Božja napaka
Nagrada Rožnati zmaj za kratki film
Eva Matarranz
(A Coruña, Španija, 1982) je študirala filmske tehnike. Od leta 2010 živi v Sloveniji, kjer dela pri DZMP-Luksuz produkciji in na projektih medijskega izobraževanja.
Anna Savchenko
je 28-letna beloruska filmarka, ki jo zanimajo predvsem dokumentarni in eksperimentalni film ter sociologija.
Kaj vaju je − Evo Matarranz in Anno Savchenko − spodbudilo, da ustvarjata prav v Sloveniji in to pri Luksuz produkciji?
Obe sva delali pri Luksuz produkciji in živeli v Krškem. Leta 2013 sva na mednarodni delavnici dokumentarnega filma v Ljubljani, ki jo vsako leto organizira Luksuz produkcija, hoteli narediti portret transspolne osebe. Potem se nama je pridružila še Catarina Leal, udeleženka delavnice s Portugalske, ki jo je ravno tako zanimala ta tema. Dokumentarni filmi so zelo dobra priložnost za raziskovanje in za potešitev avtorske radovednosti o nekom ali nečem, kar je nate naredilo vtis. Me kot tujke nismo poznale transspolnih ljudi v Sloveniji, opazile pa smo, da je to še vedno precej skrito in je »tabu« v slovenski družbi. Tako se nam je zdela dobra tema za raziskovanje, ne samo zaradi našega osebnega zanimanja, temveč tudi za naše slovenske prijatelje in prijateljice.
Kako sta izvedeli za Salome in zakaj se vama je zdela njena zgodba zanimiva za kratki dokumentarni film?
Eva je pravzaprav vedela, da je Salome slavna TVdiva, vendar smo odlašale s tem, da bi jo kontaktirale, ker smo mislile, da nikakor ne bo za stvar. Bile smo tri uboge tujke, ki smo prosile za to, da bi v dveh tednih posnele in zmontirale nekakšen dokumentarec za delavnico. Odločile smo se, da gremo na Legebitro in prosimo za nasvet. Tam nam je pomagal Mitja Blažič s kontakti tistih, ki bi se bili pripravljeni srečati in se pogovarjati z nami o projektu. Preden smo zapustile pisarno, je Mitja rekel: »Morda lahko vprašam Salome, vendar zdaj živi v Mariboru …« Bile smo kot okamenele, ko se je pogovarjal z njo po telefonu, nakar smo jo še same poklicale. Rekla je, da je seveda za, in naslednjega dne smo šle v Maribor in se srečale pri njej doma, šle z njo in njeno psičko Kali na sprehod v gozd in naredile intervju o njenem življenju. Vse, kar nam je povedala, je naredilo velik vtis na nas, in izražala se je z veliko gracilnosti, in ne kot žrtev. Bila je tudi zares odkrita, pripravljena za sodelovanje in zelo filmična – prav to pa smo potrebovale.
Moram povedati, da je ekipo festivala vaš dokumentarec navdušil. Čeprav Salome že zelo dolgo poznamo kot javno osebo, pa tudi zasebno, ste jo ve predstavile drugače. V čem je bila vaša prednost?
Naša glavna prednost je bila ta, da nismo bile obremenjene, ne v dobrem ne v slabem smislu, nismo si ustvarile vnaprejšnjega mnenja o Salome, nismo je poznale kot javne osebe, predtem je nismo videle ne na televiziji ne v drugih medijih. Vedele smo le, da je blond šovzvezda. Vse, kar nam je povedala o svojem življenju, je bilo za nas novo, tako da smo se odločile, da je to naše izhodišče za snemanje filma.
Snemale ste tudi na Rabu, Salomejinem rojstnem otoku. Čigava je bila zamisel, da se odpravite tudi tja in kaj je to doprineslo k filmu?
Najprej smo predstavile prvo, krajšo verzijo kot projekcijo na delavnici. Zdelo se nam je, da je Salome predober lik, da ne bi naredile kaj daljšega. Ko smo šle v Maribor, da bi ji pokazale izid delavnice, smo jo hotele vprašati, če je pripravljena posneti še nekaj prizorov – enega na Rabu. Salome je pogledala kratko verzijo, ki ji je bila všeč, in nam povedala, da je tudi sama razmišljala isto – in da bi morale na Rab. Krasno. Rab je pomemben del Salomejinega življenja. Tam se je začel njen »boj«, hkrati pa je to njen dom, kraj spominov, tako lepih kakor slabih, kraj, ki je velik del njene identitete, in na katerega je še vedno zelo navezana. Salome je delila svoje refleksije o svojem rojstnem mestu v preteklosti in danes, kar je bil pomemben »retrospektivni« element za filmsko zgodbo.
Kako je bilo delati s Salome? Vas je v čem presenetila, navdušila?
Z njo je bilo zelo lahko delati. Že od samega začetka je bila prijazna in pripravljena sodelovati, tudi pri naših eksperimentih, ne da bi dvomila o njih. Poleg tega je tako iskrena, da smo jo lahko vprašale karkoli o njeni zasebnosti, ona pa je odgovarjala brez težav.
Kaj je bistveno za dober dokumentarni film?
To pa je dobro vprašanje. Vsak dokumentarec je precej enkraten projekt, res je odvisno od vsakega posebej in tukaj zagotovo ni ne formule ne recepta za dober izdelek. Močan lik, dobra zgodba, dobri nameni ter zaupanje med filmsko ekipo in ljudmi, ki se jih snema. To je mininum, s katerim se začne snemati dokumentarec.
Pripravljata kakšne nove projekte zdaj ali v bližnji prihodnosti?
Anna je zdaj v Bruslju, na mednarodnem magistrskem študiju dokumentarnega filma in bo kmalu začela delati na svojem zaključnem projektu. Jaz, Eva, pa še vedno delam z Luksuz produkcijo in na projektih medijskega izobraževanja. V tem letu sem naredila nekaj kratkih dokumentarcev, nekaj načrtujem za naslednje leto. In seveda imava obe z Anno v mislih, da bi ponovno skupaj delali v Sloveniji in drugod!