Ko je film Dolgoletno prijateljstvo (Long­time Companion) po nekaj festivalskih projekcijah izšel v ameriških kinematografih maja 1990, je aids v slabih desetih letih samo v ZDA terjal okoli 120.000 življenj. Veliko ljudi je za bolezen izvedelo iz članka Lawrencea Altmana z naslovom »Redka vrsta raka pri 41 homoseksualcih«, ki ga je objavil New York Times 3. julija 1981, in skrivnostna, čeprav dozdevno omejena zdravstvena kriza je v nekaj letih postala strahotna epidemija, ki so jo zaznamovali predsodki, predvsem pa od virusa nič kaj manj strupen molk.

V tistih letih je umrlo veliko ljudi, ki so se poklicno ukvarjali z gledališčem, plesom in filmom, toda sama homoseksualnost je bila še vedno precejšen tabu in s tematiko aidsa se je takrat spopadlo le nekaj gledaliških dram (Tako kot je in The Normal Heart) in TV-filmov (Zgodnja zmrzal in priredba igre Tako kot je). Leta 1986 se je v nekaj ameriških kinematografov neslišno prikradel samo majcen neodvisen film Poslovilni pogledi, ki kljub dobrim kritikam ni pustil posebnega pečata, verjetno zato, ker je režiser sam nekaj let po izidu filma umrl za aidsom.

Za mejnik, ki je prebil molk na nekoliko širši ravni, velja prav Dolgoletno prijateljstvo Normana Renéja, ki učinkovito preprosto prikaže zgodbo o skupini gejev v New Yorku ob širjenju epidemije in izgubljanju številnih prijateljev. To je bil namreč prvi neodvisni film na to temo s širšo distribucijo, zaradi katere je bil deležen tudi večje medijske pozornosti.

Zaradi sporne tematike so imeli ustvarjalci na voljo komaj 1,5 milijona dolarjev proračuna, toda kljub številnim težavam je film nazadnje imel 4,6 milijona dolarjev izkupička. Pomenljivo je tudi, da je bil igralec Bruce Davison nominiran za zlati globus in celo oskarja za stransko vlogo. Dandanes dobivajo neodvisni filmi veliko pozornosti in prestižnih nagrad, takrat pa je bil to izjemen uspeh.

Izvršnemu producentu Lindsayju Lawu so bile marginalne teme zelo pri srcu. Nekaj let prej je v kinodvorane pripeljal filmsko priredbo slovitega romana Jamesa Baldwina Pojdi in povej na gori, in ker sta filmska in televizijska industrija tako ignorirali dogajanje ob izbruhu aidsa, je naročil filmski projekt, ki je postal Dolgoletno prijateljstvo.

Scenarist Craig Lucas je že dolgo hotel spisati zgodbo o prvih letih epidemije, in čeprav je končno naletel na odobravanje, si ni predstavljal, da bo pot tako težavna. Naivno je mislil, da bo tematika vse zanimala tako kot njega, vendar je naletel na nepričakovano homofobijo. Ustvarjalci so želeli čim več odmevnih imen, da bi pritegnili občinstvo, vendar se igralci niso ravno tepli za vlogo v tem filmu. Tudi tistim, ki jih je projekt zanimal, so agenti odsvetovali, da bi bili kakorkoli vpleteni.

Produkciji je nazadnje uspelo zbrati nekaj filmskih igralcev, predvsem pa nekaj uveljavljenih imen z newyorške gledališke scene, kot so bili Campbell Scott, Mark Lamos in Mary-Louise Parker. Slednja se še danes spominja, da je to edina vloga, ki jo je kdaj sprejela, še preden je prebrala scenarij, saj je že prej sodelovala z Lucasom in Renéjem in zanju je bila pripravljena igrati karkoli.

Dolgoletno prijateljstvo ni bil samo eden prvih igranih filmov o aidsu, temveč tudi eden redkih, ki so se znali otresti karikiranja in pretiranega stereotipiziranja gejev. Šlo je za običajne ljudi s povsem običajnim življenjem, ki se morajo nenadoma spopadati z izredno neobičajnimi okoliščinami.

Vendar pa so pretresljiva doživetja, ki učinkovito odražajo situacijo na širši ravni, prikazana skozi osebne zgodbe glavnik likov, z vsemi vidiki vsakdanjega življenja, ki je tudi v najmračnejših trenutkih lahko zabavno ali celo smešno.

René ni hotel izumetničene zgodbe. Zdeti se je moralo, da se je snemalna ekipa pojavila v bolnišnici in ujela prijatelje med povsem običajnim pogovorom. Podobno je bilo z glasbo. Prejel je številne predloge in prelepe, ganljive skladbe, vendar jih je brez pomislekov tudi zavrnil. »Ljudje ne poslušajo tega, ko izvedo, da imajo hiv. Poslušajo Madonno, Blondie, trapaste in všečne popevke.«

Njegov brezkompromisno trezni odnos se vsekakor pozna v vtisu, ki ga daje film, zlasti če ga primerjamo s slovito Filadelfijo (1993) in nedavnim Normalnim srcem (2014), ki se skoraj nesramno zgleduje po Dolgoletnem prijateljstvu, ampak je seveda namenjen mlajši in kljub informacijskemu napredku nič kaj bolje ozaveščeni i-generaciji.

Dolgoletnemu prijateljstvu daje posebno moč prav režijska odmaknjenost, nežna diskretnost, ki ne obsoja, temveč samo spremlja. In nas prav s tem bistveno bolj gane od pretirano čustvenih (hollywoodskih) mahinacij.

Navsezadnje gre za zelo oseben film. Tako René (ki je med snemanjem filma zbolel za aidsom) kot Lucas sta še predobro poznala grozljive vidike epidemije. Že nekaj dni po objavi Altmanovega članka v New York Timesu je Lucasov prijatelj hudo zbolel in umrl po komaj 36 urah. Epidemija se je tako hitro širila, da je zelo kmalu poznal vsaj trideset ljudi, ki so bili bolni ali že mrtvi. Ko je začel pisati scenarij za film, jih je bilo že skoraj sto.

Osmrtnice v časopisu so bile vsak dan polne preminulih moških, starih 30 ali 40 let, in vse so se končale z enakim stavkom: »Za njim žaluje dolgoletni prijatelj.«

Lucas in René se tako z zadnjim prizorom na neki način spopadata s smrtjo, ki ju je obdajala. Ko se Willy, Fuzzy in Lisa sprehajajo po prazni plaži, se zazrejo v prihodnost, ki se je zdela leta 1988 še posebno nemogoča. »Rad bi bil tu, če kdaj najdejo zdravilo,« reče Willy in tedaj priteče na obalo gruča ljudi, med katerimi so njihovi izgubljeni prijatelji, kot čarobna vizija konca neke vojne, ki izpuhti tako nenadno, kot se je pojavila. Dandanes ima ta konec posebno zgodovinsko in seveda čustveno težo in nedvomno bo imel nekoč še večjo.

Luka Pieri