31. festival LGBT-filma (letos gledamo brez tolarčkov)

V teh dneh je selektorska ekipa pogledala še zadnje filme in naredila seznam tistih, ki jih bo mogoče videti na letošnjem Festivalu LGBT-filma. To leto se je ponovno pokazalo, da je delovanje v kulturnem aktivizmu vsakokrat mukotrpna vaja v potrpljenju spopadanja z birokratizacijo, nemočjo, jezo, zbiranjem denarja, s prilagajanjem programa glede na skrčen proračun in z malimi uspehi. Tudi tokrat ni vse potekalo gladko in brez ovir: to, da je festivalu letos Slovenski filmski center (SFC) odrekel financiranje, kako in zakaj je prišlo do tega, je bilo mogoče zaslediti že v več medijih, tako te zgodbe na tem mestu ne bomo ponavljali. Dejstvo pa je, da festival brez pomoči sponzorjev in tujih veleposlaništev ne bi mogel obstati. Zvesta publika je tretja financerka, ki pa nikoli ne bi mogla pokriti festivala v celoti.

Brezbrižen odnos države ni problem ene kulturne prireditve ali institucije, temveč se ponavlja skozi celotno polje subverzivne kulture, kjer se »neprofitabilno« drugačnost počasi briše z zemljevida vidnosti. Je pa to svojevrsten paradoks za LGBT-skupnost, ki se je desetletja borila za vidnost in enakopraven soobstoj razlik, danes pa se je produkcija LGBT-podob v mainstreamovskih medijih namnožila do te mere, da se skoraj zdi, kot da ni več potrebe po aktivizmu. Vidnost je vzeta iz konteksta, kot da je nekoč samovzniknila brez zgodovine, boja in žrtev, kot da od nekdaj videvamo transspolne osebe na naslovnicah, lezbijke na televiziji, kot da smo vedno imeli odkrite gejevske politike in filmske biseksualce. Vse večja odprtost družbe je vsekakor dobrodošla, se je pa ob tem treba spomniti, da nimamo od nekdaj mavričnih samorogov, ki serjejo roza evro, valuto vzpenjajoče se LGBT (predvsem G) ekonomije, zaradi katere se vse zdi že izenačeno in doseženo. Festival je v teh pogojih že leta obtožen getoiziranja, saj da lahko vidiš par najboljših filmov z LGBT-tematiko na našem največjem filmskem festivalu, kjer so projekcije po navadi razprodane, ob vsej tej normalizaciji homoseksualnosti pa tako ali tako ni več potrebe po lastnem festivalu. Argumentacija te vrste operira z navidezno depolitizacijo vprašanja LGBT-skupnosti, ki izenači vse akterje, kot da so na enakovrednih pozicijah moči. V tem izenačevanju, ki transformira vsako razliko v brezoblično izravnanost, se skriva tista vrsta nevarnosti, kjer vzporedno lahko obstajata propagiranje Slovenije za prijazno turistično LGBT-destinacijo in brisanje LGBT-kulture, sploh njenih bolj progresivnih delov. Ali pa pripelje do nedojemljivih neskladij, kjer LGBT-filmi zmagujejo na največjih filmskih festivalih, manjši LGBT-filmski festivali, ki se ne podredijo marketinški logiki glamuroznih vodka-partijev in rdečih preprog (niti niso glamurozna destinacija v centru svetovnega kapitalističnega sistema, kjer bi se jate ljudi želele pokazati in trošiti), pa počasi izginjajo.

Zakaj imamo LGBT-festivale?

Festival LGBT-filma je od vsega začetka povezan z zgodovino in aktivizmom, ki je moral premagovati mnogoštevilne ovire, da se je ohranil celih 31 let. Festival je drugačen od drugih festivalov v tem, da prinaša v Slovenijo filme, ki po večini niso del mainstreamovske produkcije, temveč delo LGBT-avtorjev, igralcev, ekip in skupnosti po celem svetu, filme, ki prikazujejo intimne zgodbe ali razkrivajo družbeno-politične pogoje življenja za LGBT-osebe iz drugih krajev ali časov. Kljub zgodovini najstarejšega LGBT-festivala v Evropi, kvalitetnemu programu, gostom in prepoznavnosti, je potrebno vedno znova braniti festival in ga ohranjati pri življenju. Zakaj sploh imamo festivale?

Na neki način je bilo na takšno vprašanje laže odgovoriti pred dobrimi tridesetimi leti, ko se je festival začel. Ob vzniku LGBT-aktivizma je bil festival ne le osrednji kulturni dogodek skupnosti, temveč tudi jasna politična gesta upora in vidnosti. Festival je imel mnogotere funkcije: socialnega povezovanja skupnosti, političnega opolnomočenja in vidnosti spolnih ter seksualnih identitet, ki niso dobile prostora niti na televiziji (takrat tako ali tako pretežno omejeni na dva nacionalna kanala) niti v mestnih kinematografih.

Kako drugače je trideset let kasneje: na 200+ televizijskih kanalih so LGBT-karakterji – četudi slabo razviti in v stranskih vlogah – prisotni vsakodnevno; novi val LGBT-filmov je od 90-ih naprej porodil vrsto auteurjev, ki so svoje priznanje dobili na največjih filmskih festivalih po svetu in z LGBT-festivalov počasi prešli v mainstream; največji LGBT-filmski festivali so se preoblikovali v glamurozne komercialne dogodke, kjer se srečujejo filmski ustvarjalci, distributerji, studii in sponzorji; žive dogodke in mesena srečanja pa je zamenjala domača internetna potrošnja downloadanih filmov in spletnih serij, kjer se trenutno dogaja prava mala revolucija obdelave LGBT-tematik. Če dodamo še konstantne spremembe v političnem odnosu do LGBT-oseb na Zahodu in transformacije v sami LGBT-skupnosti, njenih identifikacijah in okusih, večji ali manjši meri participacije ali distanciranosti in indiferentnosti za vprašanja LGBT-populacije, potem je na začetno vprašanje zares težko odgovoriti enoznačno.

Transformacija je geslo zadnjih tridesetih let, fluidnost in prilagodljivost orodji preživetja, ki so ju morali festivali prevzeti ali pa so se znašli v situaciji obročnega hiranja. Vsako subverzijo je že internaliziral kapitalizem … kar je v praksi prevedljivo v dobrohoten nasvet ene izmed nizozemskih gostij prejšnjega festivala, naj vendar naredimo rdečo preprogo in povabimo na otvoritev znane športnike, estradnike in politike. Vsaka reklama je dobra reklama, nam je govorila, festival mora biti pokrit v vseh medijih in privabiti čim večje število ljudi in sponzorjev. Ekonomska računica je tista spremenljivka, ki se je aktivisti in organizatorji še kako boleče zavedamo, a je hkrati začetek zareza v temeljne pogoje našega dela in prepričanj, tako drugačnih od tistih, ki jih neguje povprečno srednje veliko slovensko podjetje. Tako idealistično naivno delamo skorajda volontersko; če je treba, zbiramo prostovoljne prispevke za projekcije; pred festivalno dvorano ni oglasnih sporočil; preproga sicer je, tista oguljena kinotečna, kot po navadi. Gostom nihče ne ponuja sponzorske pijače, čeravno nas bi ob količini popitega piva lahko podprl največji slovensko-nizozemski pivovar. V kinodvorane v Ljubljani in v druga manjša slovenska mesta pridejo tako aktivisti, LGBT-osebe, ki so avtirane že desetletja, mladež, ki se išče, je drzna ali še boječa, starši, ki pridejo s svojimi LGBT-otroki, strejti, ki imajo radi dobre nekomercialne filme, veseli ljudje, trpeči ljudje, skeptični ljudje, afirmativni ljudje, ljudje s futurističnimi frizurami in mali psi. Multituda, ki se še vedno povezuje v skupnost, vsaj ob večjih dogodkih v živo, nekateri med njimi že 31. leto. Pridite pogledat.

Jasmina Šepetavc