Hiv in aids na filmu

Film seveda ni mogel mimo pojava aidsa. Same epidemije se je loteval na različne načine. Zlasti televizijski filmi so skušali učinkovati s šokom, sentimentom, ganotjem. Visokoproračunski filmi so igrali na gledljivost in usmiljenje. Realnejšo in tršo podobo pa so prinašali nizkoproračunski, ki so nemalokrat zavzeli aktivistično vlogo. Zlasti slednji so nastajali tudi izven ZDA. Spodaj navajam nekaj najodmevnejših filmov, ki smo jih lahko videli tudi pri nas. Filmi, ki zajemajo ženske in aids, so obravnavani posebej.

Zgodnja zmrzal

(An Early Frost), ZDA, 1985, režija John Erman

Ta televizijski film je sploh prvi film, ki se dotika aidsa oziroma hiva. Mladi odvetnik Michael svoji družini razkrije svojo homoseksualnost in svojo okuženost. V času, ko je bila diagnoza aids hkrati že smrtna obsodba, so oče, mama in sestra v paničnem strahu. Družinska melodrama prinaša tudi vrsto vzgojno-informativnih elementov, vsekakor pa je ta film, ki je doživel izjemno gledanost, odprl pot tudi vsem drugim s to tematiko, ki so mu sledili. FGLF 1991.

Virus ne pozna morale

(Ein Virus kennt keine Moral), Nemčija, 1985, režija Rosa von Praunheim

Legendarni nemški režiser nizkoproračunskega in »garažnega« filma Rosa von Praunheim si seveda ni mogel kaj, da se ne bi spopadel z novo grožnjo gejevskemu svetu. To je storil v svoji maniri, v obliki kolažnega dokumentarnega filma, z obilo satiričnih primesi in provokacij. Zgodba se odvija okoli lastnika savne Rudigerja in njegovega ljubčka Christiana, študenta glasbe, sledi pa cela paleta različnih oseb, kot recimo terapevt, ki bolnemu Rudigerju svetuje »naj se pripravi na bolečino, kot da je sama lepota«, ženska, ki si želi otroka z gejem, »preden vsi pomrejo«, ali marksist, za katerega so žrtve aidsa »jutrišnji proletariat«. Film smo si lahko ogledali na FGLF leta 1990, skupaj z njegovim naslednjim dokumentarcem na isto temo Molk je smrt, iz leta 1990.

Poslovilni pogledi

(Parting Glances), ZDA, 1986, režija Bill Sherwood

Edini film režiserja, ki je leta 1990 umrl za posledicami aidsa – se je pa s tem filmom nedvomno zapisal v klasiko lgbt-filma. Gejevski par Michael in Robert se pripravljata, da Robert za dve leti odpotuje na delo v Afriko – toda njegovi pravi motivi se skrivajo v krogu njunih ekscentričnih prijateljev, med katerimi je tudi njegov biv­ši fant Nick, rock zvezda, ki umira zaradi aidsa. Nick je pravo nasprotje vseh podob aidsa na filmu v osemdesetih in devetdesetih, močan je in niti najmanj usmiljenja vredna figura. Dogajanje je osredotočeno na poslovilno zabavo, ki prinaša tudi vrsto komičnih elementov in tri osrednje hite skupine Bronski Beat. FGLF 1994.

Dolgoletno prijateljstvo

(Longtime Companion), ZDA, 1989, režija Norman Rene

Prvi film s tematiko aidsa, ki je dosegel širšo publiko. Pripoveduje o skupini prijateljev gejev, v katero zareže aids. Film je bil predvajan na rednem sporedu in tudi na slovenski televiziji.

The Living End

ZDA, 1992, režija Greg Arraki

Eden prvih filmov, ki jih uvrščamo v val New Queer Cinema, brezkompromisno udari s popolnim nasprotjem solzavim aids-zgodbam. Luke je nemiren in brezbrižen klatež, John pa sramežljiv črnogledi filmski kritik, oba sta geja in oba sta okužena s hivom. Po njunem nenavadnem srečanju in potem ko Luke ubije homofobnega policaja, se odpravita na poslednji »road trip« z motom »Fuck everything«. Nekakšna gejevska verzija filma Thelma & Louise je s svojim cinizmom, z romantiko in zmedenostjo hitro postala kultna na področju neodvisnega filma. FGLF 1993.

Divje noči

(Les nuits fauves), Francija, 1992, režija Cyril Collard

Film je režiser posnel po svojem avtobiografskem romanu z istim naslovom, ki je izšel leta 1989. To je bil njegov prvi in edini film, umrl je kmalu zatem, ko so film začeli predvajati. Jean, filmski snemalec, je bisek­sualen in hiv-pozitiven. Ima strastno razmerje z najstnico Lauro, hkrati osvaja igralca ragbija Samyja in ima številne naključne seksualne partnerje v zavetju temnih parkov. Laura sprejema njegovo biseksualnost in njegovo okuženost, sama celo zavrača uporabo kondomov. Samy pusti svojo punco in začne živeti z Jeanom. Vsi trije padejo v vrtinec avtodestruktivnega vedenja, ki se na koncu izpoje v Jeanovi pomiritvi. FGLF 1993.

Filadelfija

(Philadelphia), ZDA, 1993, režija Jonathan Demme

Eden prvih mainstreamovskih hollywudskih filmov, ki odpira teme aidsa, homoseksualnosti in homofobije. Tom Hanks igra vplivnega odvetnika, ki skriva svojo usmerjenost in dejstvo, da ima hiv. Toda sodelavci opazijo na njem bolezenske spremembe in pod pretvezo napake je odpuščen. Slednjič le najde odvetnika (igra ga Denzel Washington), ki je pripravljen sprejeti njegov primer, torej tožbo proti firmi, ki jo pred smrtjo tudi dobi. Film je bil pri nas predvajan v kinematografih in na televiziji, po vsem svetu pa je znan tudi po nosilni pesmi Brucea Springsteena Streets of Philadelphia.

In orkester je igral dalje

(And the Band Played On), ZDA, 1993, režija Roger Spottiswoode

Impozantna televizijska dokudrama je nastala po istoimenski knjigi aktivista Randyja Shiltsa in podaja zgodovino aidsa, s številnimi dejstvi, tako da so filmu očitali precejšnjo neživljenjskost. Epidemiolog Don Francis postane leta 1981 pozoren ob številnih smrtih gejev, ob katerih vzroki niso jasni. Poda se v raziskave, iskanje finančne pomoči in politične podpore. Slednjič ugotovi, da se ta nova bolezen aids prenaša virusno in s pomočjo številnih znanstvenikov po svetu odkrije virus hiv. Ljudje pa medtem vedno bolj umirajo. V filmu nastopa tudi močna igralska zasedba. FGLF 1994.

Življenje v Silverlakeu

(Silverlake Life: The View from Here), ZDA, 1993, režija Peter Friedman in Tom Joslin

Izredno odmeven in presunljiv realističen film, posnet z video kamero iz roke, ki nazorno dokumentira zadnje mesece razmerja med Tomom Joslinom in njegovim partnerjem Markom, ki se oba bojujeta z aidsom – vse do Tomove smrti. Vsakdanji opravki predanega para, jemanje zdravil, kratki sprehodi v park, vse postaja zaradi napredujočega aidsa vsak dan večji napor, ki ga znova in znova premaguje njuno upanje in volja do življenja. Ta verjetno najbolj avtentičen dokument življenja z aidsom je prejel številne nagrade, predvajan pa je bil na mnogih televizijah (tudi na slovenski) in dosegel na milijone gledalcev.

Čist odštekani

(Totally F***ed Up), ZDA, 1993, režija Gregg Araki

Drugi film tega provokativnega režiserja, ga je nedvomno vpisal v New Queer Cinema. Sledimo šestim najstnikom, štirje so geji, dve pa tvorita lezbični par. Film je zgrajen iz 15-ih delov, v katerih so izseki iz življenj in romanc protagonistov. Ti se dotikajo tem, kot so pretepanje pedrov, homofobija, aids, zavrnitev staršev, samomori. Eksperimentalni pristop dovaja v film tudi druge materiale, ki še podkrepijo določeno mladostno brezizhodnost. FGLF 1995.

Zero Patience

Kanada, 1993, režija John Greyson

Kanadski režiser New Queer Cinema, kasneje avtor nam znanih filmov Lilije, Neobrezan in Proteus, je posnel svojevrstni glasbeni film o domnevnem »Patient Zero«, ki naj bi prinesel hiv v Severno Ameriko. Na njegovi sledi je geograf in seksolog iz 19. stoletja Richard Burton, ki se poda v savne ter izprašuje žrtve aidsa, aktiviste, zdravnike in celo duha samega Zerota. Burton pri tem po 170 letih ugotovi, da je gej, in ima psevdoromanco z duhom. K nenavadnosti zgodbe dodajo svoje še pesmi, petje in ples. Režiser je na številne napade odgovarjal, da je bila epidemija za vse tako depresivna, da je bil že čas ustvariti bolj zabaven in seksi film, ki pa vseeno prinaša tehtna sporočila.

Mularija

(Kids), ZDA, 1995, režija Larry Clark

Kontroverzna in provokativna najstniška drama, ki podaja surov portret klape brezbrižnih urbanih najstnikov, ki ves svoj čas namenja potikanju po ulicah, obiskovanju zabav, parjenju in drogiranju. Zgodba je postavljena v začetek devetdesetih, na vrhunec epidemije aidsa. Glavni junak, šestnajstletni Telly, je obseden z devicami in že na začetku filma seksa z dvanajstletno deklico. Jennie, ki je enkrat seksala z njim in z nikomer drugim, se s prijateljico odide testirat za spolne bolezni – izkaže se, da je seropozitivna. Začne iskati Tellyja, da bi mu povedala, da je okužen in da ne bi več prenašal virusa. Ta seveda brezbrižno živi s klapo, med alkoholom in drogami ter v stalnem iskanju devic. Film je bil pri nas predvajan na rednem sporedu, kasneje tudi na nacionalni televiziji in kinotečno za šolske projekcije.

Darilo

(The Gift), ZDA, 2001/2002, režija Louise Hogarth

Bareback pomeni hoten seks brez kondoma. Bug chaser je nekdo, ki se hoče namerno okužiti z virusom hiv. Gift giving pomeni zavesten prenos virusa hiv na neokuženo osebo. Dokumentarec proučuje fenomen namerne okužbe z virusom hiv, ki se je razširil po gejevskih spletnih straneh in seks zabavah, kjer je prevladalo novo reklo: Ne sprašuj in ne govori. Ameriški geji govorijo o neuspehu aids-preventive, stranskih učinkih zdravil, obžalovanju zaradi okužbe in o želji, da bi se znebili večnega strahu in negotovosti pred okužbo. Mar seropozitiven status res pomeni tudi konec strahu pred okužbo? Kaj se je zgodilo s preventivo? Kontroverzen film, ki je na vseh festivalih dvignil veliko prahu, tudi po projekciji na FGLF 2005, ko je sledila živahna okrogla miza.

Moj brat Nikhil

(My Brother Nikhil), Indija, 2005, režija Onir

Nikhil Kapoor živi s svojo družino v indijskem obalnem mestu Goa. Je državni prvak v plavanju, v ponos svojemu očetu, ki ga je vzgajal v športnika in pokončnega človeka. Nekega dne pa Nikhila aretira in odpelje policija. Razvedelo se je namreč, da je bil njegov test pozitiven na virus hiv, kar je še v začetku devetdesetih dopuščalo vladi, da osami ljudi s hivom oziroma aidsom. Starši se mu tako rekoč odpovejo in se zaradi osramočenosti preselijo v drugo mesto. Edina, ki mu stojita ob strani in se tudi pravno bojujeta za njegovo izpustitev, sta sestra Anamika in njegov fant Nigel. Po Nikhilovi smrti njegovi starši sprejmejo Nigela kot sina. Moj brat Nikhil je verjetno prvi indijski mainstreamovski film, posnet v klasični bollywoodski maniri s petjem, katerega glavni junak je homoseksualec. FGLF 2006.

Leto brez ljubezni

(Un año sin amor), Argentina, 2005, režija Anahí Berneri

Argentinska režiserka je scenarij za svoj prvenec Leto brez ljubezni napisala skupaj s Pablom Perézom na osnovi njegovih dnevnikov. Življenje filmskega junaka Pabla, mladega pisatelja z aidsom, sprva spominja na zlovešče odštevanje časa. Skoraj dokumentarno spremljamo njegove vsakdanje opravke v stanovanju, ki si ga deli z duševno nestabilno teto, nesporazume z očetom, od katerega je še vedno precej finančno odvisen, in pogoste obiske pri zdravniku. Tisto, kar ga poleg pisanja dnevnika, v katerem redno opisuje tudi napredovanje svoje obolelosti za aidsom, in upanja, da bo nekoč le objavil svojo poezijo, zares drži pokonci, pa so srečanja v sadomazohistični skupini, kjer spozna privlačnega Martína. FGLF 2006.

Priče

(Les témoins), Francija, 2007, režija André Téchiné

Virus hiv, ki se pojavi v začetku osemdesetih let, presenetljivo poveže usode ljubimcev in prijateljev obeh spolov in različnih spolnih usmerjenosti ter jih prisili v razkrivanje skritih ljubezenskih vezi. Mladi Manu, ki si s sestro deli sobo v Parizu, se spoprijatelji s starejšim zdravnikom Adrienom. Na izletu z ladjo se jima pridružita Adrienova prijatelja Sarah in Mehdi, ki sta ravnokar dobila otroka. Manu se zaplete v skrito ljubezensko afero s policijskim preiskovalcem Mehdijem. Adrien je razočaran, ker ga je Manu nenadoma zapustil. Nekega večera pa na mladeničevem telesu zagleda lise, ki spominjajo na takrat še novo in neznano bolezen … Francoski filmski mojster prefinjeno odvija zgodovino aidsa. FGLF 2007.

Kaj zdaj? Spomni me

(Agora? – Lembra-me), Portugalska, 2013, režija Joaquim Pinto

Joaquim Pinto (1957), priznani portugalski režiser, ki že 20 let živi s hivom in se spopada s hepatitisom C, na zelo oseben način govori o življenju, ljubezni, trpljenju in zdravju. Odkrita refleksija o času in spominu, epidemiji in globalizaciji, o preživetju onkraj vseh predvidevanj ter o neskladni in absolutni ljubezni. Izjemen film je tudi posvetilo minulim in preživelim prijateljem, prejel pa je kar petnajst mednarodnih nagrad, tako kritike kot občinstva, med drugim glavno nagrado na prestižnem filmskem festivalu v Locarnu. FGLF 2014.