Geraldine Chaplin je bila za izvrstno odigrano vlogo v Peščenih dolarjih nagrajena na mednarodnem filmskem festivalu v Chicagu, Havani in Nashvillu. »Obožujem svoj poklic,« je nedavno povedala osrednji španski agenciji EFE. »Igranje je študija o človeku. Vsakič ko ti ponudijo vlogo, moraš razmisliti, kdo ta oseba je, kakšne težave ima. Očarljivo je.«

Vloga Anne je bila nedvomno velik izziv, ampak vanjo se je spustila z neverjetno naravno tankočutnostjo in v vsakem kadru ji vdihne otožen patos ženske, ki je razpeta med nasprotujočimi si čustvi in željami, v svetu, ki ji ponuja več vprašanj kot odgovorov.

Film Peščeni dolarji tudi navzven prikazuje svet, poln protislovij, v katerem sobivajo zabave in počitnice, ljubezen, prevare, užitki, moralnost in osamljenost. To je svet, ki prežema roman Jean-Noëla Pancrazija Les dollars des sables, po katerem je film posnet. Svet turistov in turistk, ki hrepenijo po novem življenju; svet nasilja, mamil, prostitucije in begov; svet, kjer vez med bogatim Evropejcem in mladim domačinom postane pretresljiva refleksija o denarju in ljubezni v povsem različnih kulturah; svet, kjer je plačevanje za ljubezen izgovor za denarno pomoč, odseva globoko in bridko potrebo po čustveni pomoči tistega, ki plačuje.

To je svet vasi Las Terrenas v provinci Samaná, kjer Dominikanci s podeželja sobivajo z Dominikanci iz glavnega mesta in Evropejci, ki že leta živijo tam. V filmski priredbi je torej to svet ostarele Anne in mlade Noeli, njunega nemogočega razmerja, napete navezanosti in osamljenosti. Noeli se že leta prodaja in sanja, da bo nekoč zapustila otok in našla boljše življenje v Evropi. Anne, ki se je iz Francije priselila v Dominikansko republiko, pa išče samo mir, da bi pozabila preteklost. Njuna krhka vez tako zrcali protislovja tega sveta, kjer je želja po pripadnosti prav tako močna in hkrati utopična kot želja po koristnosti; kjer najti mesto pod soncem, pomeni najti življenje, in najti življenje, pomeni loviti oddaljeno utvaro.

Laura Amelia Guzman in njen mož Israel Cardenas sta v teh krajih že posnela prejšnji film, Jean Gentil (2010). Na večeru, posvečenem ustvarjalcem in ustvarjalkam, ki so delali na polotoku Samaná, sta spoznala Pancrazija. Ko je Guzman prebrala njegov roman, je povsem na novo spoznala svet, kjer je sicer preživela velik del otroštva, in sklenila po njem posneti film. Vendar nikakor nista mogla najti primernega igralca in nazadnje sta spremenila scenarij in ustvarila novi glavni junakinji.

Jean Gentil je v Peruju medtem prejel nagrado žirije, ki ji je predsedovala Geraldine Chaplin. Ko sta Guzman in Cardenas izvedela, da se ji je zdel film celo eden najboljših zadnjih 20 let, sta stopila v stik z njo, da bi ji ponudila glavno vlogo. Chaplin jo je sprejela, ne da bi sploh prebrala scenarij.

Geraldine Chaplin ima za sabo več kot sto filmskih nastopov, a za Peščene dolarje tudi sama pravi, da je najboljša vloga njene kariere. »Zelo sem zadovoljna in menim, da je moje najboljše delo doslej,« je dejala ob predstavitvi filma v Houstonu. »Zgodba je čudovita in režiserja sta jo odlično prikazala brez kakršnihkoli sodb, in prav to daje filmu izjemno moč.«

Hči legendarnega Charlieja, se je rodila v Kaliforniji leta 1944. Pri osmih letih je nastopila v očetovem filmu Odrske luči (1952), in ko se je po študiju na londonski akademiji odpovedala sanjam o baletni karieri, je sklenila slediti očetovim stopinjam. Slavni priimek ji je odprl prava vrata, ampak brez nadarjenosti seveda ne bi prišla daleč. Leta 1965 je igrala ob Omarju Sharifu in Julie Christie v Doktorju Živagu Davida Leana in bila nominirana za zlati globus.

Sama priznava, da je imela zaradi priimka izjemno srečo, vendar je zelo kmalu tako vzljubila igralsko umetnost, da je s svojimi dosežki ponosno stopila iz očetove sence. Ko je spoznala španskega režiserja Carlosa Sauro, se je začelo dvanajstletno razmerje in Španija je postala njen drugi dom. Geraldine je postala Saurova muza in nastopila je v sedmih njegovih filmih. Po njuni razvezi leta 1979 je tudi Španija nekoliko pozabila nanjo. V času po Francovi smrti so vsi hoteli snemati filme o španski državljanski vojni. V filmski umetnosti takrat ni bilo prostora za tujko.

Drugi nominaciji za zlati globus za vlogo v Altmanovem Nashvillu (1975) je tako sledila uspešna filmska kariera v Franciji in ZDA. Med drugim je nastopala v Scorsesejevem Času nedolžnosti (1993) in Zeffirellijevem Jane Eyre (1996) ter igrala mater Terezo v biografskem filmu Kevina Connorja in svojo babico v filmu o njenem očetu Chaplin Richarda Attenboroughja.

Po letu 2000 je obnovila staro vez s Španijo z vlogami v Almodovarjevem Govori z njo in špansko-argentinski koprodukciji En la ciudad sin límites, za katero je prejela prestižno nagrado goya. Ljubitelji srhljivk so jo lahko občudovali v Sirotišnici (2007) Juana Antonia Bayone, ki jo je hotel tudi v nedavni uspešnici o cunamiju Nemogoče (2012). Španska Akademija filmske umetnosti in znanosti ji je leta 2006 podelila zlato priznanje za izjemni prispevek k španski kinematografiji.

Luka Pieri