Zadelo me je kot strela z jasnega
Dobesedno. Ampak o tem nekoliko pozneje. Ljubezen do filma se je začela že prej in kot študentki, ki je v zgodnjih osemdesetih prišla iz Maribora v Ljubljano, se mi je odprl svet. Magnus festivalov na žalost nisem obiskala, sem pa zato videla Vabo (Cruising) Williama Friedkina, temačni gejevski usnjaški triler z odličnim Alom Pacinom v glavni vlogi, in Grenke solze Petre von Kant (Die bitteren Tränen der Petra von Kant), briljantno študijo in kritiko zdolgočasenega malomeščanskega življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, še preden sem se zavedla svoje lezbične identitete. Pa tudi mojstrovini in kultni klasiki Taksi na stranišče oziroma Taksi k sekretu (Taxi zum Klo) Franka Ripploha in Kožo (The Skin) Liliane Cavani, sem, če me spomin ne vara, videla še pred zame prelomnim letom 1987. Fassbinder in Cavani, gejevski režiser in lezbična režiserka, sta bila v alter osemdesetih sploh fenomena, bili sta ju polni Kinoteka in Galerija ŠKUC. Tja smo najraje hodili ljubitelji filma.
Festivali Magnus so spustili duha iz steklenice, tabujev, vsaj filmskih, ni bilo več.
Za festival Magnus sem seveda slišala, bila je prava afera z odpovedjo tretjega, bila je cela panika okrog aidsa, ki naj bi se širil s kapitalističnega in dekadentnega Zahoda in bi s »kongresom homoseksualcev«, kot so ga poimenovali mediji in politika, lahko prestopil tudi naše, takrat še socialistične meje.
A strela, ki me je zadela, je udarila leta 1987. Takrat mi je dokončno postalo jasno, da sem lezbijka. Tisto poletje, preden sem srečala Suzano (Tratnik, op. a.), je bil na TV Ljubljana film, ki je treščil vame in dokončno zbezal mojo lezbično identiteto izpod moje naelektrene kože. Entre Nous (Coup de foudre) francoske režiserke Diane Kurys, pretresljiva biografska drama o lezbičnem življenju režiserkine matere. Slovenski prevod – Kot strela z jasnega. In zame je res bila. Sledil je feminizem, in potem ko sem srečala Suzano, še lezbični aktivizem.
Samo predstavljajte si, da živite v družbi, v kateri ste komajda kdaj slišali za besede homoseksualnost, peder, lezbijka, natančneje, kjer ste za obstoj lezbištva slišali v gimnaziji pri obravnavi literature starogrške pesnice Sapfo in pozneje v kontekstu pojava aidsa, potem pa pridete v Ljubljano študirat in trčite ob vso to družbeno vročico; v Galeriji Škuc in v Kinoteki gledate Fassbinderjeve filme, na teveju poslušate prvo debato o feminizmu in lezbištvu (pred predvajanjem lezbičnega filma Kot strela z jasnega), na Škucu se iz oči v oči srečate z Aldom Ivančićem, oblečenem v totalno pedrskem leder stilu, prek Škuc-Foruma se seznanite s prvimi disidentskimi videi, od ženske, v katero se nesmrtno zaljubite, pa slišite vse o pedrskih žurkah v starem Amerikancu in o Magnus festivalih, ki jih zaradi slikovitega opisa doživljate, kot bi bili sami tam, čeprav vas ni bilo, ker takrat o svoji homoseksualnosti niste imeli še niti najmanjšega pojma, nakar se z Lilitkami zadebatirate o lezbištvu, čeprav še vedno nimate pojma, ali ste lezbijka ali pa se vam to samo zdi.
Takšen je bil moj prihod v Ljubljano in zaradi takih stvari sem, ljubiteljica filma, literature in muzike, sčasoma začela sanjati, da bi tudi lezbijke imele svoj umetniški festival. Val nas je preprosto nosil s seboj.
Delno sva s Suzano Tratnik te sanje uresničili leta 1988, ko sva preštopali pol Evrope in iz Londona prinesli nahrbtnik, poln filmov, posnetih na videokasetah (nekaj iz lezbično-feminističnega arhiva, nekaj kar z BBC-ja), in potem v Galeriji Škuc organizirali Teden lezbičnega filma (ki mu je sledil še Teden gejevskega filma). Oba zgodovina beleži kot 4. Festival lezbičnega in gejevskega filma. Še zdaj mi gre na smeh, če se spomnim članka Alenke Štebe v reviji Teleks s pomenljivim naslovom »Jaz sem za konkretno«, ki je izšel ob tem festivalu. Lezbijke smo bile zanjo velikansko razočaranje, saj je v Galeriji Škuc ni pričakal fellinijevski lezbični razvrat, nič zares dekadentnega, le nekaj mladih punc, sumljivo resnih, očitno študentk. Koliko je bilo smeha, ko so se sredi filma pojavile angleške reklame, česar v socializmu nismo še nikdar videli. Ker s Suzano filmov nisva imeli kje preveriti (imeti videorekorder je bilo za naju, revni študentki, znanstvena fantastika), sva šokirani in osramočeni buljili v tiste reklame in si nisva upali pogledati ne levo ne desno, vsaj jaz ne. Na koncu se je ta nerodnost izkazala za vsaj tako smešno, kot je bila smešna zares duhovita Komedija v šestih nenaravnih dejanjih (A Comedy in Six Unnatural Acts) režiserke Jan Oxenberg.
Leta pozneje sem se s Suzano udeležila off programa na Beneškem filmskem festivalu, 10. mednarodnega festivala kratkega filma, Circuito Off (2009). Organizatorji so v poseben program CrissCrossing povabili še tri sorodne festivale, in sicer iz Amsterdama, Bilbaa in Hamburga. Vsak se je predstavil z dvema kratkima filmoma. Ljubljanski s filmoma Romana Kuharja: Kondomi za papeža in kolektiva Vstaja lezbosov: Prvovrstni. Drugi. Naš festival se je tam predstavil kot najstarejši evropski festival lezbičnega in gejevskega filma.
Šele takrat sem dojela – naš festival je na stari celini dejansko najstarejši in prvič sem bila ponosna nanj na poseben način, ki ga je težko ubesediti. Pa ne, da ne bi bila že prej. Toda, saj veste, ko si nekako tu, blizu, enih stvari ne vidiš zares, zdijo se ti samoumevne. Nekako tako kot tisto z drevesi in gozdom. Takrat pa sem se zares zavedla, kako dragocen je in kaj pomeni za našo skupnost.
Včasih dobim tisti zoprni napad klavstrofobije in si rečem, kaj sploh še delam v tem podalpskem zakotju, zakaj ne odidem nekam, kjer ni vse tako sektaško, zatohlo, homofobično, ksenofobno in provincialno. Potem pa me za silo potolaži dejstvo, da imamo v Ljubljani skladno s smernicami svetovne umetnosti, ki v svoje razmišljanje ves čas vztrajno vključuje tudi socialne teme in eksistencialne težave manjšinskih kultur, v zadnjega četrt stoletja vrsto dogodkov in festivalov, ki se ukvarjajo z reprezentacijami spola in seksualnosti in ki svet kdaj pa kdaj ponesejo k nam.
Zadnja takšna inspiracija je bilo srečanje z Barbaro Hammer, osrednjo tujo gostjo predlanskega Festivala lezbičnega in gejevskega filma, ikono lezbične in kvirovske neodvisne kinematografije, avantgardno umetnico, ki jo razstavljata tako njujorška MoMA kot londonska Tate Gallery, in s katero sem se imela privilegij pogovarjati po projekciji njenih zgodnjih kratkih eksperimentalnih filmov. Očarala me je s svojo neuklonljivostjo, z vitalnostjo, energijo in inteligenco.
Kar je najpomembneje – s sabo je prinesla tisti kanček sveta, ki ga v trenutkih tesnobe in melanholije tukaj kdaj tako zelo pogrešam