Pogovor z režiserko Zadnjega Anitinega čačačaja Sigrid Andreo P. Bernardo
Zadnji Anitin čačača je vaš prvi celovečerni film. Kako ste dobili idejo za to prisrčno zgodbo?
Moj prvi kratki film z naslovom Babae (Ženska, 2005), ki govori o različnih obrazih žensk, ima tudi lezbično zgodbo in zgodbo o odraščanju v treh generacijah. Vedno sem si želela narediti celovečerni film o ženskah, vendar v tistem času nisem imela sredstev in sem zato najprej naredila kratki film. Ko sem videla, koliko žensk se je moj skromni film dotaknil, sem se odločila, da na podobno temo naredim celovečerni film. Scenarij za Ang Huling Cha-Cha ni Anita (Zadnji Anitin čačača) sem napisala leta 2006. Inspiracijo sem dobila iz izkušenj žensk, ki jih poznam in ki so mi blizu. Minilo je osem let in v tem času nikoli nisem obupala nad iskanjem sredstev. Leta 2010 je bil scenarij za film sprejet v Produire Au Sud v Franciji (delavnica piljenja scenarija in predstavitev potencialnim producentom), kar mi je dalo zrno upanja in voljo za nadaljnje iskanje. Na srečo je bil na koncu film izbran med finaliste na filmskem festivalu Cinefilipino.
Film naslavlja veliko kompleksnih tem – nelegalni splav, queerovsko željo, moč govoric v tesno povezani vaški skupnosti, religijo in migracije – vendar to stori skozi nedolžnost otroške prve ljubezni. Kje ste dobili idejo za to narativno perspektivo – otroško in lezbično – in zakaj je bilo pomembno, da zgodbo poveste skozi Anitine oči?
Zadnji Anitin čačača ima zelo resno zgodbo, vendar je v filmu obravnavana lahkotno. S filmom se da zelo poistovetiti. Ko smo zelo mladi, vidimo stvari na drugačen način. Vidimo, kako je življenje preprosto, in smo zelo iskreni v svojem čustvovanju. Ko odrastemo, se zdi vse zakomplicirano in izgubimo svojo nedolžnost. Kdo se ne spominja rad svoje prve zagledanosti ali svoje prve ljubezni? Zadnji Anitin čačača nas popelje na pot spominov, ki jo uteleša Anita sama. Želela sem povedati zgodbo o ženskih željah. Želji ženske, da bi bila neodvisna, da bi svobodno ljubila, imela otroke ali pa ne. Lik Anite je navdihnila moja želja, da izrazim queerovsko občutje v njegovem najčistejšem in najbolj temeljnem elementu: ljubezni. To zgodbo sem želela povedati skozi oči mlade Anite, zato da se lahko gledalci poistovetijo in se spom-nijo kreativne moči in čarobnosti svojih prvih otroških ljubezni.
Ustvarjanje Zadnjega Anitinega čačačaja je del mojega kontinuiranega raziskovanja seksualnosti, spolov, religije in morale v kompleksni globalizirani filipinski kulturi.
Upam, da bo Anita v ljudeh vzbudila idejo o medsebojnem spoštovanju drugih in njihovih življenj. In upam, da nas bo naučila verjeti v ljubezen, sanje in čudeže.
Druga osvežujoča stvar je lahkotnost, s katero je sprejeta Anitina fascinacija nad Pilar, še posebej s strani njenih prijateljev Carmen in Goyinga. Sprašujem se, koliko je fikcija podobna realnosti oziroma drugače, bi bili odrasli tudi tako sprejemajoči?
Še vedno verjamem, da ko smo mlajši, v ničemer ni nobene zlobe. Takrat smo v svojih čustvih iskreni. Odrasli vnesemo v stvari zlonamernost.
Kako je potekal proces ustvarjanja filma? Vaše zbiranje denarja za projekt na spletni strani Indiegogo ni dosegel cilja. Ste imeli še kakšne ovire na poti?
Režiranje je bilo vedno moja strast. Vendar pa je produciranje filma zame velik izziv. Kot producentka in režiserka se moram disciplinirati v skladu z omejitvami proračuna svojega filma. Velikokrat se zgodi, da moram celoten prizor ponovno premisliti – samo zato, ker nimam denarja zanj. Takrat se počutim malo razočarano, vendar pa to vzamem kot izziv sebi in svojim sposobnostim kot režiserki, da prizor še vedno izpade dobro, kljub finančnim omejitvam.
Kako ste izbrali čudovite igralce za film?
Nekatere so mi priporočili, drugi so prijatelji. Pri Teri Malvar (Anita) je na avdicijo prišla njena mama in zraven pripeljala hčerko. Igralka, ki igra Anito, je neprofesionalna igralka, na avdiciji se je znašla po naključju zaradi mame. Tak-rat je bila stara šele 12 let. Vprašala sem jo, če bi bila pripravljena zaigrati vlogo mladega fanta, ker takrat še nisem mogla zares razkriti zgodbe. Rekla je, da lahko. Potem sem jo vprašala, če bi si lahko ostrigla lase. Takrat je imela lase dolge do pasu. Rekla je, da lahko. Jaz sem rek-la, da bi želela fantovsko frizuro. Spet je rekla ja. Mati jo je že začudeno gledala. Potem sem vprašala: »Bi bila pripravljena poljubiti dekle?« Ona mi je odgovorila: »Ja, kam pa?« Takrat smo vsi zaploskali in dobila je vlogo. Vedela sem, da je veliko tveganje, glede na to, da je bil Zadnji Anitin čačača moj prvi celovečerec, ona pa neizkušena igralka. Vendar sem verjela vanjo. Cel mesec smo skoraj vsak dan imeli delavnice. Zelo sem jo priganjala. Skozi snemanje jo je cela ekipa vodila, kako naj govori in se giba. Ko je dobila nagrado za najboljšo igralko na Filipinih in premagala druge, znane igralke, smo vsi jokali, saj si jo je zares zaslužila in se je vse delo izplačalo.
Angel Aquino (Pilar) je znana filipinska igralka. Sprva je nisem iskala, ker sem vedela, da si je ne morem privoščiti, vedno pa sem jo imela v mislih. Na srečo je moja sodelavka delala z njo na nekem drugem projektu in ji je omenila zgodbo mojega scenarija. Prebrala ga je in bil ji je všeč. Pri svojem honorarju nam je dala velikanski popust, ker si je želela odigrati vlogo.
Len-Len Frial (Carmen): Sama sem bila njena prva asistentka režije pri projektu, ko je bila stara samo štiri leta. Občudujem njen talent, zato sem jo dobila za film.
Solomon Mark de Guzman (Goying) se prav tako pojavlja v nekaterih TV-serijah in filmih na Filipinih.
Nekatere igralke, ki so igrale matere, so moje prijateljice, druge smo dobili preko avdicij.
Kako so film sprejeli na Filipinih in drugod po svetu?
Film je najprej dobil oznako X in je bil prepovedan za predvajanje. Vsi smo bili šokirani, pritožiti pa smo se morali že naslednji dan. Pritožbi je bilo ugodeno in film je dobil starostno mejo 16 let. Še vedno ne morem verjeti, da so ga skoraj prepovedali.
Zadnji Anitin čačača se spopada z resnimi temami, ampak na videz zelo lahkotno. S filmom se da povezati. Presenečena sem nad tako velikim številom pozitivnih reakcij občinstva, ne samo na Filipinih, temveč tudi drugje po svetu. Najboljši del je, ko me ljudje iz občinstva objamejo in se zahvalijo za film, ki se jih je dotaknil. Nekateri gledalci pridejo do mene v solzah, da mi povejo, kako jim je film spremenil pogled na stvari in jih navdihnil. Film govori o ženskah, opolnomočenosti ter o sladkosti in iskrenosti prve ljubezni. Vesela sem, da se lahko v filmu najdejo ne le ženske, temveč tudi ljudje z različnimi seksualnostmi. Naj-večja nagrada, ki jo lahko prejmem, je ta, da se dotaknem vsaj enega človeka skozi film.
Kakšni so vaši nadaljnji načrti? Delate na kakšnem novem projektu?
Trenutno snemam svoj drugi celovečerni film z naslovom Lorna. Zgodba govori o 60-letni ženski, njenih preteklih propadlih razmerjih in njeni volji, da še vedno išče pravo razmerje. Je film o staranju in o samoti.