32. festival LGBT filma

Živahna komedija zmešnjav Od punce do punce režiserke Sonie Sebastián obravnava različna sodobna vprašanja in se spoprijema z vsakdanjimi življenjskimi težavami na svež, duhovit način. Film izvira iz dolgoletnega sodelovanja režiserke in glavnih igralk po posrečeni spletni seriji Chica busca chica (Punca išče punco, 2008–2009). O njem smo se pogovorili z igralko Sandro Collantes.

Kakšen spomin imaš na serijo Chica busca chica. Kakšnega odziva je bila deležna?

To je bil zelo zabaven projekt, šlo je za komične situacije z odbitimi liki. Majhen, neodvisen projekt, ki pa je požel izjemen uspeh. Za nas je bilo resnično neverjetno. Serija je prepotovala svet in pridobila ogromno oboževalk, ki so še dolga leta po koncu serije pošiljale pisma in spraševale po novih projektih. Na to serijo sem zelo ponosna. To je bila čudovita izkušnja, zaradi katere je nazadnje nastal film Od punce do punce.

V njem igraš psihoterapevtko Lolo, ki ima precej skupnega s Carmen iz serije Chica busca chica. Poleg poklica so tudi podobnosti v dinamiki, ki jo imata s Celio Freijeiro, ki v filmu igra »povratnico« Inés. Je Lola nekakšen spin-off psihologinje Carmen?

Drži, da sta si v osnovi precej podobni. Izhajale smo iz serije in se poglobile v njene odnose in njeno osebnost, ampak ustvarile povsem nov lik z drugačno zgodbo. Za razumevanje filma tudi ni treba poznati serije. Tudi zgodba filma je povsem ločena.

Film ima nekaj enkratnih trenutkov, kjer so ritmi in dialogi posebno učinkoviti. Se ti zdi, da stilistično odraža tipičen španski humor?

(Smeh) Mogoče res, je pa vedno zanimivo, kako tak humor učinkuje v drugih krajih, kjer imajo ljudje drugačen pristop, ali v državah, kjer ima marsikdo drugačen odnos do takih zgodb. Predvsem je to komedija, kjer obravnavamo pomembna vprašanja, kot so različnost, drugačne vrste družine, vidnost, transspolnost itd.

Koliko časa je trajalo snemanje?

Vse skupaj je trajalo tri tedne.

Vsekakor se zdi, da ste vsi zelo uživali. Ste se med snemanjem zabavali?

Zelo! Bilo je ogromno noro zabavnih trenutkov. Štirinajst igralk in igralcev 12 ur na dan na snemanju komedije. Lahko si misliš. Ostalo mi bo veliko čudovitih spominov.

Je bilo tudi kaj improviziranja?

Večinoma smo se držali scenarija, ampak včasih smo med prizori improvizirali. Tudi to je bilo super in je dodalo nekaj čara.

Tvoja Carmen se zdi še najmanj zmedena med vsemi v zbrani druščini. Kako bi opisala njene čustvene konflikte?

Carmen je zelo samozavestna in zelo sproščena z družino in prijatelji, vendar je zelo nezadovoljna v svojem razmerju. Načeloma je hetero, ampak ko se v njeno življenje vrne Inés, ji ponovno srečanje spet zmeša glavo. Po mojem je zaljubljena, vendar živi po svoje, s svojimi protislovji, čeprav bi se za Inés odpovedala vsemu.

Pri nas še malce zaostajamo, me pa zanima, kako gledaš na splošni odnos na LGBT-filme danes v primerjavi z odnosom pred, denimo, desetimi ali petnajstimi leti. Se ti zdi, da je pri vas uveljavitev istospolnih porok pomagala odpraviti strah, odpor do takih tematik in mogoče prispevala k njihovi mainstreamizaciji?

LGBT-filmi so dandanes vse bolje sprejeti, čeprav je to dolg postopek. Pomislimo samo na uspeh filmov, kot sta Adelino življenje in Gora Brokeback, ali nedavni Dansko dekle ter serije kot Transparent in Ženske zadeve. Filmi nedvomno prispevajo k normalizaciji in so nujno potrebni, ker je filmska umetnost odraz družbe. Čaka nas sicer še dolga pot in žalostno je, da marsikje homoseksualci še zdaj umirajo zaradi svoje identitete. Ponekod se homoseksualnost celo kaznuje s smrtjo. Rada bi živela v svetu, kjer se ljudje ne bi tako spotikali ob spolno usmerjenost človeka ali filmskega lika.

Luka Pieri