Intervju s Hrvojem Mabićem,
režiserjem dokumentarnega filma Bolno
Po poklicu ste filozof. Kako in zakaj ste postali režiser?
Že v formativnem obdobju sem imel široke interese, od filozofije, književnosti, zgodovine umetnosti, psihologije, sociologije, do raznih religij, in iste interese imam še danes. Vendar pa sem vedno vedel, da bo film medij, s katerim se bom izražal. Politična situacija v povojni Hrvaški in moja občutljivost za razne družbene fenomene in krivice sta me pripeljali k družbeno angažiranemu filmu.
Zakaj vas zanima dokumentarni film?
Mene zanima film kot tak. Dokumentarni, igrani, eksperimentalni … Pomembna se mi zdi vsebina, ki jo film prinaša, avtorski statement ter izvirnost forme in stila. Po spletu naključij sem začel z dokumentarno formo in se vanjo zaljubil. Morda prvenstveno zaradi neposrednosti te forme v odnosu do sveta, v katerem živimo, pa tudi zaradi družbenega učinka, ki ga lahko ustvari. Dokumentarni film pa ima tudi svoje meje. Veliko stvari je nemogoče posneti iz raznih razlogov. Npr. ni mogoče najti protagonistov za razne pomembne teme. Pa tudi omejitve, ki jih predstavljajo protagonisti iz raznih zasebnih razlogov, ali nevarnost obravnave določenih političnih tabu tem itd. Meni se vendarle zdi najpomembnejše, da se ukvarjam z zadevami, ki so v spektru mojega zanimanja in tako zdaj pripravljam dva igrana filma, ki ju kot dokumentarna projekta ne morem realizirati. Prvi se ukvarja z veliko privatizacijsko krajo, ki se je na Hrvaškem zgodila v 1990-ih, drugi pa z migrantsko krizo.
Kako ste se seznanili z Anino zgodbo in kaj vas je spodbudilo, da jo prikažete na filmu?
Za Anino zgodbo sem izvedel iz medijev. Čim sem Ano osebno spoznal, sem se odločil narediti film. Veliko razlogov je, zakaj sem se odločil za ta film. Prvi je strahotna homofobična atmosfera v Hrvaški v začetku 2000-ih, zaradi katere je ta zgodba pomembna. Drugi razlog je moje zanimanje za Anin boj s travmo in z možnostjo premagovanja tako težke življenjske izkušnje, kar štejem kot univerzalno temo. Tretji razlog je vsekakor sama Ana in njen poseben značaj, način izražanja in moja vera vanjo.
Je Ana brez težav pristala na snemanje? Se je zgodilo kaj posebnega na snemanju?
Ana je komaj čakala snemanje. Zelo si je želela povedati zgodbo v javnosti. Je izrazito empatična in hotela je podeliti svojo zgodbo, da se kaj takega ne bi nikomur več zgodilo. Seveda se je hotela tudi maščevati svojim preganjalcem. Poleg tega je bilo samo snemanje zanjo terapevtsko, ker si je zelo želela govoriti o svoji izkušnji. Njej je to retravmatiziranje pomagalo, da je vso stvar pustila za seboj.
Izbrali ste zelo intimen način zgodbe. V glavnem govorita Ana in njena tedanja punca Martina. Zakaj ste se odločili, da ne vključite drugih sogovornic_kov?
Hotel sem narediti komorni film, ki bi gledalca/gledalko popolnoma potegnil v perspektivo glavnih protagonistk. Hotel sem, da je film intimno potovanje skozi maksimalno identifikacijo z njima, pri čemer bi mi vsak drug sogovornik rušil koncepcijo.
Kakšni so bili odzivi na film? Kako ga je doživela Ana? Verjetno si ga je ogledala?
Mednarodno je imel film zelo lepo življenje. Na Hrvaškem smo imeli samo tri projekcije na ZagrebDox-u. Odzivi so bili odlični. Lahko pa bi bili še boljši, če se ne bi znašli v specifični situaciji. Realizacija filma je trajala dolgo. Ko je bil film končan, je bila Ana zaradi niza svojih razlogov že v fazi, ko se je želela umakniti iz javnosti ter živeti svoje novo in mirno življenje. Zato smo naredili samo tri projekcije na Hrvaškem, zaradi zaščite Ane pa se niti nismo medijsko izpostavljali. Kar se tiče Ane, je bilo zanjo v filmu sprva premalo informacij o tem, kaj vse se ji je dogajalo v bolnišnici. Ko sem ji pojasnil, da bo tak film imel večji empatični učinek kot pa film, v katerem se brez konca nizajo ogabnosti, ki so se ji zgodile, ji je bil ob ponovnem gledanju film okej.
Ali je po vašem mnenju mogoče kaj spremeniti s snemanjem dokumentarnih filmov? Je film Bolno pripomogel h kakšni spremembi ali pa vsaj opozoril družbo?
Film Bolno zaradi naštetih razlogov ni imel velikega vpliva na hrvaško družbo, zato pa ga je imel moj prejšnji film 4. majmun (4. opica). V njem se ukvarjam z isto bolnišnico in z istim primerom, vendar na raziskovalni način in s pristopom družbenoangažiranega filma. Ana je v tem filmu eden od likov, poleg še nekaterih mladoletnih pacientov, ki jih je bivanje v tej bolnici zelo poškodovalo, drugi liki v filmu so starši nekaterih mladoletnih pacientov in dva zdravnika, ki sta bila bistveni gonilni sili za delovanje bolnice. Film na drastičen način izpostavlja brezbrižnost zaposlenih v bolnišnici, brezbrižnost socialnega skrbstva in mesta Reke. Nekajkrat je bil prikazan v prime timu na Hrvaški televiziji in potem se je zgodil niz sprememb v pogledu na celotni primer v bolnišnici Lopača. Naenkrat je bilo v javnosti obelodanjeno, da vsa ta zadeva ni kontroverznost, ampak nedvoumna napaka institucij. Filmi redkokdaj spremenijo slabo stanje v družbi, vendar to ni njihov prvotni namen. Izpostavljanje problemov, senzibiliziranje javnosti, oplemenitenje ljudi itn.: to so vsekakor stvari, zaradi katerih so filmi pomembni. In v tem smislu filmi tudi spreminjajo družbo.
Suzana Tratnik