Hit Venezuele in celotne Južne Amerike - Modro in ne toliko rožnato

Režiser Miguel Ferrari si ob snemanju svojega prvenca Modro in ne toliko rožnato gotovo niti predstavljal ni tolikšnega uspeha, ki ga je film doživel med publiko. Uspešnemu fotografu Diegu se vse obrne na glavo, ko njegovega partnerja Fabrizia brutalno pretepejo homofobi, hkrati pa v njegov svet stopi lasten najstniški sin, strejt, nevajen svojega gejevskega očeta.

Kako je prišlo do tega, da ste napisali to zgodbo?

Pred leti, ko so v Španiji uzakonili istospolne poroke, so me zelo presenetile številne konservativne debate in pripombe, ki so se tedaj sprožile. Začel sem raziskovati stanje v Južni Ameriki in šokirali so me primeri diskriminacije in celo zločinov iz homofobije. Tako sem si zaželel napisati zgodbo o svobodi vsakogar, da je lahko drugačen, da misli drugače. Kot igralec sem se lotil ustvarjanja junakov na podoben način kot pri igri. Za vsakega sem ustvaril zgodbo in kontekst, da bi bil čimbolj prepričljiv.

Ste hoteli podati posebno sporočilo o lgbt-skupnosti v Venezueli?

Ni mi do tega, da bi podajal sporočila, ali da bi celo pridigal. Najširšo publiko sem želel doseči s čustvi in hkrati začeti pogovor o stvareh, o katerih se zaradi tabujev in predsodkov sploh ne govori. Zagotovo sem tvegal, saj sem publiki predstavil junake, ki so jim sprva zagotovo tuji in neznani, toda očitno mi je uspelo, da jih sprejme in podoživlja z njimi.

Lgbt-tematika pa ni edina tema filma, priključili ste ji še druge.

Film se dotika različnosti v širšem smislu. Posamezniki so diskriminirani enostavno zato, ker so drugačni, ali ker so izven »norme«. Diskriminacijo sem želel prikazati z različnih vidikov, ne samo zaradi spolne usmerjenosti, pač pa tudi zaradi telesnega videza, barve kože, spola.

Film je simpatičen tudi zaradi humorja, ki ste ga vpeljali, še posebno skozi lik Delirie.

Že ob pisanju mi je bilo jasno, da moram k tragičnemu delu dodati tudi komičnega. Taka je recimo Delirio. Prihodnost plesalke se ji je podrla, ker je želela spremeniti spol. Toda bori se naprej, bori se za tisto, v kar verjame, vselej jo prežema optimizem.

Ali ste želeli z njenim likom porušiti stereotipe o transspolnih osebah?

Skušal sem se izogniti stereotipom in jo prikazati v vsakdanjem življenju. Življenja transspolnih res niso enostavna, pogosto se zatečejo v prostitucijo, jaz pa sem želel junakinjo prikazati predvsem kot žensko, ki najde svoje mesto v tej »družini« in celo razvije materinska čustva.

Središče filma pa je vendarle drugje?

Seveda, v ospredju je odnos očeta in sina, kar je hkrati tudi razmerje med gejem in strejtom, dva svetova, ki morata spoznavati drug drugega. Morda je čudno, da sem gejevsko razmerje nekako hendikepiral, da ima tragično usodo, vendar sem s tem hotel poudariti potrebo po ukrepanju v zvezi s homofobijo in nasiljem.

Morda pa je vaš film tudi pripomogel k temu, da se v Venezueli več govori o seksualni različnosti in tudi o pravicah istospolnih parov. Predlog zakona o porokah je menda že v obravnavi v parlamentu, s čimer bi se Venezuela pridružila državam Južne Amerike, ki so to področje že uredile.

Morda pa res …