LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
AMERIKA
Epizode iz lezbične in gejevske zgodovine
Roman Kuhar
Dvaindevetdeset odstotkov ameriških moških masturbira. Do dvajsetega
leta starosti ima več kot sedemdeset odstotkov neporočenih moških
bolj ali manj redne spolne odnose. Štirideset odstotkov poročenih
moških je že skočilo čez plot, devetinšestdeset odstotkov jih
je bilo pri prostitutki. Štirje odstotki moških so izključno homoseksualni
skozi vse življenje. Trinajst odstotkov moških je med 16. in 55.
letom starosti imelo več homoseksualnih kot heteroseksualnih izkušenj.
Sedemin-trideset odstotkov moških v Ameriki je v času od adolescence
naprej imelo vsaj eno homoseksualno spolno izkušnjo do orgazma.
To so znane in razvpite ugotovitve ameriškega raziskovalca Alfreda
Kinseyja (1854-1956), brez katere ni moč napisati nobenega instant
zgodovinskega pregleda ameriškega gejevskega in lezbičnega gibanja
v drugi polovici prejšnjega stoletja. Kinsey je z objavo rezultatov
obsežne študije - napravil je kar 12.000 intervjujev s prostovoljci
obeh spolov - in knjige Sexual Behaviour in the Human Male leta
1948 dodobra prerešetal takratno ameriško moralo. Kljub temu (ali
prav zaradi tega) je bila knjiga uspešnica, največ kontraverznosti
in šok efektov pa je, kakopak, povzročilo prav soočenje z vse-obsežnostjo
homoseksualnega vedenja v ameriški družbi. Takratna psihiatrija,
alfa in omega pojasnjevanja homoseksualnega vedenja, je namreč
homoseksualce razumevala kot motene osebnosti. Kinsey, nasprotno,
trdi, da je homoseksualno vedenje le eno od številnih na kontinuumu
posameznikovega spolnega vedenja, ki ga razdeli na šest kategorij
(od izključno homoseksualnega do izključno heteroseksualnega),
in zaradi tega nič boljše ali slabše.
Barbara Gittings protestira pred Belo hišo leta 1965
Ampak ženske pa ne
Pet let pozneje, leta 1953, v knjigi Sexual Behaviour in the
Human Female objavi še rezultate o spolnem vedenju ameriških žensk.
Sedemindvajset odstotkov žensk je do svojega 45. leta starosti
imelo homoseksualne izkušnje, trinajst odstotkov je pri tem doživelo
orgazem. Tri odstotke ženske populacije Kinsey razglasi za izključno
homoseksualne. Tisto, česar takratna ameriška družba ni mogla
prežvečiti, pa so Kinseyjevi zaključki, da doživijo poročene ženske,
ki so pred poroko imele spolne odnose, pri spolnih odnosih v zakonu
več orgazmov kot tiste, ki so bile pred poroko "vzdržne".
Še več, lezbijkam, trdi Kinsey, bolje kot moškim uspeva pri ženski
sprožiti orgazem. Takšne ugotovitve so bile za takratno Ameriko
preveč radikalne, zato je bil Kinsey obtožen, da spodjeda ameriško
moralo in da bržkone sodeluje s komunisti. Resnica leta 1953,
ko je bila Amerika prežeta z antikomunistično paranojo, ni bila
pomembna. Že sama namigovanja so bila dovolj, da Kinsey ni več
dobil denarja za tovrstno raziskovalno delo. Kljub vsemu sta obe
dve knjigi napovedovali nov čas, seksualno liberalizacijo, ki
se v kontekstu novih zgodovinskih okoliščin zgodi nekaj let pozneje.
Lov na čarovnike
A prej je sledil še lov na čarovnice, neločljivo povezan z obdobjem
hladne vojne. Leta 1947 je v ameriškem senatu sprejet National
Security Loyality Program (Program za nacionalno varnost in lojalnost),
s katerim takratni predsednik Truman želi iz vladnih služb odstraniti
domnevne komuniste in sploh vse prevratneže (kakopak tudi (domnevne)
homoseksualce). V poročilu o izvajanju Programa lojalnosti, ki
ga v Kongresu predstavijo leta 1950, je zapisano, da so bili med
tistimi, ki so zaradi nove politike lojalnosti izgubili službo,
večinoma homoseksualci. V naslednjem letu in pol je vsak mesec
zaradi domnevne homoseksualnosti zgubilo službo po več kot šestdeset
ljudi. Stanje v vojski je bilo še bolj radikalno: med letoma 1947
in 1950 je bilo iz ameriške vojske v povprečju vsak mesec odpuščenih
tisoč moških in žensk zaradi njihove domnevne homoseksualnosti.
Leta 1953 je predsednik Eisenhower revidiral Trumanov Program
lojalnosti, ki je zdaj eksplicitno prepovedoval zaposlovanje 'spolnih
perverznežev' v vladnih službah. Homoseksualci so postali - ne
prvič in ne zadnjič - grešni kozli in prizorišče, na katerem se
je bojeval boj med različnimi političnimi akterji. Diskreditacija
nekoga z etiketo homoseksualnosti je v takšnem kontekstu namreč
najlažji način, kako se znebiti svojega sovražnika (tako na osebni
kot družbeni ravni).
Prve homofilske organizacije
Prve ameriške gejevske in lezbične organizacije, ki so bile označene
kot homofilske (od tod tudi oznaka homofilsko gibanje), so si
prizadevale predvsem za spodbujanje strpnosti do homoseksualcev.
Prva homofilska organizacija, Mattachine Society, je bila v Ameriki
ustanovljena leta 1950 v Los Angelesu. Zasnoval jo je Harry Hay,
ki je menil, da so bili ameriški homoseksualci tistega časa ljudje
brez obraza, skriti in anonimni. Le vzpostavitev občutka solidarnosti
in skupinske identitete je lahko, po njegovem mnenju, spremenilo
takšno stanje. Ime organizacije je povzeto po srednjeveški francoski
oznaki za skupnost neporočenih moških, ki so se ob praznovanju
dneva norcev našemili v različne maske, s katerimi si tudi v začetku
petdesetih, po Hayevem mnenju, homoseksualci zakrivajo svoje obraze.
Leta 1953 so začeli izdajati prvo ameriško gejevsko in lezbično
revijo One, ki je služila vzpostavljanju občutka skupnosti in
hkrati promovirala organizacijo samo. Pet let pozneje ameriško
vrhovno sodišče odloči, da publikacija ni obscena in jo ameriška
pošta zato lahko distribuira naročnikom. Takrat so vsak mesec
prodali že po 2000 izvodov revije.
Politika Harryja Haya je bila v osnovi nehomofilska in bolj podobna
radikalnejšim pristopom kasnejšega gibanja sedemdesetih Gay liberation.
Pod pritiskom ameriške antikomunistične histerije v začetku petdesetih
let prejšnjega stoletja sta znotraj organizacije kmalu nastala
dva tabora: radikalnejši tabor, ki so ga sestavljali ustanovitelji
Mattachine Society, in zmernejši tabor, ki mu je v naslednjih
letih uspelo prevzeti vodenje organizacije. Njihova politika,
danes znana kot homofilsko gibanje, je zavrnila radikalne pristope
in je prek akomodacije obstoječi družbi poskušala dokazati, da
homoseksualci niso prav nič drugačni od heteroseksualcev. Geje
in lezbijke so nagovarjali, naj se obnašajo čim bolj normalno
in se vklopijo v družbo. Lezbijke so, na primer, spodbujali, naj
nosijo krila, ker se to za ženske spodobi. Na svojo stran so poskušali
pridobiti strokovnjake, predvsem psihiatre in psihologe, ki naj
bi z močjo svoje besede zagotavili, da so homoseksualci povsem
normalni in niso nevarni družbi. Tovrstna 'akomodacijska politika'
je bilo jedro kritike kasnejšega gejevksega in lezbičnega gibanja
sedemdesetih, ki pa ga je kljub vsemu tovrstno homofilsko gibanje
sploh omogočilo in zanj pripravilo teren in temelje.
Prva ameriška lezbična homofilska organizacija Daughters of Bilits
nastane leta 1955 v San Franciscu. Ime je povzeto po pesmi z lezbično
tematiko Songs of Bilits, osem ustanoviteljic pa je tako ime izbralo
zato, da so se zaščitile, saj je zvenelo kot ime kakšne literarne
ali študentske organizacije. Tudi one se zoperstavijo idejam o
lezbijkah in gejih kot bolnih ljudeh in opozarjajo, da so homoseksualci
pravzaprav stigmatizirana in diskriminirana manjšina. Leta 1956
so Daugthers of Bilits začele izdajati svojo revijo The Ladder,
leta 1960 pa v San Francisu organizirajo prvo ameriško lezbično
konvencijo. Tako kot se je zgodilo znotraj Mattachine Society,
sta tudi pri Daughters of Bilits nastala dva tabora. Barbara Gittings,
ki je leta 1958 ustanovila podružnico Daughter of Bilits na ameriški
vzhodni obali, si je prizadevala k še večji vidnosti lezbijk,
zato je, ker je postala urednica revije The Ladder, naslovu dodala
podnaslov Lezbična revija, članice organizacije pa je poskušala
prepričati, da se kot politična gesta slikajo za naslovnico in
se prenehajo skrivati. Organizacijski odbor je menil, da so poteze
Barbare Gittings preveč radikalne in da še ni nastopil čas za
kaj takega, zato je bila Gittings leta 1966 odstavljena kot urednica
revije. A Gittings je takrat imela že drugačne načrte. Ker je
trdno verjela v moč vidnosti gejev in lezbijk, je skupaj s Frankom
Kamenyjem, eno od žrtev Eisenhoverjeve Politike lojalnosti, in
drugimi simpatizerji leta 1965 organizirala enega prvih javnih
protestov. Javno so demonstrirali in zahtevali pravice za lezbijke
in geje pred Belo hišo, Pentagonom, ameriškim zunanjim ministrstvom
in pred stavbo Independence Hall v Philadelphii.
Stonewall
Stonewall je seveda postal mit. Zaznamuje začetek modernega gejevskega
in lezbičnega gibanja, ki pa bi ga lahko postavili že na konec
štiridesetih let. Konec koncev se je koncept boja za pravice homoseksualcev
izoblikoval že konec 19. stoletja v Nemčiji, ko Magnus Hirschfeld
v Berlinu ustanovi Znanstveno humanitarni komite, katerega cilji
so prepoved paragrafa 175, izobraževanje ljudi in spodbujanje
homoseksualcev, da se borijo za svoje pravice. Tisto, po čemer
se Stonewall razlikuje od prejšnjega, pretežno homofilskega gibanja,
so vprašanje asimilacije, prilagajanja in normalizacije. Gibanje
Gay Liberation, ki se pojavi v poznih šestdesetih, tako rekoč
eksplodira po Stonewallskem uporu. Oblikujejo se skupine, kot
sta Gay Liberation Front in Gay Activists Alliance, ki radikalno
prekinejo tradicijo s prejšnjim homofilskim gibanjem, saj ga obtožijo
klečeplazenja pred heteroseksistično družbo. Soočeni z vojno v
Vietnamu ter zatiranjem žensk in drugih manjšin, z vzorom v podobnih
feminističnih in črnskih organizacijah (Women's Liberation, Black
Power Movement) so študentje, ki so večinoma akterji gibanja Gay
Liberation, pripravljeni svetu posredovati bolj radikalno sporočilo.
Zahte-vajo dekriminalizacijo homoseksualnosti in odpravo zatiranja.
Posameznikom nudijo zatočišče in jih spodbujajo k sprejetju in
predvsem razkritju spolne identitete. V manifestu, ki ga londonski
Gay Liberation Front izda leta 1971, trdijo, da se zatiranje začne
že pri spolnih vlogah v družini, ki temeljijo na dominantnem moškem,
ženski kot služabnici in otrocih, ki morajo starše vzeti za svoj
vzor.
Pita na obrazu Anite Bryant - protest v Iowi.
Čeprav se je gejevsko in lezbično gibanje zgledovalo po feminističnem
gibanju, del lezbičnega gibanja pa je pravzaprav izšel iz feminističnega,
odnos med tema dvema gibanjema ni bil vedno podporen in neproblematičen.
Leta 1970 je v Ameriki tako ustanovljena skupina Radical Lesbians,
ki opozori na homofobijo znotraj feminističnega gibanja. Pri tem
se sklicujejo na besede ameriške feministke Betty Friedan, avtorice
knjige The Feminist Mystique in ustanoviteljice ameriške Nacionalne
organizacije za ženske, ki je lezbijke označila za 'vijolično
grožnjo' (lavender menace), ki bo diskreditirala feminizem. To
je nato pripomoglo k artikulaciji lezbičnega feminizma.
Tako kot sta feministično in črnsko gibanje slavila ob sprejemanju
antidiskriminatornih zakonov, je gibanje Gay Liberation v Ameriki
eno od svojih prvih bitk dobilo leta 1973, ko Ameriško psihiatrično
združenje s seznama bolezni črta homoseksualnost. To je bil pomembne
premik v zgodovini gejevskega in lezbičnega gibanja - predvsem
pomemben premik v glavi.
Večer v Stonewall Innu
Njujorška zakonodaja je konec 70. let prepovedovala gostinsko
dejavnost, namenjeno homoseksualcem. Policija je zato v gostinskih
lokalih, kjer so se najpogosteje zbirali homoseksualci, opravljala
racije, aretirala nekaj najbolj 'očitnih' predstavnikov tamkajšnje
klientele, lastnikom pa najpogosteje prepovedala obratovanje do
naslednjega večera.
V Stonewall Innu so se zbirali predvsem črnski in španski transvestiti,
ki so s svojim statusom dvojne manjšine nudili dobro zaščito svetlopoltim
homoseksualcem srednjega razreda, ki so tja pogosto zahajali.
Zavedali so se, da bodo v primeru racije prva tarča aretacij črnci
in Španci. Takšna zgodba bi se ponovila tudi v noči s 27. na 28.
junij 1969, ko so štirje policisti in dve policistki njujorške
policije v Stonewall Innu opravljali racijo pod pretvezo, da je
gostišče prekoračilo licenco za točenje pijač. Takrat je prišlo
do danes zgodovinskega upora, ki je pogojeval nastanek vse bolj
množičnih zahtev po pravicah za homoseksualce. Medtem ko je šest
policistov aretiralo nekaj transvestitov, je večina preostalih
obiskovalcev zunaj gostišča oblikovalo živo verigo.
Do podobnih uporov je v Los Angelesu in New Yorku prihajalo že
prej, upirali so se tudi transvestiti, najpogostejša tarča teh
racij, a vedno so ostali brez širše podpore preostalih homoseksualcev.
Tisto, kar se je pred Stonewallom zgodilo prvič in mu zato daje
tak pomen, je, da so homoseksualci uspeli pogledati prek meje,
ki loči homoseksualnost in transvestizem, in ob tem ugotoviti,
da gre za enake principe zatiranje, ki se jim je potrebno upreti.
Uporniki pred Stonewallskim gostiščem pa vendarle niso bili izključno
homoseksualci. Greenwich Village je bilo namreč središče mladih
ljudi, katerih politično prepričanje je temeljilo na takratnem
protivojnem gibanju, na levi politični ideologiji, gibanju za
črnske državljanske pravice in uspehu ženskega gibanja za osvoboditev.
V poskusu preprečitve aretacije je tako sodelovalo med 300 in
400 ljudi. V gostišče so se, čakajoč na okrepitve, zabarikadirali
policisti in lastniki lokala, uporniki pa so med tem nameravali
zažgati gostišče. To so jim preprečile okrepljene policijske enote,
ki so protestnike razgnale in jih naslednjih nekaj ur lovile po
ozkih ulicah Greenwicha. Naslednjo noč se je pred Stonewall Innom
zbrala nova skupina protestnikov, upor pa je dobival politične
razsežnosti. Konfrontacije so se dogajale še naslednje štiri noči.
Nekaj dni po uporu so predstavniki Mattachine Society in Daughters
of Bilits organizirali prvi njujorški zbor homoseksualcev na Washingtonskem
trgu. Deset let pozneje, leta 1979, je po vzoru znamenitega pohoda
na Washington proti rasistični ameriški politiki leta 1963 organiziran
še prvi gejevski in lezbični pohod na Washington, na katerem 100.000
ljudi zahteva pravice za lezbijke in geje. Tretjega pohoda na
Washington leta 1993 se udeleži že več kot milijon ljudi.
V prvem letu po stonewallskem uporu je v Ameriki nastala množica
novih homoseksualnih organizacij, ki v svojem imenu uporabijo
besedo gay. Ta ni označevala zgolj spolne orientacije, pač pa
tudi odprt politični aktivizem in nov radikalni temelj za samoidentifikacijo.
Zgodila se je radikalna transformacija iz 'homoseksualnost = molčečnost"
v "gej = javnost". V sedemdesetih in začetku osemdesetih
se pojavijo tudi prve nebelske gejevske in lezbične skupine (na
primer Salsa Soul Sisters (1974), Lesbian and Gay Asian Alliance
(1979), Lesbianas Unidas (1980)), ki opozorijo, da njihove izkušnje
pogosto niso reflektirane v etabliranem ameriškem gejevskem in
lezbičnem gibanju, ki kot tako ni imuno za rasizem.
Po uporu
Stvari so se počasi začele premikati na bolje. Leta 1975 so,
na primer, v Ameriki razglasili, da homoseksualnost ni več razlog
za odpuščanje z delovnih mest v vladnih službah. V različnih ameriških
zveznih državah so začeli sprejemati različne antidiskriminatorne
uredbe za zaščito pravic lezbijk in gejev. A tisti, ki so homoseksualnost
še vedno razumeli kot spodkopavanje ameriške morale in napad na
institucijo družine (kot osnovne celice družbe, seveda …) niso
sedeli križem rok. Januarja leta 1977, ko je Miami postala štirideseta
ameriška zvezna država z zakonom o pravicah homoseksualcev, je
Anita Bryant, pevka in nekdanja miss, ustanovila organizacijo
Save Our Children (Obvarujete naše otroke). Postala je glasna
nasprotnica gejevskega in lezbičnega gibanja ter si prizadevala
za ukinitev zakonodaje, ki je homoseksualcem priznavala pravice.
S svojim sloganom 'Homoseksualci se ne morejo reproducirati, zato
se morajo rekrutirati' je obiskovala različne kraje v državi in
v šestih tednih ji je uspelo pridobiti dovolj glasov, da so o
zakonu, ki je zagotavljal pravice homoseksualcem, na Miamiu ponovno
razpravljali in ga v končni fazi razveljavili. To je sprožilo
val številnih ponovnih razprav na ravni vlad zveznih držav in
marsikje so bili antihomoseksualni zakoni preklicani. V Oklahomi
so gejem in lezbijkam ob ponovnem razmisleku celo prepovedali
opravljanje učiteljske službe v državnih šolah. Aniti Bryant je
tako uspelo ustvariti antihomoseksualno retoriko, ki je s poudarjanjem,
da geji in lezbijke ogrožajo otroke in najedajo ameriško družino,
v dobršni meri zaustavila in upočasnila prizadevanja gejevskega
in lezbičnega gibanja.
Njena izvajanja so seveda naletela tudi na upor. Eden od bolj
znanih incidentov se je zgodil v zvezni državi Iowa, kjer ji je
nekdo med njenim predavanjem v obraz zalučal pito. Geji in lezbijke
naj bi tisti večer uspešen upor praznovali s pita-partyji.
Idejo o homoseksualcih, ki da se rektrutirajo in so nevarni otrokom,
je za svojo vzela tudi konservativna religiozna desnica. Ta je
v začetku osemdesetih boj proti gejem in lezbijkam postavila v
ospredje svoje agende in ima še dandanes močan vpliv na ameriško
politiko. Jerry Falwell in Pat Robertson, prominentna glasova
ameriške religiozne desnice, sta na primer po napadu na WTC 11.
septembra 2001 obtožila feministke, homoseksualce in tiste, ki
se zavzemajo za pravico do abortusa, da so deloma krivi za teroristični
napad, saj njihovo početje botruje božji jezi, usmerjeni proti
Ameriki. Pojav aidsa v osemdesetih in ideje o aidsu kot božji
kazni so religiozni desnici dale zgolj dodatni zalet, čeprav ji
vehementnosti ni manjkalo že prej.
Aids
V prvih mesecih leta 1981 v Ameriki, v Los Angelesu, New Yorku
in San Franciscu, odkrijejo prve primere okužbe z virusom HIV.
Bolezen najprej poimenujejo GRID (Gay Related Immune Deficiency),
saj so prvi bolniki geji, a ime kmalu spremenijo v AIDS (Acquired
Immune Deficiency Syndrome). Nastane grozljiva epidemija, s katero
se tako Reaganova kot Busheva administracija neuspešno spopadeta,
zato se morajo geji in lezbijke organizirati sami. Gejevski aktivist
Larry Kramer je leta 1987 svoj govor v New Yorku začel tako, da
je levo polovico svojega občinstva prosil, naj vstanejo. "S
hitrostjo, s katero še širi aids", je dejal, "ste vsi,
ki zdaj stojite, v petih letih lahko mrtvi." Poudaril je,
da je za zaustavitev epidemije potrebna vidnost gejevske skupnosti
in predvsem pritisk na vladne in druge institucije, da pospešeno
iščejo zdravilo za aids. Dva dni pozneje je tristo ljudi ustanovilo
ACT UP (Aids Coalition to Unleas Power) in prevzelo konfrontacijske
taktike gibanja Gay Liberation. Ko so na primer proizvajalci AZT
- edinega takrat legalnega zdravila za AIDS - razglasili, da bo
zdravilo stalo 10.000 dolarjev za enoletno oskrbo okužene osebe,
je v protestu Act Upa po Wall Streetu korakalo 250 ljudi. V spodnjem
delu Manhattna so se posedli na ceste in tako dobesedno zadušili
promet v času največjih prometnih zamaškov. Po več letih tovrstnih
protestov se je ameriška politika na področju zdravil za aids
začela spreminjati. Organizaciji Act Up je ob tem uspelo promovirati
še vrsto sloganov, ki jih prevzema tudi sodobno gejevsko in lezbično
gibanje. Najbolj popularen med njimi je prav zagotovo Molk = Smrt.
Clintonova devetdeseta
Vstop homoseksualne kulture v mainstream in normalizacija homoseksualnosti
(ki seveda ni neproblematična, saj znotraj homoseksualne skupnosti
ustvarja insiderje in outsiderje, bolj in manj ali sploh nesprejemljive
posameznike - po meri heteroseksualnega sveta, seveda) sta prav
zagotovo značilnosti ameriške, pa tudi evropske gejevske in lezbične
zgodovine v devetdesetih. Amerika beleži razpršenost najrazličnejših
gejevskih in lezbičnih združenj. Samo v New Yorku nastanejo gejevska
in lezbična združenja novinarjev, pravnikov, umetnikov, akademikov,
skupine gejevskih in lezbičnih staršev, mladinske GLBT skupine,
združenja seniorjev (SAGE) in podobno. Na seznamu - med bolj zanimivimi
- so tudi Združenje lezbijk - računalniških hekerk (Les-bian computer
hackers), Združenje gejev in lezbijk z domačimi živalmi (Gay and
Lesbian Pat Owners) in Lesbian Sex Mafia, združenje ljubiteljic
sadomazohizma. Amerika je v devetdesetih soočena tudi z več coming
outi javnih osebnosti, med njimi teniške igralke Martine Navratilove
leta 1991 in komedijantke Ellen Degeneres leta 1998, hkrati pa
tudi z nasiljem nad geji in lezbijkami. Eden od najbolj brutalnih
tovrstnih primerov se je zgodil oktobra 1998, ko so goreči nasprotniki
homoseksualcev pretepli, nato pa na ograjo privezali 21-letnega
študenta Matthewa Sheparda, ki je zaradi udarcev privezan na ograjo
tudi umrl. Celo na njegovem pogrebu se zberejo omenjeni nasprotniki,
ki nosijo transparente z napisom 'Bog sovraži pedre!'
Z nastopom Clintonove administracije v začetku devetdesetih je
ameriško gejevsko in lez-bično gibanje dobilo nov zanos in nekakšnega
garanta za zaščito pravic gejev in lezbijk. Na njujorškem GLBT
shodu leta 1992 je dejal: “Če bi lahko položil roko nad tistimi,
ki ste HIV pozitivni in vas tako ozdravil, verjemite da bi to
storil. Če bi zaradi tega moral odstopiti kot kandidat za Belo
hišo in se odreči vsemu ostalemu, bi to storil.” Obljubil je več
denarja za raziskave o aidsu in preklic zakona, ki je gejem prepovedoval
služenje vojske. In prav ta obljuba je v naslednjih letih postala
točka dvoma, saj je Clinton ni uspel izpolniti. Sprejel je kompromisno
politiko 'don't ask, don't tell' (ne vprašaj, ne govori), ki pa
je - čeprav se zdi korak naprej - pravzaprav korak nazaj, saj
posameznike sili v klozet. Kljub vsemu pa je Clintonu uspelo prekinit
več desetletij dolgo diskriminacijsko prakso pri zaposlovanju
drugih vladnih službah. Še več, celo sam je v svojo administracijo
povabil skoraj sto deklariranih gejev in lezbijk. Na sprejem,
ki ga je organiziral, so bili povabljeni tudi njihovi partnerji
in partnerke. Potem pa je leta 1996 podpisal akt Zaščita družine,
s katerim je na federalni ravni odrekel istospolnim partnerjem
pravice, ki izhajajo iz institucije poroke, če bi poroka med istospolnimi
partnerji kdaj postala legalna. S podpisom je hkrati omogočil,
da posamezne zvezne države ne spoštujejo in ne upoštevajo istospolne
poroke, sklenjene v kakšni drugi državi.
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
PORNOVIZIJA: Tip, ki si je izmislil besedo homoseksualnost
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
