POLITIKA|KULTURA|MONOKEL|
7. maj ob 23:00 - 8. maj ob 5:00 2011
Klub Monokel / ŠKUC-LL
Druga Transfuzija/Fetish Edition
Imaš fetiš?
Te vzburjajo najlonke, sploh hlačne ali
samostoječe nogavice, mrežaste štumfe, podvezice, korzeti,
kombineže, svila, lakaste petke, čipkasto spodnje perilo,
črno ali temno rdeče, morda vijolično?
Mogoče uniforme?
Ti srce tolče v grlu ob pogledu
na vojakinjo, policajko, medicinsko sestro? Se ti zvrti ob dotiku usnja, gume,
lateksa?
Če si vsaj enkrat odgovoril/a z ja, ne smeš
zamuditi sobotne Transfuzije v klubu Monokel! |
 |
Za črni fetišno - erotični karneval bodo poskrbele:
DJ Kamastura (Lezklektika) / old school gothic,
dark wave, dark electro & techno rock
DJ Hekate / dark wave, synthpop, EBM,
industrial
VJ Periklea in Predatoria, ki vas bo razvajala z malimi skrivnostnimi fetiši.
Dress Code/uniforme, usnje, guma, lateks & fetišistični
dodatki
Za garderobo in varnost bo poskrbljeno!
Vstopnina/entrance:
3 eur
-------
Cafe Open, open.si
Četrtek, 5. maj, ob 19h
Odprta.knjiga
Literarni
večer in pogovor z Natašo Sukič ob izidu njenega
novega romana »Molji živijo v prahu«

O romanu: Nataša Sukič je po dveh kratkoprotnih
zbirakh napisala svoj
prvi roman z naslovom Molji živijo v prahu (Škuc-Vizibilija,
2010).
Pri pisanju so jo navdihovali predvsem Naomi Klein, Orwell
in
Foucault, roman pa vsebuje elemente futurizma in socialne srhljivke.
Postavljen je v nedoločeno bližnjo prihodnost, vendar deluje
nenavadno
realistično. Njegovi osrednji temi sta nadzorovanje in kaznovanje
–
nadzor nad posameznikom, nasilje nad političnimi uporniki in
manjšinskim/disidentskimi telesi, manipulacija s človeškim
umom,
eksperimentiranje s človeškimi življenji. V ospredju sta dva
glavna
protagonista: nadzornik v zaporu Dren in transseksualka, ki
v romanu
edina ostaja brez imena, kar še dodatno ponazarja brezimnost
oziroma
nevidnost »spolnih izobčencev«. Srečanje s transseksualko Drenu
popolnoma spremeni življenje in mu zamaje slepo, skoraj fanatično
vero
v državo in njene institucije. Ljubezenska čustva do nje so
zanj
pogubna – prvič v življenju se sooči s svojo strahopetnostjo,
nemočjo
in dvomom v družbeni red, prvič se v njem prebudi vest. Vendar
je Dren
slabič, poln gneva in predsodkov do homoseksualcev, transseksualcev,
brezdomcev, migrantov, šibkih, drugačnih. Kot tak se na koncu
odpove
»priložnosti«, da bi izstopil iz »sistema«. Ostane suženj,
izvrševalec
nasilja za potrebe režima in na koncu še rabelj svoje prepovedane
ljubezni. Dren tako simbolizira tiho, molčečo večino, ki ne
ukrepa, ki
ostaja pasivna in dopušča, da se pred njenimi očmi in »v njenem
imenu«
dogajajo družbene grozote.
O avtorici: Nataša
Sukič je pisateljica, publicistka, kulturna
delavka, DJ-ka, dipl. ing. elektrotehnike in podipl. študentka
humanističnih ved. Sicer pa je izgubljena v prostoru in času,
zanimajo
jo kvantni delci, predvsem pa molekularna sestava besed. Njen
prvenec
kratkih zgodb Desperadosi in nomadi, ki je leta 2005 izsel
pri
Škuc-Vizibiliji, je posledica tovrstnih eksperimentov. Konec
leta 2008
pa je pri isti zbirki izsla njena druga knjiga kratke proze
z naslovom
Otroci nočnih rož, za katero je bila nominirana za Dnevnikovo
fabulo.
V njej se Nataša bolj kot z molekularno sestavo besed ukvarja
z
molekularno sestavo sovraštva in s proučevanjem družbenih strojev
za
njegovo množično proizvodnjo. S to temo še prepričljiveje nadaljuje
v
svojem prvem romanu Molji živijo v prahu, ki je izšel konec
decembra
2010. Trenutno piše svoj drugi roman, ki bo izšel prihodnje
leto pri
založbi Litera.
Z avtorico se bo pogovarjala Suzana Tratnik.
-------

Nedelja, 17. 4.. 2011, ob 19:00, KINO ŠIŠKA
VAMPIRKE IN VIJOLICE, okrogla miza ob predstavitvi
knjige
Ob nedavnem izidu kulturološke študije Andree
Weiss Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu se
bomo pogovarjali o pomenu izdajanja lezbičnih filmskih študij
ter o lezbičnih reprezentacijah, identifikacijah in pogledu
v filmih. Okroglo mizo z gostjami - dr. Tatjano
Greif, urednico založbe Škuc-Vizibilija, mag. Suzano
Tratnik, pisateljico in selektorico Festivala
gejevskega in lezbičnega filma, Natašo Sukič,
pisateljico in kulturno kritičarko in mag. Vesno
Vravnik, magistro medijskih študijev pri ISH
- bo vodila Urška Sterle.
Dogodek bo pospremljen z video instalacijo Petre Hrovatin - VJ
Periklea.
Soorganizacija Kino Šiška in založba Škuc-Vizibilija
Vstop prost
december 2010
Nove izdaje knjig lahko naročite na: http://www.skuc.org/index.php?show=knjige_vizibilija

Urška Sterle
VEČNO VOJNO STANJE
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, Ljubljana, 2010)
--

Petra Hrovatin
MEDNOŽJE MISLI
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, Ljubljana, 2010)
--

Nataša Sukič
MOLJI ŽIVIJO V PRAHU
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, Ljubljana, 2010)
12. 4. 2009

COLETTE: »ČISTO IN NEČISTO«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, št. 18, Ljubljana, 2008)
Pisateljica Colette (1873-1954) je ena od francoskih najbolj
priljubljenih avtoric, njihov, kot radi rečejo Francozi, »nacionalni
zaklad«. V slovenskem jeziku imamo od njenih več desetin knjig,
čistih klasik, prevedenih le peščico: omenimo naj »Potepinko«,
ki je v prevodu Edvarda Kocbeka izšla leta 1960, »Lepotec Cheri«,
ki ga je prevedel Silvester Škerl leta 1961, »Zeleno žito«, ki
ga je leta 1962 prevedla Asta Znidarčič, ter »Claudinin dom«,
ki ga je leta 1991 prevedla Radojka Vrančič. Letos smo dobili
njen peti roman, »Čisto in nečisto«, v prevodu Nataše Velikonja.
Roman »Čisto in nečisto« je, kot piše v uvodnih besedah Judith
Thurman, Colettina biografinja, »študija narave in zakonov erotičnega
življenja«. Gre za »niz dialogov, pomešanih s pripovedjo in komentarji,
med iskalko resnice, Colette, in vrsto poročevalcev, ki jih sama
pisateljica opiše kot 'nespokojne duhove, ki še niso okrevali
od ran, ki so jih utrpeli v preteklosti, ko so naravnost ali
od strani treščili v tisto pregradno čer, skrivnostno in nedoumljivo,
v človeško telo'«. Delo predstavlja, piše v nadaljevanju Thurmanova,
»predirno obravnavo homoseksualnosti, promiskuitete, mizoginije
in starodavne sovražnosti med spoloma, hkrati pa za razmišljanje
o tem, kako človeška bitja erotizirajo – s tragičnimi posledicami
– svoje čustvene vezi«.
Sama Colette je želela, naj beremo »Čisto in nečisto« kot njeno
dokončno besedo o tej temi – kot njen »osebni prispevek k celokupni
vsoti našega poznavanja čutov«. Imela ga je za svoje najboljše
delo, kot tisto, ki bo najverjetneje preživelo svoj čas. Zdi
se, da je ocena pravilna, četudi je daleč stran od dejstva –
pravi Thurmanova - da gre tudi za njen najbolj pristopen ali
najbolj znan roman.
Roman »Čisto in nečisto« je v verziji, kot jo imamo danes pred
seboj v slovenskem prevodu, izšel leta 1941, četudi ga je avtorica
začela pisati že vsaj desetletje prej. Razdeljen je v devet poglavij,
v devet spektrov človekovega seksualnega vedenja in v vsakem
od njih nastopajo osebe, ki jim je skupnih več lastnosti, ki
so vznemirjale družbene normative poznega fin de siecla, obdobja
preloma iz 19. v 20. stoletje, in ki vznemirjajo družbene normative
še dandanes: vsi liki se upirajo predpisanim standardom želje
in vsem sentimentalnostim ter ostalim konvencijam na področju
telesnosti, pa naj gre za maskuline Nove Ženske, za Don Juane,
za lezbijke ali homoseksualce – na kratko, za vse lahkomiselne
in nemoralne duše, ki jim Colette pravi njeni »preživeli« tovariši,
ki jih je, tako kot njo, »ladja brez jambora odvrgla na skalnato
obalo« - ladja, imenovana Eros.
V štirih poglavjih romana je tema lezbištvo, v enem moška homoseksualnost
in v ostalih različna, nekonvencionalna moško-ženska razmerja.
Vse odlikuje to, čemur pravi Colette »nečisto« - to je, ekscesno
(seksualno) obnašanje, a tudi, po drugi strani, »čisto« - to
je, iskanje celosti, komplementarnosti med dvema osebama, ki
pa jo je avtorica rezervirala le za žensko homoseksualnost.
Osebe romana so resnične, seveda s tem, da so njihove identitete
predelane: tako naletimo na fatalno Charlotte, žensko z mlajšim
ljubimcem, ki jo Colette sreča v pariškem opijskem gnezdu; srečamo
staro slovito kurtizano in igralko, biseksualno Amalio X; markizo
de Belboeuf, poznano kot Missy, v romanu La Chevaliere, aristokratinjo,
lezbično transvestitko, s katero je Colette živela med leti 1905
in 1911; Colettino prijateljico, lezbično pesnico Renée Vivien;
Eleanor Butler in Sarah Ponsonby, dami iz valižanskega Llangollena,
znamenit angleški lezbični par iz 19. stoletja; naletimo na premnoge
Don Juane, denimo na Damiena in ostale, ki jih je, zanimivo,
avtorica izpisovala po prijatelju Edouardu de Maxu, vodilnem
igralcu tistega časa, slavnem zapeljevalcu moških in sloviti
osebnosti gejevskih družb.
Naj omenimo tudi zelo pomemben podatek, da je roman »Čisto in
nečisto« nekakšen Colettin komentar na Proustovo »Sodomo in Gomoro«:
kljub občudovanju, ki ga je avtorica gojila do njegovega dela,
pomeni »Čisto in nečisto« nekakšen napad in hkrati širitev njegovega
portreta »invertiranke«, lezbijke. Proustove portrete homoseksualnosti,
predvsem lezbijk, je pariški lezbični krog, v katerega je sodila
(poleg Renée Vivien, Natalie Barney, Djune Barnes in mnogih drugih)
tudi Colette, precej kritiziral.
Colette s tem romanom torej ponudi svoje videnje ženske homoseksualnosti
– ki mu daje, kot smo že omenili, idejo čistosti (skladnosti,
komplementarnosti, preživetvene strategije, celosti v odnosu
med dvema osebama). Ameriška zgodovinarka Shari Benstock (njeno
študijo »Ženske z levega brega« smo izdali pred nekaj leti) prav
zaradi podrobnega Colettinega obravnavanja lezbištva uvršča roman
»Čisto in nečisto« – poleg romana »The Well of Loneliness« Radclyffe
Hall, del Gertrude Stein, nekaterih besedil Virginije Woolf in
drugih - med najboljše primere »lezbičnega modernizma«.
Roman je prevedla Nataša Velikonja. Fotografija na naslovnici
z imenom »showmeyourboobiez« je delo fotografinje Bojane Rudović
Žvanut, za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza.
Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
* * *

NATAŠA SUKIČ: »OTROCI NOČNIH ROŽ«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija št. 19, Ljubljana, 2008).
Otroci nočnih rož so druga zbirka kratkih zgodb Nataše Sukič,
ki sledi predhodnemu delu Desperadosi in nomadi, ki je izšlo
leta 2005.
Zgodbe Nataše Sukič uvrščamo v lezbično prozno pisavo. Sukičeva se pridružuje
vrsti prodornega vala sodobnih slovenskih prozaistk in pesnic, ki prinašajo
svež veter samozavestne, družbeno-kritične in osebno brezkompromisne ženske
homoerotične dikcije.
Avtorica sama pravi, da je ta poetični naslov izbrala, ker homoseksualci
in transseksualci »lahko v polnem smislu zaživimo, se izrazimo
šele na 'sceni', med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože,
ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva,
proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči.«
Delo obsega šest kratkih zgodb (Spremenjena stanja, Zakon močnejšega,
Štiri izpovedi bolestnega uma, Oko, Ubij me!, Izguba). Zgodbe
so notranje dodatno razčlenjene, sledeč lastni dinamiki. Tako
kot Desperadosi in nomadi so tudi Otroci nočnih rož svobodne
oblike in nelinearne dikcije. Na videz fragmentirana in kronološko
nelinearna pripoved, ki mestoma preskakuje ali se celo ponavlja,
se pne skozi logični mentalni in časovni lok, ki vsako zgodbo
zaokroži kot samosvojo celoto.
Če v prvi knjigi pisateljica občuteno opisuje odtise družbene
represije na lezbičnem telesu, od koder izvirajo različne oblike
tesnobe in odtujenosti, se tokrat njen pogled ustavlja na razširjenem
spektru obrobnih, odrinjenih, prikrajšanih in nezaželenih identitet
– homoseksualcev, transeksualcev, transvestitov, žensk, šibkih,
umirajočih. Literarne osebe, razen transeksualcev, nimajo imen.
Na ta način Sukičeva opozarja na brezimnost marginaliziranih
identitet v močvirju večinske kulture, s poimenovanjem najbolj
odrinjenih eksistenc pa razgalja hipokrizijo heteronormativnosti
in podeljuje moč najbolj nemočnim. Avtorico še posebej zanimajo
pojavi sovraštva in nasilja do drugačnosti; skozi svojevrstno
diskurzivno analizo išče miselne označevalce, iz katerih se rojeva
sovraštvo do različnih manjšin. Skozi iskanje izvorov populističnega,
primitivnega sovraštva do drugačnosti, plast za plastjo odkriva
nemoč tistega, ki sovraži; na ta način mentaliteto nasilja razoroži,
osmeši in poniža.
Avtobiografski moment gotovo pomeni pristno, neposredno izkušnjo,
ki jo avtorica živo preslika v besedilo. »Avtobiografski moment
je v mojih zgodbah vseskozi prisoten. Zgodbe so napisane prvoosebno,
pišem o sebi in iz sebe, zato mi je osebno bližja neposredna,
avtentična izkušnja. Beležim svoja opažanja in svoje reakcije
na svet, ki me obdaja. Kje tukaj vstopi domišljija? Že prej sem
omenila, da se pri pisanju prepuščam toku asociacij in tudi na
ta način raziskujem, kaj vstopa na mesto belih, praznih lis v
spominu. Ugotavljam, da je to tisti prostor, v katerem se moja
fantazija najraje udejanja skozi fantazme, osebne mitologije,
metafore. Seveda so tu še druge stvari, ki zadevajo fikcijo,
denimo, osebe, ki nastopajo v zgodbah, so pogosto kombinacija
različnih ljudi iz realnega življenja, tudi časi in dogodki so
pomešani, spremenjeni.« (Intervju z N.S., Književni listi 2007)
Za Natašo Sukič je značilno, da občutke tesnobe, ujetosti, odtujenosti
in strahu neopazno, vendar zavestno preliva v samega bralca ali
bralko, ki s podoživljanjem eksistencialne klavstrofobije hkrati
doživlja tudi svojevrstno katarzo.
Teme Otrok nočnih rož so teme smrti, umiranja, bolezni, zalezovanja,
identitete, odtujenih odnosov, nasilja nad šibkejšimi, transseksualci
in transvestiti, teme nadzorovanja, kaznovanja, seksualnosti.
Fotografija na naslovnici: prizor iz filma Obiskovalec Eme Kugler,
za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza.
Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
*
V drugi kratkoprozni zbirki Sukičeve najdemo šest kratkih zgodb, nekatere med
njimi so razdeljene še na podzgodbe. V primerjavi z njeno prvo zbirko Desperadosi
in nomadi so nove zgodbe iz Otrok nočnih rož še bolj sklenjene, saj med branjem
ugotavljamo, da junaki in junakinje prehajajo iz ene pripovedi v druge, včasih
nam avtorica osvetli eno, potem drugo ali tretjo plat. Kar se nam morda sprva
zazdi kot nekoliko izoliran opis umirajoče ženske ali znanstvenofantastični
vložek, se ob prebiranju druge zgodbe pokaže za nujen odgovor in spomin telesa
oziroma odraz osebne apokalipse in izgube. Intimistične usode so nepovratno
prepletene in usmerjane z družbenim »očesom«, ki ne samo da nadzoruje misli,
dejanja ali spol, ampak določa tudi trajektorijo, po kateri se sme gibati
telo. A ko v Zemljo trči komet in dobro organizirana vlada namerava evakuirati
vse prebivalce, razen na smrt obsojenega v zadnji zgodbi Izguba, se pokaže,
da so vsa prizadevanja oblasti že v osnovi nesmiselna, če že ne zla, saj
služijo zgolj izpopolnjevanju nadzorovanja, tako tistih, ki so vpisani v
stran žrtev, kakor onih, vpisanih v stran nadzornikov.
Suzana Tratnik
* * *

NATAŠA VELIKONJA: »FRAGMENTI SVOBODE: politični eseji:
Terminali Radia Študent 2001-2006«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, št. 20, Ljubljana, 2008)
Knjiga »Fragmenti svobode« je prva esejistična zbirka sociologinje
Nataše Velikonja, ki jo sicer poznamo kot pesnico, prevajalko
in lezbično aktivistko. Velikonja je v Sloveniji, pa tudi v mednarodnem
prostoru, že dodobra uveljavljeno esejistično ime: svoje eseje
in sociološke razprave je objavila v več referenčnih domačih
in tujih knjižnih zbornikih (med drugim v, denimo, Urbana plemena:
subkulture v devetdesetih ali Cooltura: uvod v kulturne študije,
oboje pri Študentski založbi, ali v New Feminism: Worlds of Feminism,
Queer and Networking Conditions pri dunajski Loecker Verlag)
ter domala v vseh slovenskih literarnih ali družboslovnih revijah
in dnevnikih, od Časopisa za kritiko znanosti, Literature, Večera,
Dnevnika, kot esejistka je bila prisotna v ključnih izdajah lezbično-gejevske
scene, v revijah Revolver in Lesbo, v zadnjih letih pa je ena
od nosilnih avtoric časopisa Reartikulacija. Tako je tudi pričujoča
knjiga »Fragmenti svobode« plod njenega večletnega medijskega
dela: gre namreč za zbirko esejev, ki jih je pisala kot kolumnistka
aktualno-politične redakcije ljubljanskega Radia Študent, oddaje
»Terminal«, med leti 2001 in 2006.
Knjiga prinaša petdeset esejev, ki so – kot pravi v uvodniku
dr. Ana Kralj, urednica aktualno-politične redakcije Radia Študent
med leti 2001 in 2003 – »skoz in skoz politična kulturalija,
ki o zdajšnjem stanju duha v Sloveniji in širše pove več, kot
bi slišali v letih predavanj na politologiji ali v nizu kulturoloških
poletnih šol – če seveda verjamete, da je Jim Morrison o šestdesetih
in sedemdesetih povedal več kot vsa institucionalno-interpretativna
srenja skupaj. Nataša razmišlja kot lezbična aktivistka in premišljevalka«,
dodaja Kraljeva, »njeno pisanje pa še enkrat sporoča, kako se
najpomembnejše reči v kulturi in politiki dogajajo na robu, v
krajih, ki se jim je institucionalna in birokratska pamet že
davno odpovedala«.
Pričujoči eseji so oblikovani kot aktualni radijski komentarji,
ki jih je Radio Študent nizal enkrat mesečno od junija 2001 do
aprila 2006. Branje tako prinaša podrobno, ostro, anti-konformno
kulturno in politično analizo dogajanj v Sloveniji v prvi polovici
novega tisočletja, zapisano v izvrstnem, prepoznavnem avtoričinem
slogu. Celotna knjiga je visoko aktualen in profiliran politični
komentar na našo skupno sodobnost. Kraljeva v uvodu meni, da
so »največ, kar lahko ta hip damo, proti-sistemske geste in refleksije,
drobci upora, brez katerih bi bilo življenje še bolj nevzdržno,
kot že je«.
Pisanje nedvomno in zavestno obeležuje, kot smo že omenili,
jasna lezbična perspektiva, ki je platforma celotnega Velikonjinega
avtorskega pogleda. V knjigi torej najdemo analize dogajanj,
s katerimi sta se v omenjenih letih soočala gejevsko-lezbična
scena ali aktivizem v Sloveniji, ali analize medijskih diskurzov
in političnih prijemov, ki so se v tem obdobju na splošno dotikali
homoseksualnosti - denimo, analize dogajanj ob sprejemanju zakona
o partnerstvu, beležke ob festivalih gejevskega in lezbičnega
filma ali ob paradah ponosa, analize lezbične in gejevske literature
in na splošno homoseksualne kulture ter umetnosti.
A tudi tisti komentarji, ki posegajo na druga področja javnega življenja -
v dogajanja na tako imenovani sub-politični ravni, v nastajanje in razvijanje
družbeno-kritičnih skupin na Metelkovi ali širše na nevladni sceni, v razmerja
vsakokratnih oblasti do obrobnih skupin ali politik, v konformizem institucionalne
levice pri vprašanjih realizacije družbene enakosti ali kleronacionalistični
konservativizem institucionalne desnice, v prodiranje kapitalistične, korporativne
in neoliberalne paradigme v Sloveniji - so bistveno obarvani s politično in
kritično pozicijo lezbične marginalke – ki na tej družbeni margini dela in
živi. V svetu, nabito polnem z identitetnimi in intelektualnimi simulakri,
zaradi katerih se radikalna družbena kritika nevarno bliža območju neverodostojnosti
ali pa je že globoko v njem, je prav ta avtoričina »avtentična« obrobna pozicija
tista, ki daje »Fragmentom svobode« izjemno in redko humanistično tehtnost
ter vrednost.
Za konec še nekaj podatkov: fotografija na naslovnici z imenom
»Trashdog« je delo fotografinje Bojane Rudović Žvanut, za oblikovanje
knjige pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga
je izšla v nakladi petsto izvodov in v sodelovanju z Radiem Študent.
-
3. 12. 2008
Društvo ŠKUC (Sekcija ŠKUC-LL) je 30. novembra 2008 na Slovensko tiskovno
agencijo - STA poslalo sporočilo za javnost z naslovom »20.
svetovni dan boja proti aidsu«. Elektronska pošta je bila poslana
na naslov desk@sta.si ob 14:12 uri.
V sporocilu za javnost smo med drugim posebej opozorili na
sporni pojav vse pogostejših zavajanj, ki smo jim priča v zadnjem
času. Opozorili smo, da metode vzdržnosti, zvestobe in monogamije
- ki jih nekateri razglašajo kot vrsto varne zaščite, te zavajajoče
izjave pa ponavljajo številni mediji – niso niti varne niti zanesljive.
Tiskovna agencija STA našega obvestila ni objavila, hkrati pa
je objavila medijske izjave različnih strankarskih podmladkov.
Društvo ŠKUC je nevladna organizacija z več kot dvajsetletnimi
izkušnjami na področju preventive in ozaveščanja o preprečevanju
HIV/aids in hkrati ena prvih organizacij v Sloveniji, ki so začele
izvajati programe na tem področju, kakor tudi organizacija s
pravnim interesom na področju človekovih pravic seksualnih manjšin,
ki ima tudi status društva v javnem interesu.
Glede na to smatramo, da je neobjava našega tiskovnega sporočila
- ki je očitno bilo edino medijsko sporočilo ob dnevu boja proti
aidsu s strani nevladnih organizacij na področju človekovih pravic
seksualnih in spolno identitetnih manjšin - posledica cenzure.
Smatramo, da tovrstna uredniška praksa STA pomeni kršenje načela
enakih možnosti in enake obravnave ter pravice do informiranja.
-
3. 12. 2008

-
25. 9. 2008
Obveščamo vas, da je ob sinočnji otvoritvi kulturno umetniškega festivala Queer
Sarajevo (24. september 2008) prišlo do več hudih incidentov in
brutalnega nasilja nad udeleženci in obiskovalci festivala. Pred zgradbo Akademije
likovne umetnosti, kjer je potekala otvoritev, je kljub strogim varnostnim
ukrepom prišlo do izgredov nacionalističnih in verskih skrajnežev. V več brutalnih
napadih je bilo huje ranjenih deset oseb, ki so bile prepeljane v bolnišnico.
Ranjenih je bilo tudi več novinarjev.
Danes zjutraj so organizatorji (Udruženje Q) odpovedali
festival zaradi visoke stopnje tveganja ponovnega nasilja,
ki ga motivira homofobija in sovraštvo do istospolno usmerjenih.
Festival je prva javna prireditev te vrste v BiH. Vsi tuji
gostje in ostali udeleženci so pod strogimi varnostnimi ukrepi.
Iz Sarajeva: Tatjana Greif
ŠKUC-LL
-
30. 7. 2008
Medtem ko v Budimpešti, Sofiji, Brnu, Zagrebu ali Ljubljani
še preštevamo žrtve homofobičnega nasilja ob letošnjih Paradah
ponosa, je švedska prestolnica že nekaj dni v znamenju osrednje
evropske gejevske in lezbične manifestacije, imenovane EuroPride.
Letošnji Europride so, pod geslom »Švedski greh, rušenje
meja«, otvorili švedska ministrica za evropske zadeve
Cecilia Malmström, princ Manvendra Singh Gohil, eden prvih deklariranih
gejev v Indiji, ter univerzitetna profesorica in aktivistka dr.Tiina
Rosenberg.
Stockholm je v času EuroPride, od 25. junija do 3. avgusta,
gejevska, lezbična in trans- prestolnica Evrope, živa festivalska
arena, z nepregledno množico političnih in kulturnih dogodkov;
vrstijo se filmski festival, razstave, koncerti, delavnice, predavanja,
performansi. Med umetniški program Europride sodi tudi mednarodna
skupinska razstava »Make Out!« v Studiu
44 v Stockholmu, na kateri med 32. umetniki, aktivisti
in filmskimi ustvarjalci iz queer skupnosti sodeluje tudi Nataša
Velikonja, in sicer z esejem »Evropa je dolgočasna
/ Europe is Boring«. Kustosinja razstave je Malin
Arnell, razstava pa reflektira homofobijo, hetero-normativnost
in sodobne tabuje evropske družbe.
Desetdnevno festivalsko dogajanje se bliža vrhuncu - Paradi
ponosa, ki bo
2. avgusta v središču Stochkolma, s pričetkom ob 13. uri. Organizatorji doslej
največje Parade ponosa v zgodovini Švedske pričakujejo preko 850.000 udeležencev
z vsega sveta. Avtor originalne mavrične zastave iz leta 1978, ameriški umetnik
Gilbert Baker, je za to priložnost izdelal 100-metrsko zastavo iz osmih simbolnih
barv.
http://studio44.se/nyhemsida/utstallning/08_07_make_out.html
www.reartikulacija.org
-
5. 5. 2008
Urška Sterle: literarni večer, 15. 5. 2008, ob 18. uri
Knjižnica O. Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana
Dvorana, III. nadstropje
Vabimo vas na pogovor z mlado pisateljico Urško Sterle, ki se
s svojimi kratkimi zgodbami dotika spoja sodobnega urbanega življenja
in pozicij (sub)kulturnega uporništva.
Njen kratkoprozni prvenec Vrsta za kosilo,
ki je izšel pri založbi ŠKUC-Vizibilija, je bil letos nominiran
za literarno nagrado Dnevnikova Fabula.
Pogovor z Urško Sterle bo vodila Suzana Tratnik.
Vabljeni & vabljene!

-
9. 2. 2008
Stand-up komedija Urške Sterle
PROSIMO, NE HRANITE LEZBIJKE!
Stand-up komedija Urške Sterle v Klubu SKUC-LL-Monokel,
petek, 7. marca 2008 ob 22.00
V okviru 9. mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore,
5.- 9. marec 2008, http://www.rdecezore.blogspot.com/
Naravni habitat lezbijke so subkulturna zakotja. Socialno okrožje
lezbijke se imenuje Lezbična mafija in je večinoma sestavljeno
iz bivših, sedanjih in bodočih ljubimk. Ta podvrsta homo homo
sapiensa pogosto izkazuje dobršnjo mero družbenokritičnega obnašanja
in je nagnjena k izveninstitucionalnemu političnemu delovanju.
Nekaj podvrst lezbijk se lahko uspešno znebite s postopkom domestifikacije,
druge so nanjo imune. Ustvarjalnih lezbijk se skrbno izogibajte
- ohranite socialno distanco, vzdržite se fizičnih kontaktov
in nikoli, čeprav vas še tako zamika, ne hranite kritične lezbijke.
Morda bo tako migrirala na druga področja
Urška Sterle je aktivistka, pisateljica in članica Lezbične
mafije.
-
8. 1. 2008

Urška Sterle, foto: arhiv Škuc LL
Prozni prvenec »Vrsta za kosilo« Urške
Sterle, izdan v zbirki ŠKUC-Vizibilija, se je uvrstil med peterico
kandidatov za nominiranko za nagrado Dnevnikova fabula, ki
jo časopis Dnevnik razpisuje za najboljšo domačo zbirko kratke
proze v zadnjih dveh letih.
Žirija, ki jo sestavljajo dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Ignacija
Fridl Jarc, Tina Kozin, dr. Marko Stabej in Gregor Butala, je
oblikovala ožji izbor petih zbirk kratkih zgodb, izmed katerih
bodo do srede prihodnjega tedna izbrali štiri nominiranke za
Dnevnikovo fabulo.

Literarni prvenec Urške Sterle »Vrsta za kosilo« je
zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb, ki so nastajale v obdobju
zadnjih petih let. Zgodbe se, po avtoričinih besedah, napajajo
iz dveh virov – iz ljubezni do nepokorne, kritične in ustvarjalne
margine ter iz nelagodja do pomensko in politično izpraznjenega
spektakla sodobnega sveta. Preko zavestnega vzpostavljanja točke
pogleda, ki je pogojena z lastnimi družbenimi, socialnimi, političnimi
in subkulturnimi koordinatami, se želi avtorica spopasti z mitologijo
o Velikih zgodbah – zgodbah o univerzalnem izkustvu, o bistvenih
temah, o usrediščenem, nevtralnem pogledu.
Več na: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/291177/
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva ŠKUC.
1. december 2007
Fun Factory, Ljubljana (22-06h)
9th June - Saturday / 22.00
K4 Roza - LESBIAN AND GAY UNDERGROUND
Bar SINDIKAT: CASIOp, Emulgator Dečko z vlečko, Delta
Nu / video
Clubbing with LESBIAN ECLECTICS: Kamasutra, Muza
Entrance: 5 €
UNDERGROUND SINDIKALIZEM and/or LESBIAN ECLETICS
After the SINDIKAT has killed POP music, they found plenty of
chances in the kaos that was left behind. They started to combine
the borken pieces, to recreate something new, wierd and attractive.
On Saturday 9.6.2007 the SINIDKAT group will present the visitors
of klub K4 its monsterous creation giving it a 220 V touch of
life!
Clubbing with Lesbian Ecletics underwear music... This time on
the grand floor with legendary DJ Kamasutra- rezident of the first
lesbian and gay club in Slovenia K4 between 1989 & 2001 introducing
DJ Muza... from Black Wave to new electrics, this Saturday is
going to be a truly alternative lesbian night in klub k4!
Klub K4, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, Slovenia
www.klubk4.org
ŠKUC-LL-Klub Monokel vas v torek, 24.
aprila 2007 ob 20:00 vabi na literarni večer in pogovor z Natašo
Sukič.
NATAŠA SUKIČ je soustanoviteljica Lezbične sekcije LL pri Škucu,
sourednica L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem. Za revije
Revolver, Lesbo, Časopis za kritiko znanosti in druge je napisala
mnogo esejev in člankov. Ostaja dejavna v nevladnem sektorju,
predlani pa je pri ŠKUC-Vizibiliji izdala kratkoprozni prvenec
Desperadosi in nomadi. Je inženirka elektrotehnike,
izgubljena v prostoru in času, zanimajo jo kvantni delci, predvsem
pa molekularna sestava besed. Njene zgodbe so rezultat tovrstnih
eksperimentov. Proza Nataše Sukič je ubesedena pokrajina modernih
nomadov, ki se ne premikajo le v prostoru, pač pa tudi v času,
zlasti pa pregibajo in spreminjajo svoje identitete. Največkrat
prvoosebna pripovedovalka je strastna zbiralka opažanj, beleženj,
sklepanj, spoznanj ter slednjič kratkih in zelo strnjenih nomadskih
zapisov, ki so kakor šifre za »večje« ali morda izgubljene zgodbe.
Branje njene zbirke je kakor drvenje po narkotični pokrajini spolov,
časa in bolečine.
Avtorica nam bo prebrala nekaj zgodb, z njo pa se bo
pogovarjala Suzana Tratnik.
(Fotografijo je posnela Nada Žgank.)
Pri založbi Škuc Vizibilija je pravkar
izšlo:
Urška Sterle: VRSTA ZA KOSILO
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah in na spletnem
naslovu društva ŠKUC.

ROZAVIZIJA
2007
Razpis za imenovanje programskih
vodij klubov Tiffany in Monokel
Društvo ŠKUC (skladno s Poslovnikom Nadzornega sveta o delovanju
klubov Tiffany in Monokel) objavlja javni vsakoletni poziv za
imenovanje programskih vodij klubov Tiffany in Monokel. Rok za
oddajo vlog je 20. september 2005 (velja
tudi poštni žig z omenjenim datumom). Naslov, kamor se je potrebno
prijaviti, je: Društvo ŠKUC, Metelkova 6, 1000 Ljubljana,
s pripisom RAZPIS ZA KLUBA TIFFANY IN MONOKEL.
K vlogi je potrebno priložiti:
- PROGRAMSKO VIZIJO DELOVANJA KLUBOV V LETU 2005/06 IN RAZVOJ
KLUBOV DO LETA 2010
- PREDSTAVITEV POZNAVANJA LGBT KULTURE
- CV KANDIDATK/KANDIDATOV
Kandidatke in kandidati, ki že opravljajo kakšno drugo gostinsko dejavnost
(v izogib konfliktu interesov) na razpisu ne morejo sodelovati.

POGOVORI IN PREDSTAVITVE:
- Potrošništvo pri gejih
in lezbijkah
- Uživanje opojnih pijač
- Telesne podobe
- Informiranje in psihosocialno
svetovanje gejem in lezbijkam
- Spolno prenosljive bolezni pri
lezbijkah in gejih
- Reprodukcijske pravice žensk
- Gejevsko starševstvo
- Medijske podobe homoseksualnostIi
RAZSTAVE IN
PERFORMANSI:
- Kolaži Andreje Gomišček
-
Bridge
Markland: "Bridgeland Zwei"
-
Del Lagrace Volcano -
Drag King Exhibition: Kingdom Comes
-
Likovna razstava Urše Recer: BEJBE
OBVESTILA:
- Članske izkaznice
-
Program kluba Monokel v prihodnje
|