Jaz in aids

Moje gejevsko seksualno življenje se je zares začelo v februarju leta 1984. Seveda sem bil prej že nekajkrat zaljubljen v fante, pa tudi nekaj mečkanj in fafanj sem dal skozi (če ne omenjam še nekajletnega rednega heteroseksualnega življenja), a vse to je bilo precej neozaveščeno, neimenovano. Štrikanje, bari, diski so se mi odprli šele v Parizu, in z njimi fant­je, ki niso bili zadovoljni le s premetavanjem po postelji, temveč so hoteli fuk. To pa je bilo že leto histerije aidsa na zahodu, junija je umrl Michel Foucault, tudi slovensko gibanje se rodi z aidsom: že v publikaciji Viks, s podnaslovom Homoseksualnost in kultura, z dne 2. april 1984, beremo zgodovino aidsa in intervju, iz katerega je jasno, da so se že pripravljali na primere doma. Viks sem tedaj prebral, tudi na par dogodkov prvega Magnus festivala konec aprila istega leta sem šel, potem pa spet v Pariz, kjer sem nedvomno naletel na številna opozorila pred to »pedrsko kugo«. Po eni strani me je kar razganjalo ob prihodu v gejevski nočni vrvež, po drugi pa me je bilo strah. Mislim, da tedaj še ni bilo razširjeno mnenje, da kondomi preprečujejo prenos, tudi reklamirali jih še niso. Ostalo ti je, ali da se izogibaš nevarnejšemu seksu, čeprav tudi to ni bilo povsem jasno, kaj to je, ali pa da enostavno tvegaš. Bil sem preveč svež, premalo obveščen, tvegal sem, ne na veliko, pa vendar. Kmalu sem srečal stalnega partnerja in potem leta seksal samo z njim, obenem pa upal, da sem edini tudi zanj. Pa vendar me je skrbelo in po enem od povratkov sem se odločil za testiranje. Ne vem, ali je bil september 1985 ali leto kas­neje, Infekcijska klinika je začela s testiranjem, in jaz, poln gejevske energije sem direktno iz Pariza vstopil v ambulanto, ki je komaj začela s testiranji. Sprejel me je dr. Ludvik Vidmar, postavljal mi je različna vprašanja, zelo previdna, kar se tiče homoseksualnosti. Jaz pa seveda nisem imel težav, nobenih zadržkov, bil sem brez občutka, v kakšni družbi se nahajam, kam sem se vrnil, dokaj direktno sem mu govoril o svojem gejevskem seksu, da mu je bilo kar nerodno, lahko da je celo zardeval, kdo ve, če je pred mano sploh že naletel na tak primer odkritosti. Test sem položil in spomnim se, da mi je precej odleglo. Aids je bil tedaj smrtna bolezen, zdelo se je, da imaš po odkritju morda še dva ali tri mesece življenja. To res ni bil hec! A od vekomaj sem rad hodil po robu in aids me je začel malo bolj zanimati. Sekcija Magnus je februarja leta 1985 izdala poseben ciklostiran zvežčič o aidsu (Vse, kar ste hoteli vedeti o aidsu, a si niste upali vprašati), tudi ta mi je prišel v roke. Decembra 1986 je sekcija v Cankarjevem domu organizirala okroglo mizo o aidsu ter izvedbo gledališke predstave SNG Maribor Tako kot je W. M. Hoffmana, a vse to je šlo mimo mene, ker sem bil odsoten. Maja 1987 sem odšel na razstavo v Galerijo Škuc (O aidsu proti aidsu), ki je nadomeščala začetek potem nikoli izvedenega četrtega festivala Magnus. Prav v zvezi z njim je slovenska histerija okoli aidsa dosegla vrhunec. In na razstavi so že delili kondome! Mislim, da sem se prav na tej razstavi prvič srečal z aktivisti, in ker so me nekateri že poznali kot pesnika, ki piše homopesmi, me je nekdo povabil, da bi se pridružil Magnusu. Magnusu, ki je tedaj že razpadal. Verjetno sem se dejansko pridružil v začetku leta 1988, novi postavi Magnusa, v kateri je bil najbolj zagret Boris Pintar, prav tako nov član. Zasebno sem se še vedno dobival s svojim fantom iz Pariza, ne spomnim pa se, ali sva začela uporabljati kondome. Ti pa so bili nedvomno obvezen repertoar mojega nadaljnjega aktivističnega življenja. Druga številka Gayzina, ki je izšla oktobra 1988, je imela aids že na naslovnici, aids smo vključevali v vse aktivnosti, ki smo jih izvajali. Pa vendar pravega zagona na tem področju ni bilo videti – ne nazadnje je bila to za vse skrajno depresivna tema. Jeseni 1989 sem začel delati v gledališču Glej, kjer sem spoznal Lidijo Jurjevec. Vztrajno me je nagovarjala, da je treba nekaj storiti v zvezi z aidsom, da ima za sabo zaslombo ZSMS, kasneje ZSMS-liberalne stranke, in da se je treba povezati s stroko. Tako smo pri ZSMS ustanovili skupino Aids-help, ki je »združevala zainteresirano strokovno in laično javnost«, oblikovala program in svoje zahteve in pobude prek ZSMS posredovala v slovenski parlament. Med prvimi javnimi dogodki je bil pogovor o aidsu, ki je 3. 12. 1989 potekal v Roza disku (pred samim začetkom disko večera), na katerem sta bili prisotni tudi dr. Dunja Piškur-Kosmač in dr. Irena Klavs, obe z Inštituta za varovanje zdravja (z obema smo potem sodelovali leta ali celo desetletja). Aids-help je deloval bolj kot skupina za pritisk, ki naj bi druge izvajalce pripravila k ukrepanju. Predvsem je skušal doseči, da bi republika ustanovila poseben sklad za boj proti aidsu, iz katerega bi se financirale akcije in dejavnosti. Zavzemal se je »za strokovno in stalno obveščanje ter izobraževanje skozi šolski sistem; za dnevna, tedenska in mesečna reklamna sporočila; za brezplačno in anonimno testiranje; za profesionalno delo za preprečevanje širjenja infekcije z virusom hiv in s tem v zvezi za ustanovitev posebne Komisije za aids pri Izvršnem svetu; za dodaten trud pri intravenoznih narkomanih; za pravno zaščito obolelih in okuženih; za izrecno prepoved diskriminacije obolelih in okuženih«. Na pobude je Izvršni svet SRS odgovoril 30. januarja 1990, v glavnem negativno. Našteli so ves trud, ki ga je že dotlej država namenjala problematiki aidsa, in obljubljali dodatna sredstva, ki pa jih bodo dodelili strokovnim ustanovam – vsekakor so pobudo o posebnem skladu zavrnili. Na zavrnitev smo se marca sicer pritožili, a brez uspeha. Naše srečanje s predstavniki IVZ, Infekcijske klinike in Mikrobiološkega inštituta (MI) pa je konec 1989 le obrodilo zelo konkreten rezultat. Debata o anonimnem in brezplačnem testiranju, kateremu so v glavnem vsi nasprotovali, saj tako ne bi mogli nadzirati okuženih, se je končala tako, da je dr. Miha Likar, vodja MI, prevzel to testiranje na svoja ramena. MI je bil znan kot referenčni laboratorij za aids za celotno Jugoslavijo, Likar pa kot tisti, ki se je pogumno spopadel z novim virusom: že na začetkih testiranj 1985 je sam pral pribor in epruvete, tudi jemal kri, ker se je drugo medicinsko osebje enostavno balo imeti kakršenkoli stik z morda okuženo krvjo. Za tehnično izvedbo smo se torej zmenili kar z njim. Pripravili smo mu letake z besedilom za testirane, vprašalnik in napotke o testiranju, kajti uradni nosilec projekta je bil Aids-help (po njegovem hitrem zamrtju pa Škuc-Magnus), izvajalec pa MI. Na začetku je Likar osebno jemal kri vsem, ki so se odločili za to anonimno in brezplačno testiranje. Kasneje sta to prevzeli dr. Stanka Ovčak in Lidija Kristančič. Sam sem bil z njima v stiku več let, vsake toliko sem ju obiskal na Mikrobiološkem inštitutu, da smo pregledali statistike. To testiranje je ves čas delovalo tudi kot pritisk na državne ustanove, da končno sprejmejo anonimnost in da odmerijo sredstva za tako testiranje. To se je zgodilo šele po letu 1995 in tedaj je anonimno in brezplačno testiranje prešlo na Infekcijsko kliniko. Aids-help je skušal tudi sam nabrati denar za delovanje, tako je 22. marca 1990 organiziral humanitarni koncert v Mariboru, ki pa je bil precejšen polom. Manjša zmaga je bila le še vključitev predstavnika NVO v tedanjo Komisijo za aids – mene – tako da sem v tej dokaj papirnati komisiji sedel kar nekaj let (kar je bilo bolj ali manj depresivno). Moje sobivanje z aidsom pa ni bilo depresivno le v stiku z birokratskim aparatom, s prikrito homofobijo, z aidsfobijo, z očitno borbo za denar, pač pa še bolj v konkretnih stikih z okuženimi. Največji tovrstni šok sem nedvomno doživel na konferenci nevladnih aids-organizacij Eurocaso, oktobra 1990 na Dunaju. Bil sem bolj ali manj naiven aids-aktivist brez stika z realnostjo. Zaprepaden sem ugotovil, da me obkrožajo skoraj sami okuženi aktivisti, ki so govorili iz svojih enj, iz stvarnosti smrtne bolezni, ljudje vdrtih oči, izsušeni ali drugače od bolezni načeti posamezniki, sicer mnogi še mladi, a že zapisani smrti. Slike s te konference so verjetno dokončno splanirale eno od poti mojega življenja. Aids se je vpletel v akcije in projekte, ki sem jih vodil, v moje pisanje, prevajanje, urejanje, v moje zasebno življenje, v svetovanje, pomoč, v delo z drugimi organizacijami in institucijami, aids je odnesel veliko ljudi, ki sem jih občudoval, in prizadel druge, ki sem jih imel rad. To moje sobivanje z aidsom me je po svoje tudi oblikovalo, zaznamovalo moj pogled na svet in ljudi.

Brane Mozetič