Vaše delo na filmskem področju se zdi zelo politično. Vaš film Amu (2005), ki raziskuje zatrto zgodovino genocidnih napadov na Sike v Deliju leta 1984 in Čitagongu leta 2012, govori o uporu dne 18. aprila 1930, ko so revolucionarji za indijsko neodvisnost poskušali napasti policijsko orožarno in pomožne vojaške sile v Čitagongu. Vas je morda k temu navdihnil tudi študij političnih ved?
Že od malega sem se močno zavzemala za socialno pravičnost. Med dodiplomskim študijem zgodovine na Delijski univerzi sem postala politična aktivistka in vodja študentov in študentk. Potem sem se preselila v ZDA in vpisala magistrski študij političnih ved na Univerzi Columbia v New Yorku. A tamkajšnji študij in študijske smeri so bili pravo nasprotje navdihu in političnosti! Sama pa sem ta čas, ko sem živela na Manhattnu, nadaljevala s svojim političnim aktivizmom in ga še poglabljala. Glede ameriškega študija političnih ved moram reči, da je bil ravno ta razlog, zakaj nisem ostala v akademskih vodah, marveč sem raje postala filmarka. Tisti študij mi je ubijal dušo! Tako sem po magisteriju opustila doktorski študij in začela delati na postaji kabelske televizije in pri nacionalnem pravniškem združenju. Po letu dni sem spoznala, da me bolj zanima pripovedovanje političnih zgodb skozi vizualne medije, ne pa da bi se kot aktivistka ali pravnica bojevala s sistemom. Tako sem se vpisala na filmsko šolo in danes sem tukaj!
Margarita s slamico je lep, čustven film, a to ni vse. Katere družbenopolitične prvine bi lahko našli v njem?
To morate povedati vi oziroma občinstvo. Ni moja stvar, da vam jaz to povem! Kajti v samem filmu imate resda različne družbenopolitične prvine, ki sem jih zakopala in vtkala vanj. A če bi vam jih morala našteti in pojasniti, bi to zame pomenilo, da mi je spodletelo. (Smeh.)
Kakšni so bili splošni odzivi občinstva v Indiji in po svetu?
Zares prekrasni! Fantastični! Vsi so bili globoko ganjeni. Film je bil na splošno priljubljen v različnih kulturah in državah. Mnogi so mislili, da bi v Indiji film lahko zavrnili zaradi homofobije, a morda je bil to najbolj ljubljen in čislan film v sami Indiji, kar me izjemno navdušuje.
Teme v »Margariti« pa niso lahkotne, kajti film razkriva biseksualnost, lezbištvo in seksualnost hendikepiranih. Kaj od naštetega je bilo občinstvu ali filmski kritiki teže sprejeti?
Nič jim ni bilo težko. Film se preprosto izogne klišejem, očitnim političnem stališčem in pridiganju. Ker je ves čas osredotočen na protagonistkino življenjsko pot, pri čemer ostaja verodostojen in iskren ravno skozi samo čustveno zgodbo, se izogne »tematskim vprašanjem«. Čeprav so določene teme še kako navzoče v njem. A to ni film o kakršnihkoli temah. Vsi so čutili, da je najstnica Laila pač naključno tudi hendikepirana in naključno tudi biseksualna. To so deli njene identitete, a film vam tega ne vsiljuje.
Kakšen je položaj LGBT-filmskih in drugih umetnikov ter umetnic?
Nič drugačen kot kjerkoli drugje na svetu. Hollywood se krčevito spoprijema s tovrstnimi temami. Pri nas je čisto enako. Nič slabše.
Med drugim ste pisali tudi scenarij. Zakaj ste izbrali to tematiko in povedali Lailino zgodbo – so v njej kakšni avtobiografski drobci ali vplivi?
Da. Navdihnila me je moja sestrična, ki ima cerebralno paralizo. Ona je bila tista, ki mi je odprla oči, da sem dojela pomen seksualnosti pri hendikepiranih. Veliko stvari pa je tudi iz mojega lastnega življenja (ne njenega), denimo stvari, kot sta smrt in biseksualnost.
Glavna igralka Kalki Koechlin je odlično in nepozabno odigrala hendikepirano Lailo. Kako ste jo našli in kako se je sama pripravljala na vlogo?
Če ne bi našla igralke za Lailo, tega filma ne bi bilo. Junakinja je 19-letnica, rojena s cerebralno paralizo. Najprej sem po vsej Indiji iskala dekle z enakim stanjem, ki bi znalo igrati. Resnično sem hotela dati možnost nekomu, ki je hendikepiran, a take osebe mi ni uspelo najti. Soscenarist in sorežiser Nilesh Maniyar je predlagal Kalki Koechlin. Pokazal mi je njene fotografije, na katerih je vidna njena ranljiva stran. Dali smo ji scenarij, nad katerim se je navdušila. Kljub temu sem hotela, da gre tudi ona na avdicijo – hotela sem videti, ali lahko pokaže vsaj 10 odstotkov tega, kar bi slednjič morala izpolniti na samem snemanju. In je!
A takrat jo je časovno pritisnil veliki bollywoodski film, v katerem je igrala, jaz pa nisem mogla spremeniti snemalnih dni. Nilesh je preveril še sto igralk iz Indije, Velike Britanije, Kanade in ZDA, a nobena ni imela potrebne predanosti in discipline za vlogo moje Laile. Tako smo prestavili datume in slednjič le angažirali Kalki.
Priprave so bile zelo intenzivne. Moja sestrična Malini s cerebralno paralizo je bila ključna oseba, s katero se je Kalki družila in jo opazovala in še posebej ujela njen neverjetni joi de vivre. Drugi del priprav so bile vaje, kako igrati iz sebe, popolno odkrito in pošteno. Pri meni smo imeli enomesečno delavnico, na kateri smo odpravljali njene ustaljene navade in ovire na poti k temu. Mislim, da je bilo to bistveno in ji je pomagalo odigrati vlogo tako dobro. Kalki je živela to vlogo, bila je resnično v koži tega lika. Že zjutraj je takoj vstopila v svojo vlogo, se usedla na voziček in tako funkcionirala ves dan.
Velik del moje filmske tehnike je prav delo z igralci in igralkami, ker hočem, da igrajo iskreno in realistično. Tako je zame predprodukcijska stopnja igralskih vaj vedno bistvena. Ko se mi posreči vzpostaviti zaupno vez, se lahko igralci in igralke med samim snemanjem razgalijo (v tem filmu tudi dobesedno!), saj vedo, da jim stojim ob strani. To razmerje primerjam z odnosom matere in otroka. Pravzaprav sem te veščine pridobila tako v filmski šoli kot iz svoje vloge matere dvema zahtevnima fantoma! Zaupanje je bilo še posebej pomembno za intimne prizore, ki jih nikakor ni bilo enostavno odigrati.
Suzana Tratnik
