Vincent Boujon, petinštiridesetletni režiser iz Lyona, je doslej posnel že več kratkih filmov, dokumentarnih filmov za televizijo in preventivnih spotov – prav z njimi se je približal tematiki aidsa. V igrano dokumentarnem filmu Živi! se te teme loteva na izviren način.

Aids, štiri črke, ki so zaznamovale mojo generacijo. Gre za kolektivno zgodovino, trideset let borb, številnih smrti in nekaj zmag. Let, ki so se vpletla v naša razmerja, ki so nas soočila z našo intimo, s šibkostmi, z našo zadržanostjo ob govorjenju o seksualnosti, ki so nas spraševala o naših življenjih. V ponedeljek, 5. aprila 2010, sem skočil s padalom. Še vedno mi ni povsem jasen motiv tega skoka. Gotovo si nisem skušal nekaj dokazati ali izvesti športni dosežek, preseči samega sebe. Morda sem le skušal enkrat občutiti intenzivnost časa in njegovo kratkost, odkriti prostor s svojim telesom, ali se počutiti majhen in sam v prostoru. Spominjam se sekunde pred skokom, ko se noga odrine, ko je prišlo do odločitve in ko veš, da ni poti nazaj. V tej sekundi odkriješ samega sebe: močnega in krhkega hkrati, pogumnega ali brez zavedanja, vsekakor pa živega! – Vincent Boujon

Kako si prišel do povezave med hivom in skokom s padalom?

Ugotovil sem, da se želijo osebe s hivom iztrgati iz tega zunanjega pogleda, ki je pogosto prežet s sočutjem. Tako sem prišel na misel o filmu, v katerem bi bili oni junaki, pustolovci v neki notranji in hkrati družbeni bitki. Hotel sem, da bi se gledalci in gledalke lahko poistovetili, da bi ušli že znanim podobam okuženih, in to s pomočjo skoka s padalom, kar je pač nekaj posebnega v življenju posameznika.

Človek bi pomislil na vojne filme, na može, ki se spopadejo s strahom in z nekim vselej nevidnim sovražnikom.

Zares sem hotel narediti pustolovski

film in junaki lahko res učinkujejo kot vojaki hiva ali vojaki ljubezni. Pred seboj sem videl različne etape skoka: skrb zase, prepuščenost, da se podamo v

nekaj povsem neznanega, šola, kako spoznati okoliščine in jih premagati, ter slednjič nadaljevati vsakdan. Vse te etape so bile podobne fazam pri odkritju lastne okuženosti pa tudi pri vsakdanjem življenju s hivom. Hkrati pa sem hotel govoriti tudi o čustvih, o ljubezni. Kako danes v letu 2015 uživamo ali trpimo v ljubezenskih razmerjih. O tem na filmu navadno govorijo ženske, moški pa zelo redko. Ta sposobnost razkrivati svoja čustva je bila zelo pomembna pri izbiri junakov.

Ali si ti že skočil s padalom?

Seveda si nisem mogel predstavljati, da bi posnel tak film, ne da bi sam skočil. Čeprav je bila to ena mojih najslabših izkušenj v življenju. Začuda pa je moja izkušnja pri junakih filma spodbudila željo spopasti se s strahom, z omotico, ki je bila podobna oni, ko so izvedeli za svojo seropozitivnost. Ko sem bil z njimi v letalu, sem videl tisti strah v očeh, strah, ki hkrati omogoča, da se vržeš v praznino. Kot da želimo živeti nevarnost, in prav to nas dela Žive!

Kako si izbral nastopajoče?

Skupino fantov sem srečal na enem od srečanj aids-organizacije aiDES in več jih je bilo pripravljenih govoriti o svoji izkušnji z razkritim obrazom. Ideja s padalom je bila všeč Pascalu, Ericu in Romainu. Seveda sem se marsičesa naučil tudi v pogovorih z drugimi, ki jih ni na filmu. Potem sem pritegnil še Vincenta in Mattea, ki sem ju poznal od drugod.

Si se zavestno odločil vključiti le moške?

Sam sem moški, gej, in nekako mi je bilo laže delati s sebi podobnimi. Ker so vsi nekako povezani z aids-organizacijo, sem želel imeti tudi to aktivistično plat. In kot sem rekel, dal sem prostor za čustvovanje moških. Pa tudi letališče samo je dokaj moški svet.

Koliko časa ste snemali?

Samo šest dni in bilo je zelo intenzivno. Celotna ekipa je ves čas preživela na letališču, moji junaki so šli skozi učenje, priprave in slednjič skok. To je dalo filmu dokaj napeto dinamiko.

Gledalce očarate z iskrenostjo, napetostjo, pa tudi s humorjem.

Zelo rad imam gejevski, pedrski humor, ta je nekaj posebnega, kot recimo židovski humor. Humor zatiranih ali morda manjšin. Smešiti samega sebe, sprejeti dejstvo, da si včasih smešen, ali da se enostavno ne počutiš v redu.

Ali je prisotnost kamere vplivala na vedenje moških? Misliš, da so ob zavedanju, da so sedaj osebe v filmu, laže premagali svoje strahove?

Kamera je bila gotovo motor za nekatere, zlasti pri premagovanju strahu. Pred odprtimi vrati letala, štiri kilometre nad tlemi, so morda želeli biti junaki, zgled za druge, taka situacija za trenutek zamaje človekov odnos do sveta in življenja, verjetno ga nekako ponese …

Si prevzel tudi nekakšno odgovornost za njih, kar se tiče samega skoka, kot tudi razkritja seropozitivnosti?

Seveda. Pri samem skoku mi je bila pomoč trenerjev dobrodošla, pa tudi odločitve, kdo lahko skoči sam in kdo ne. Javnega razkritja pa so si sami želeli, hoteli so govoriti o svojem virusu, pa tudi o svojih strahovih in ljubeznih. Ko so videli film, so bili vsi zelo ponosni nase, mislim, da jih je tudi osebno okrepil.

Kakšni pa so bili odzivi občinstva?

Heteroobčinstvo seveda ne zanima seropozitivnost, pa tudi homoseksualnost ne. Sam nimam nobenih težav z identifikacijo pri zgodbi o Romeu in Juliji, a verjetno zato, ker sem transformiral heterovzgojo, tako kot večina LGBT-populacije. Za heteropubliko pa je istovetenje s skupino gejev dosti težje. Toda zgodba o skoku s padalom jih je pritegnila, postavili so jo v prvi plan, in ob njej so laže sledili zgodbama seropozitivnosti in homoseksualnosti. To pa sem si želel že na začetku snemanja.

bm