, kot peljati s sabo na počitnice vse svoje prijatelje in znance. prav tako nisva dvomili, da ima tudi udo doma službene kolege, četudi je stanoval v svojem počitniškem apartmaju samo s karin in "temero"!
"ah!" je moledoval. "povejta mi vendar kaj o prjatlih!"
pijanost je njegovo zanimanje za to temo potisnila v ozadje, tako da ni mogel več blebetati in je še komaj govoril švabsko.
"kaj počneta ... koliko sta stara ... kako dolgo se že poznate?"
vedela sem, katere "prijatelje" je mislila moja prijateljica. spogledali sva se in nisva mogli zadržati smeha.
"kaj je tako smešno?"
zmedeno je gledal zdaj eno, zdaj drugo in mislil je, da se mu posmehujeva. predstavljala sem si, da bi mu opisala "berto", enega najinih najboljših prijateljev, ki je sladko besedičil, med hojo migal z boki in si je le redko pozabil nalakirati nohte.
"najini prijatelji so zabavni!" se je smejala prijateljica.
udo je bil še vedno zmeden. ni več razumel sveta. dveh žensk, ki sta najprej tajili, da bi imeli prijatelje, in potem, ko sta le priznali, da jih nekaj imata, sta med opisovanjem teh prijateljev planili v smeh.
"res!" sem zatrjevala, še vedno na robu hihitanja, in se kar se da resno zazrla v njegove nekoliko zabuhle oči:
"najini prijatelji so zelo zabavni!"
prijateljico sem slišala pripovedovati: o njenem prijatelju gustavu! gustav? - brez zatikanja in z vsemi zakaji in zatoji je razlagala gustavovo življenjsko zgodbo. vse je povedala z znanstveno natančnostjo, razen tega, da je gustav njen brat, da je gej in da že dve leti živi z moškim. je pa gustav zagotovo njen prijatelj - in tudi moj. prijateljica ni lagala.
udo je bil zelo zadovoljen. prevzet s prijateljem gustavom se je potem spravil name, čisto navdušen, da bo slišal še eno moško zgodbo. smejala sem se na vso moč. morda me je karin na drugi strani slišala in si mislila, da je udo povedal kakšen umazan vic. v resnici mi je šlo na smeh zaradi absurdnosti, ko sem si v duhu predstavljala "berto" kot plešočega pisanega metulja in "jo" na zahtevo nekega zapitega švabskega strejta s puščobnimi besedami in z njegovim biološkim spolom opisovala kot svojega prijatelja alberta!
imela sem slabo vest, medtem ko sem zmanjševala "bertino" resnično vilinsko držo, tako da nisem povzela "njenega" življenjskega okolja, čeprav sem se na splošno in zvečine držala resnice: "albert je umetnik. pleše in poje. sam si kroji in šiva kostume ..."
to je bilo slišati tako suhoparno in običajno! toda takrat sem naredila napako: pogledala sem prijateljico. njene usta so bila na široko odprta. ko sva se srečali z očmi, sva se morali od srca smejati.
"albert!!!" je vzkliknila prijateljica in z dlanjo plosko udarila po mizi, kot da bi bilo poimenovanje "berte" z njegovim uradno zapisanim krstnim imenom že samo po sebi posrečena šala.
najin nepovabljen gost je bil spet strašansko zmeden in je komaj verjel, da se res ne smejiva njemu.
"albert je res zelo zabaven!" sem zatrjevala.
"res!" se je strinjala prijateljica z od smeha solznimi očmi. "albert je edinstven!"
"albert je zelo tankočuten, nekoliko nabildan in poleg tega izjemno pameten in skrajno muhast," sem pojasnjevala.
to je bila zelo resna in prodorna ocena naše "berte" in njenega življenja.
udo je bil zamaknjen. njegove prašičje oči so se iskreno zasvetile.
"tega bi pa rad spoznal!" je vzkliknil.
"ne verjamem, da bi se vidva razumela ..."
sem oznanila svoj dvom. v mojem notranjem ušesu so že odzvanjale strupeno duhovite opazke, ki bi jih odrezava "berta" s svojim grozno ostrim jezikom našla za heterošovinista v krizi srednjih let, kakršen je bil udo: pravcato verižico nanizanih sijajnih biserov šaljenja in cinizma.
"pač! pač!" je bil udo vnet in zagret, "prepričan sem, da bi se z njim krasno pogovarjal!"
"a propos krasno pogovarjal!" je pripomnila prijateljica, ki je malo prej, ko je bil udo na stranišču, zlila zadnjo četrtinko vina iz steklenice v pomivalno korito, da bi popivanje pripeljala k hitremu koncu. "zdaj bi radi šli v posteljo."
"v troje?!" je vprašal udo, vznemirjen in precej prestrašen.
"ne," je hladno rekla moja prijateljica in mu odprla vrata.
"bojim se ..."
je pobito zatrdil udo. kujavo je namigoval na to, da mu nisva pokazali materinskih čustev. ponudili sva mu, da ga spremiva k njegovi karin in jo prosiva, naj ga ne pretepe. to mu ni bilo ravno pogodu. tako se je na svojih majavih nogah le odpravil v nemško zakonsko posteljo.
stene so bile tanke. zakonski vik in krik po švabsko je tiste noči utihnil zelo pozno.


Zgodba je bila objavljena v antologiji evropske lezbične proze: Madeleine Marti in Marianne Ulmi, ur., Sappho küßt Europa. Geschichten von Lesben aus 20 Ländern (Querverlag: Berlin, 1997), str. 254--261. © Helga Pankratz.
Helga Pankratz se je rodila leta 1959 v Wiener Neustadtu v Avstriji. Na Dunaju je študirala psihologijo in se več let intenzivno ukvarjala z lezbičnim in gejevskim aktivizmom. Od leta 2001 je voditeljica programa gejevskega in lezbičnega centra HOSI na Dunaju. Kot plesalka v lezbičnem paru se je pred leti udeležila tudi Gay Games. Že vrsto let je sodelavka avstrijskega lezbičnega in gejevskega časopisa Lambda Nachrichten. Svoje kolumne in komentarje je objavljala tudi v drugih časopisih in revijah, v letu 2002 pa so nekateri izšli pri dunajski založbi Milena Verlag pod naslovom Aus lesbischer Sicht (Lezbični pogled). Od leta 1995 piše tudi za žensko kabaretno skupino "Labellas" na Dunaju, v kateri tudi nastopa, pleše in poje.
Pankratzova je gotovo najvidnejša in najglasnejša lezbična avtorica v Avstriji. Doslej je izdala več leposlovnih del: kratke zgodbe Ein Moment Leben. Gedichte (merbod: Wiener Neustadt, 1989), pesmi long distance (Wiener Frauenverlag: Dunaj, 1995) in kratke zgodbe Amore? Erzählungen (Milena Verlag: Dunaj, 1998). Dobila je že več literarnih nagrad in štipendijo Hansa Weigla, leta 2000 pa tudi prvo nagrado G. A. L. A. - Gay and Lesbian Award, ki ji jo je podelila skupina HOSI Linz za posebne dosežke na področju prizadevanja za pravno in družbeno enakost lezbijk in gejev v Avstriji.
Posebno priznanje pa bi si Helga Pankratz zaslužila tudi za plodno mednarodno sodelovanje in povezovanje, zlasti med Slovenijo in Avstrijo. Potem ko je konec osemdesetih na srečanju gejevskih pisateljev in lezbičnih pisateljev v Rotterdamu spoznala pesnika, pisatelja in aktivista Braneta Mozetiča, je navezala stike tudi z lezbičnimi avtoricami in aktivistkami v Sloveniji - s Suzano Tratnik, Natašo Velikonja in Tatjano Greif, prav tako pa se je povezala z nekaterimi slovenskimi avtorji in prevajalci, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Kot psihologinja in lezbična aktivistka/svetovalka je bila v maju 1998. leta povabljena tudi na delavnico skupine Galfon - telefona za lezbijke in geje.

Prevedla in pripravila Suzana Tratnik.


Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18


LITERATURA
• Tamarin oči je nezvest


Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh



Lesbo 17/18    Lesbo 15/16    Lesbo 13/14    Lesbo 11/12   Lesbo 9/10
Od desne proti levi: 9/10-17/18

Lesbo 8 Lesbo 7 Lesbo 6 Lesbo 5
Od desne proti levi: 5-8

Lesbo 4 Lesbo 3 Lesbo 2 Lesbo 1
Od desne proti levi: 1-4