32. festival LGBT filma

Transspolna življenja v Sloveniji,

vprašanja sodelujočim

Zakaj si se odločil_a za sodelovanje pri filmu?

Zelo mi je pomembno, kadar morda lahko prispevam k ozaveščanju. Predvsem zaradi osebne izkušnje. V preteklosti sem namreč iz lastnega strahu živela preveč časa v prepričanju, da si ne zaslužim življenja. Kadar sem prvič spoznala v živo osebo, ki je bila podobna meni, sem spoznala, da lahko živim svoje življenje po svojem občutenju, povsem tako, kakršna sem. In če bo le mogoče, bom ta občutek vračala, vsakemu, ki ga morda potrebuje. (Katja)

Za sodelovanje pri filmu sem se odločil, ker se mi je zdel projekt zelo pomemben za prepoznavanje transspolnosti v Sloveniji. (Filip)

Za sodelovanje sem se odločil, ker sem želel doprinesti k temu, da bi družba začela to »drugačnost« sprejemati in želel sem pokazati, da obstajamo, povsod. In da smo normalni ljudje. (Teodor)

Ker se mi zdi pomembno, da je slišano čimveč transspolnih glasov z različnimi izkušnjami. (Petra)

Za sodelovanje pri filmu sem se odločil_a, ker sem želel_a z drugačnim medijem poskusiti tematike transspolnosti približati vsem zainteresiranim. Film predstavlja obraze in osebne izkušnje ljudi iz Slovenije in je kot tak neprecenljiv vir. Čeprav je to prav zaradi narave medija zahtevalo veliko poguma, sem sklenil_a sodelovati, saj sem želel_a, da se sliši čimveč različnih glasov, ker je prav vsak zase dragocen. (Evan)

Kako se počutiš ob končnem izdelku ... predvsem ko vidiš sebe z druge strani, torej kot gledalec_ka?

Haha ... Nelagodno. Če je kaj, česar ne prenašam dobro, je videti sebe na posnetku, zato filma dejansko sploh ne poznam v celoti. Morda ga bom kdaj lahko na samem pogledala, ko mi bo možno utišati oz. prevrteti svoj del odgovorov. (Katja)

Ko sem si ogledal film, sem se samemu sebi zdel skorajda neresničen, v dobrem smislu. Del mene je bil ponosen nase in v filmu sem se res videl v očeh zunanje_ga opazovalke_ca, čeprav moram priznati, da sem se na nekaterih točkah skoraj pogreznil v zemljo od sramu. (Filip)

Končni izdelek kot celota se mi zdi dober. Mislim, da bomo z dokumentarcem dosegli namen. (Teodor)

S končnim izdelkom sem zelo zadovoljna_en. (Petra)

Moja perspektiva je nekoliko drugačna, ker sem pri filmu sodeloval_a na eni strani kot nastopajoč_a, na drugi pa kot ustvarjalka_ec oziroma oseba, ki je intervjuvala nastopajoče in film nato tudi urejala. Moram priznati, da mi je prav zato malo naporno biti tudi gledalka_ec, saj že na splošno ne maram gledati ali poslušati sebe z druge strani, sploh pa po toliko ponovitvah. Se pa hkrati zavedam, da je sam namen filma najpomembnejši pri vsem tem, zato je vredno malo potrpeti. (Evan)

Pomembno mi je, da nas je v filmu 10. Meni to predstavlja olajšanje. Zelo velikokrat, kadar vabimo transspolne osebe za sodelovanje k večjim in medijsko izpostavljenim dogodkom, ni odziva in posledično sem kar nekajkrat jaz bil_a edin_a ali ena_den od redkih, ki smo se izpostavile_i. Sedaj pa nas je bilo 10 in res sem čutil_a moč te številke, zelo drugače je, če o neki temi govori ena oseba ali pa jih je več. Tako da, kot gledalka_ec se počutim srečno, saj vidim ta film kot pomemben korak in mejnik v delovanju za vidnost transspolnih oseb v Sloveniji. (Anja)

Kakšni so bili odzivi na film?

To, kar sem jaz slišala, samo pozitivni. (Katja)

Odzivi na film so bili odlični in prejel sem, osebno, kar nekaj pohval glede celotnega filma in svojega prispevka. Na splošno se mi zdi, da je bil film res dobro sprejet. (Filip)

Odzivi so bili pozitivni. Pohvalni in kar se mojega dela v filmu tiče, mislim, da je v ljudeh povzročil sprejemanje. Zelo veliko. (Teodor)

Odzivi na film so bili pozitivni. Predvsem ljudem iz mojih drugih aktivističnih področij je koristil pri boljšem razumevanju. (Petra)

Odzivi na film so bili čudoviti, presegali so vsa moja pričakovanja. V osnovi sem mislil_a, da bo film zanimal kar nekaj ljudi, da bo na premieri 180 ljudi in premalo stolov, pa nikoli nisem pomislil_a. Takoj po premieri in nekaj dni za tem so čestitke kar deževale, ogromno ljudi mi je povedalo, da so jokali med filmom, da so izredno navdušeni, da moramo film spraviti na televizijo in da končno obstaja nekaj glede transspolnosti v Sloveniji, kar je dostopno vsem. Osebno so me najbolj ganile čestitke, poleg katerih je bilo opravičilo, da se osebe res niso zavedale, kako nevključujoče so delovale znotraj svojega aktivizma. Zelo pomembne so mi bile tudi reakcije nekaterih staršev nastopajočih, ki so svoje otroke videli v novi luči – močne, ponosne na svojo identiteto. To je bilo krasno. Prevečkrat se o transspolnosti in nasploh LGBT+ tematikah govori kot o nečem, kar prinaša s seboj ogromno težav in premalokrat se proslavja lepoto raznolikosti. (Anja)

Želite še kaj dodati o svoji izkušnji s snemanja?

Tovrstna izkušnja s snemanjem je bila zame prva in res zanimiva. Zares sem vesel, da sem dobil možnost, da sem sodeloval pri tem projektu. (Filip)

Snemanje je bila prijetna izkušnja, ker sem bil_a obdan_a s prijetnimi ljudmi in se za to zahvaljujem TransAkciji in Michelle Emson. (Petra)