Julia - J. Jackie Baier
Intervju z J. Jackie Baier, režiserko Julie in kratkega filma »Convincing Authencity«, ki ga bomo videli v omnibusu Fuk drugače XXY (Nemčija, 2014).
Študirali ste tudi literaturo in lingvistiko. Ali je snemanje filmov za vas najboljši način / oblika, s katerim se lahko izrazite kot umetnica?
Prehodila sem dolgo in vijugavo pot, da sem lahko našla načine, kako se izraziti kot osebnost in kot umetnica. In zdi se mi, da se ta pot še nekaj časa ne bo končala.
Izviram iz konservativne družine. Moj oče je bil luteranski pastor v bolj ruralnem okolju na severu Nemčije in seveda sta si tako mati kot oče želela, da bi njun najmlajši sin postal duhovnik, tako kot oče. Zelo težko ju je bilo pregovoriti v kaj drugega in za to sem porabila skoraj vsa svoja najstniška leta. Na koncu je bil zame študij literature in lingvistike edina možnost, da sem lahko šla svojo pot in bila še vedno sprejeta »doma«.
Takrat se mi ni niti sanjalo, kaj naj bi pomenilo izražanje same sebe. Od svojih staršev sem se naučila, da v življenju ne gre za samoizražanje, marveč za dolžnost.
Zato je to, da sem filmarka, zame slednjič bil (in je še vedno) najboljši način, da se izrazim tudi kot človek.
Prebrala sem vaš CV in med točke svoje kariere ste uvrstili tudi spremembo spola. Zakaj je po vašem pomembno, da se izrazimo ali razkrijemo kot lgbt?
Naj najprej povem, da je bila sprememba spola zame edina možnost, da ostanem živa. Ne bi me bilo več tukaj, če tega ne bi naredila. To je zagotovo.
Tako da tukaj ne gre ne za kariero ne za moj umetniški razvoj. – Čeprav danes resnično verjamem, da mi je sprememba spola pomagala tudi osebno, da sem lahko odkrila in razvila svoje umetniške sposobnosti.
Ne morem pa govoriti za druge ljudi. Ne promoviram določenega življenjskega sloga. Vsak mora sam zase vedeti ali ugotoviti, kako hoče živeti svoje življenje.
In zakaj še dandanes mnogi transseksualni ljudje ostajajo skriti?
V večini držav je njihovo razkrivanje še vedno nevarno – ne samo v Rusiji ali na Bližnjem Vzhodu. Denimo, v grškem mestu Solun je v letih 2012–2013 policija zapirala transseksualne ljudi samo zato, ker so prečkali cesto ali vozili avto. Več mesecev so potekale aretacije čiščenja in prisilnih testiranj na virus HIV in še dandanes transosebe v Grčiji ogroža policija, ki jih lahko zapre zaradi obtožbe, da predstavljajo tveganje za javno zdravje.
Kako so bili prikazani transseksualci/ transseksualke v filmih nekoč in danes? Kakšne so glavne razlike? Kako sploh katerikoli diskriminirani človek postane gospodar/gospodarica svoje lastne zgodbe?
Mogoče bo nekega dne kakšen akademski raziskovalec/raziskovalka to odkril. – Medtem pa bi nam lahko, tako kot v številnih drugih primerih, dal kakšen namig Andy Warhol. V delu POPism, The Warhol 60’s (Harvest, 1980) je zapisal:
»V šestdesetih so začeli povprečni ljudje pri sebi odkrivati težave s spolno identiteto in nekaterim se je zdelo, da veliko njihovih lastnih vprašanj izražajo prav dregice. Zato je bilo običajno, da so si ti ljudje želeli biti v bližini dregic – kot da bi se skorajda počutili bolje, ker so si lahko rekli: ‘Morda ne vem čisto dobro, kaj sem, vem pa vsaj to, da nisem dregica.’« (ibid., str. 224)
Po večini filmov in fotoreportaž, ki so obravnavali transseksualnost, kolikor sem jih sama videla, sem spoznala, da obstaja potreba po tem, da bi »pokukali za zaveso« in se soočili s »čudnim in skrivnostnim svetom drugega«. Zdi se, da sta v tem primeru idiosinkrazija in idealizacija v ravnovesju. Toda na splošno gledano, kar se tiče diskurza o transseksualnosti približno v zadnjih štiridesetih letih, lahko rečem, da sami transseksualci in transseksualke nimajo »svojega glasu«.
Kdaj in kako ste spoznali Julio in zakaj ste hoteli posneti film o njej?
Prvič sem jo srečala v baru »Royal« v berlinskem Wilmersdorfu.
Nekaj časa sva posedali skupaj kot »hostesi» za šankom in spodbujali stranke, da so kupovale peneče se vino, seks ali karkoli že je prinašalo denar.
Obe sva zelo kmalu ostali brez dela. Jaz zato, ker šefica enostavno ni verjela, da sem dovolj dobra kurba (in v resnici je imela prav). Julia pa zato, ker ji je prišlo v navado, da je verbalno nadlegovala stranke. To se kratko malo ni moglo dobro končati.
Tistega leta 2003 sem v omenjenem baru začela fotografirati Julio.
Neke noči leto pozneje, ko sva se srečali na striptizu transov, sva si obljubili, da se ne bova nikoli več izgubili izpred oči, in aprila 2005 smo začeli videografirati Julijino življenje.
Julio ste snemali kar deset let. Zakaj tako razmeroma dolgo obdobje in kdaj ste se odločili, da boste končno nehali snemati in končali dokumentarni film?
Pravzaprav je bil moj načrt, da naredim nekaj intervjujev z njo in najdem televizijsko hišo, ki bi podpisala pogodbo za 30-minutni dokumentarni film. A nikogar ni zanimalo. Zato sem še naprej dokumentirala. Ni bilo ravno načrtovano, ampak se je nekako zgodilo. Potem pa so leta 2011, ko sem nehala delati kot televizijska režiserka in ko sem imela drug dokumentarec na Berlinalu, financerji pokazali več »odprtosti« za moje projekte. S finančno podporo Medienboard Berlin-Brandenburg, Nemške zvezne vlade in Kulturne fundacije Republike Litve je bilo slednjič mogoče zaključiti snemanje in postprodukcijo.
Kaj je o filmu menila sama Julia in kako živi danes?
Julii je film všeč. – Rekla bi, da je to ravno toliko njeno delo, kot je moje. Nikoli se ni obotavljala, nikoli ni bila rezervirana. Edini trenutek, ko je hotela, da nehamo snemati, je prav tako dokumentiran v samem filmu.
Kakšni so odzivi občinstva na »Julio«, še posebej, ker je to zelo neposreden in resnicoljuben film brez olepšav?
Kaj naj rečem? Doslej ni še nihče zapustil nobene projekcije filma. Seveda pa imate prav – film je neposreden, je resnicoljuben in je boleč. Zame je bil to edini način, da sem lahko spregovorila o tej temi.
Česa se boste lotili v naslednjem projektu? Ali razmišljate tudi o tem, da bi posneli celovečerni film?
Trenutno delam na mnogih projektih, zvečine fotografskih. Leta 2003 sem posnela na tone negativov, ki prikazujejo prostitutke v »Royalu« – prav v tem baru, kjer sem spoznala tudi Julio. Zdaj poskušam najti vse, ki so takrat tam »posedale«, ter ugotoviti, kje so danes in kako jim gre.
Delam pa tudi na filmskem projektu. Ne morem kaj dosti povedati, bo pa to celovečerni dokumentarec.
Vedno pa razmišljam o tem, da bi morda posnela igrani celovečerec. Po drugi strani pa – ali bi sploh verjeli taki zgodbi, kot je Julijina, če bi bil to igrani film?
4. oktober, 2014